Karin se je po pobegu 7.7.2019 zavila v popolno komunikacijsko blokado. Ni odgovarjala ne na moja Viber sporočila ne na moje maile. Blokirala vse najine prijatelje in ko jih ni uspela prepričati z obtoževanjem mene za nasilje in blatenje, se je osamila. Od skupnih znancev je komunicirala je le še z Dašo, Teo in Tadejo – za katere je vedela, da mi nobena od njih ne bo povedala ničesar. Njen načrt je, da me zlomi – da s psihičnimi pritiski name, z nevednostjo kaj se godi z otrokom, … doseže svoje. Da ji dam denar in mir. Vedela je, da me z nemo obtožbo nespecificiranega nasilja – ko sam sebe sprašuješ kaj si storil narobe, najbolj trpinči.
Pospravljam njene stvari in javim Klemenu, njenemu bratu, da ga čaka še približno kubični meter Karininih stvari. Najdem jih povsod: uporabljene spodnjice po predalih med mojimi stvarmi; njene knjige, ki jih ni odpeljala; obleke zatlačene v vrečkah in strpane v omaro med čevlje. Pospravljam od konca septembra, ko sem se vrnil iz jadranja, pa vsak dan najdem kaj novega. S Klemenom se dogovoriva, da jih pride iskat v nedeljo, 3.11.2019 ob 18:00
Dan mrtvih, 1.11.2019, kot običajno preživiva z hčerko ***M pri mojih starših. Tamala ima nonota in nano izredno rada in je zelo navezana nanju. Obratno še bolj, zato poizkušam čim večkrat z njimi preživeti čim več časa. Nenazadnje sta že precej čez 70 let in je vsak dan, ki ga preživimo skupaj darilo. Skupaj gremo na grobove in ***M poizkušam navaditi na to lepo tradicijo. Tudi če sem v preteklih letih bil kdaj za noč čarovnic zunaj, sem bil naslednji dan vedno na družinskem kosilu in po njem pri prednikih. Brez izgovorov!
Z ***M sva pri starših nekje do 1630, potem greva nazaj v Ljubljano. Spotoma jo predam materi Maji, saj je žal na vrsti njen teden. Z ***M se posloviva in spet opazim, da ji je težko – za njen rojstni dan ne bova skupaj. Domov pridem malo čez peto, na hitro pospravim še nekaj Karininih stvari in čakam Klemena, da pride po stvari. To je že tretja taka predaja po njihovem “odseljevanju” Karin v začetku julija, pa še vedno ni dom očiščen njenih stvari.
Nekaj čez 18:00 pozvoni, odprem vrata in namesto Klemena pred vrati stojita Karinina mati Mateja in oče Franci. Posiljeno se pozdravimo. Klemena nikjer. Takrat pa šok – v avtu opazim Karin, ki iz zadnjega sedeža opazuje dogajanje. Šok je popoln. Vidim jo po nekaj mesecih. Glas se mi trese, komaj še stojim. Staršema rečem….
Takrat pa v hišo stopi Karin in se postavi čisto nasproti mene
****** CENZURA ********z materjo greva po stopnicah v gornje nadstropje in ji pokažem, kam sem zložil Karinine knjige, Karin in oče v vmesnem času v pritličju vstopita v utility, kjer ju čakajo kupi obleke in druge krame. Jaz se takoj nato vrnem dol in tudi stopim v utility
Zakaj gre? Moj sosed je 30-letni invalid, ki se je po težki prometni nesreči zbudil iz 6-mesečne kome in je zadnji dve leti precej pri meni na pogovorih. Njegov oče mu pomaga s fizično rekonvalescenco, jaz s psihično. Ko je prišel zvečer na obisk, mu je Karin pogosto naredila Čokolino, ki je bil vedno v omari (še vedno ga jem za zajtrk). Bil je svat na najini poroki in je imel Karin rad. Poleti, takoj po Karinini odseltivi, je ta sosed na Karinin post na Instagramu odgovoril “Maske so padle” in ji poslal tudi SMS, naj se spametuje ter naj se spomni na obljube, dane v cerkvi.
Njen oče ga takrat pokliče in mu grozi, da bo imel z njim opravka.
Jaz za to izvem, želodec se mi obrne in Franciju v afektu pošljem SMS:”Mene se še poklicat ne upaš, invalidom pa groziš – čivava kastrirana”.
Kar je res. Odkar je Karin odšla, navkljub vsemu mojemu “nasilju” o katerem verjetno vsakodnevno posluša, ne zbere toliko poguma, da bi prišel k meni na odkrit pogovor. Če bi mojo hčer nekdo maltertiral bi bil lahko na smrtni postelji na drugem koncu sveta pa bi bil zelo hitro nazaj in presneto neugoden.
Kljub zlomljeni hrbtnici, pri kateri bi me lahko vsak udarec ali nepravilen gib poslal na voziček, se ne dam. Odmaknem se in mirno nadaljujem pogovor.
Sedaj razumem, zakaj je Karin prišla. Ne se pobotat, ne ugotovit ali lahko najdeva kak kompromis, ki bo otroku v korist. Želi da ji dam mir, denar in da se odpovem otroku. V tem trenutku se v meni zlomi. Zadnji dokaz da je bila nosečnost namerna, da sem bil samo bankomat, vibrator in donator sperme – ne pa #loveofmylife!
****** CENZURA ********
Karin mi je namreč prinesla mojo kreditno kartico, ki jo je imela sposojeno.
****** CENZURA ********
S tem se je izdala. Vedel sem, da ji nekdo nosi moje pogovore z njimi na ušesa. Nisem pa mogel ugotoviti kdo: Daša, Tea, njen stric, mogoče celo Nina? Zato sem vsakemu povedal eno specifično zgodbo.
Tea, me je od kar je Karin pobegnila, stalno nadlegovala. Ko sem vložil ločitev in me do Karin ni vezala nobena obljuba sem se enkrat pred odhodom na morje in enkrat po prihodu nazaj z njo celo poizkušal ljubiti – a sem bil prej kot ne impotenten od vsega, kar se mi je dogajalo. Karin me je dobro psihološko zmahala. Tea me je neprestano spodbujala, da se vidiva, da naj jo kam peljem – saj bi z veseljem bi prevzela Karinino mesto ob meni. Do nekje začetka oktobra, ko sem ji jasno dal vedeti, da iz te moke ne bo kruha. Prav njej sem prodal zgodbico z vabljenjem na razvratno zabavo v Berlin, kjer sva bila prejšnje leto s Karin. Ko je to prišlo nazaj do mene…
Kljub strahu za hrbtenico mi zaledeni kri in postavim se pred Francija, da se najina nosova skoraj dotikata. Gledam ga nepremično v oči.
Zaprem in zaklenem vrata.
Prvikrat po pobegu od doma sem videl mojega otroka v njenem trebuhu. Naslednjič ju bom spet videl spet na naroku pred sodiščem, 10 dni pred porodom.
Zapisano po posnetku. Hišni nadzorni sistem hrani še marsikateri video in zvočni dokaz…
Bo verjetno še zanimivo in uporabno, ko začnem dobivati tožbe za širjenje neresnic, “nudenje in uživanje drog”, blatenje ali “spolno nasilje” 🙂