V četrek 31.8. dopoldne me kliče šofer, ki me je vozil in spremljal tudi na stike k Škufcam in je ob Francijevem dvakratnem fizičnem napadu name tudi klical policijo. Prejel je anonimno pismo, odposlano 30.8.2022 v Kranju in mi ga takoj poslal po Vibru. V njem ga pisec hudo žali in mu svetuje, naj me več ne spremlja, saj mu bodo v nasprotnem primeru razbili pičko in ga spravili v arest.
Prav slednje me zmoti – saj je kontradiktorno. Za spraviti nekoga v zapor mora le-ta narediti težko kaznivo dejanje. Kot na primer fizično nasilje, s katerim pa pisec grozi njemu. Avtor tega pisma očitno ni hudo inteligenten in premišljen. Pomirim ga, mu povem da sem v petek nazaj v Ljubljani ter da se potem pogovoriva. Vmes pa naj se pisma ne dotika ter naj ga skupaj s kuverto spravi v plastično mapo, da se ohranijo biološki sledovi na njem.
Ko v petek pridem v službo, me Nina, naša službena pravnica, ustavi še preden začnem s tekočo problematiko. “Počakaj, včeraj smo prejeli tole pošto” in mi na mizo da pisemsko ovojnico z iste Kranjske pošte, oddano isti dan. Začne se mi dozdevati, kaj je, zato ga previdno odprem in ga z Nino začneva brati. Že po prvih prebranih besedah se spogledava in se nasmehneva, saj se nama dozdeva, kdo je avtor. Zaskrbljujoč pa je indic o vdoru v naš informacijski sistem, ki ga ne smeva jemati na lahko. Naročim ji, naj takoj pokliče kriminaliste.
Že čez slabe pol ure sta v moji pisarni dva kriminalista iz Policijske postaje Vič. Pokaževa jim obe pismi. Razloživa ozadje in opozoriva na nevarnost informacijskega vdora, s katerim se baha avtor. V grobih potezah jima razloživa sisteme zaščite, ki jih uporabljamo v skupini in ki smo jih ravno dodobra nadgradili (strošek skoraj 100,000€) saj smo v postopku pridobivanja varnostnega certifikata ISO 27000. Skupaj premislimo potencialne vektorje napada in naredimo načrt pregleda naših računalniških sistemov ter varnostne opreme.
Njuno mnenje je, da avtor pisma grozi v prazno. V kolikor bi karkoli imel, se s tem ne bi bahal in takole razkrival temveč bi verjetno takoj začel z izsiljevanjem. Povesta, da v zadnjem času, ko so časniki polni člankov o kibernetski vojni med Ukrajino in Rusijo, ljudje iz časnikov pobirajo drobce informacij in opletajo z njimi.
Njuna ocena je, da ne gre za visoko stopnjo ogroženosti, da pa iz pisma izhaja kar nekaj kaznivih dejanj. Groženje podjetju, žalitev in klevetanja tako mene kot Andreja Marčiča* kot tudi namera oziroma opravljen vdor v računalniški sistem. Prav za slednje – celo samo za poskus – pa so zagrožene visoke zaporne kazni. O incidentu naredita zabeležko in povesta, da bosta nadaljevala s poizvedbami, mi pa naj se še dodatno pogovorimo z odvetniki o možnosti civilnih tožb saj so indici o avtorstvu izredno močni. Strinjava se s predlaganim, saj bo ponoven pregled informacijskih sistemov prinesel precej nepotrebnih stroškov, ki jih bomo z največjim veseljem terjali od storilca.
Pa poglejmo indice:
-
- Avtorja očitno zelo moti moje pisanje na tem blogu. Kdo je zaradi razkrivanja resnice na njem najbolj prizadet?
- Kaj bi podjetje zanimalo kaj zaposleni počnejo v prostem času ali kakšne so njihove osebnostne lastnosti? Očitno gre za poizkus blatenja s strani nekoga, ki je osebno prizadet zaradi dogajanja, ki nima nobene veze s podjetjem.
- Stavek glede staršev je praktično identičen zapisanim v anonimnem pismu mojih staršev (katerega izvor je s ponovno anonimko še bolj potrjen) in elektronske pošte, ki jo je Franci poslal mojim staršem.
- Wayback machine je, razen v zelo specializiranih spletnih krogih, precej neznan portal, narejen v okviru poizkusa ustvariti web arhiv. Sem pa pregled tega spletišča predlagal kot dokazni predlog pri svoji obrambi v tožbi Karin Škufce zaradi mojega domnevnega posega v njene osebnostne pravice.
- Razen sporne razsodbe, katero sedaj preverja Vrhovno sodišče in postopek še ni pravnomočno zaključen, nisem bil v preko 50 postopkih, ki potekajo med mano in družino Škufca še nikoli obsojen. Prav nasprotno, celo za družinsko nasilje po ZPND sem bil v celoti oproščen. Očitno pa je avtorju poznano ozadje vseh teh pravnih postopkov. Glede na to, da je precej njih tajnih, o njih ne pišem ter je torej vir informacij lahko samo nasprotna stran, moji in njihovi odvetniki ter seveda sodišče.
- Ime in priimek šoferja je razkrito v policijskem zapisniku, ki ga imam le jaz, Škufce, policija, odvetniki in sodišče. Ni pa razkrito njegovo stalno prebivališče, zato je bilo prvo pismo poslano na naslov šoferjevega s.p.-ja, ki ga vrne Google.
- Obe pismi sta bili odposlani v Kranju. V Kranju ima pisarno njihova odvetnica Barbara Nastran. Jutri (5.9.22) imamo prvega od večih septembrskih narokov za napad name in moje pritožbe na izrečene kazni JRM-ja in je običajno, da se pred sodiščem s svojim odvetnikom posvetuješ.
- Kar pojasni tudi datum pošiljanja 30.8.22
Lahko bi torej rekel, da je avtor pisem keramično trd v glavo (keramika je en od najtrših in najodpornejših materialov, ki so nam poznani) in se je v dobršni meri samo-razkril. Vsekakor pa mi je s tem pisanjem bistveno pripomogel dokazovati nasilje, ki sem ga deležen. In zato sem mu resnično hvaležen!
Otroka ne mislim ukrasti, si pa zelo prizadevam za polno skrbništvo nad svojo hčero, saj utemeljeno menim, da je toksično okolje v katerem sedaj odrašča zanjo neprimerno in celo škodljivo.
* Andrej Marčič preživlja podobno kalvarijo s svojo bivšo ženo, o čemer je obširno pisal Požareport. Tudi v njegovem primeru pomembno (po navedbah v člankih celo nasilno) vlogo igra njegov tast, Karl Erjavec. Lahko bi se reklo, da očetje modernih “bivših” namesto vzgoje raje nadlegujejo njihove bivše zakonske partnerje. Kar pa nenazadnje lahko pojasni tudi mentalno stanje teh žensk, saj so narisizem otroka običajno krivi prav starši. Naj pa tem mestu zatrdim, da se z Andrejem Marčičem resda poznava – slovenska informacijska scena je pač relativno majhna, oba pa sva ustanovitelja in direktorja pomembnih podjetij v njej – a razen tega, da je naše podjetje pri njih nekaj časa kupovalo določena razvojna orodja (katerih zastopnik so bili), drugače nisva nikoli in nikjer poslovno sodelovala.