Zadnja dva dni je razpoloženje v hiši boljše. Imam občutek, da se Karin bolj trudi, včeraj je celo prala in likala počitniško žehto. Jaz večino dni prespim. Prvi teden si itak na “industrijskih” protibolečinskih tabletah.
Ležim na hrbtu kavču ko se uleže poleg mene.Znova v kompletu medicinske sestre, polno našminkana, s samostoječimi nogavicam in brez hlačk. Začutim njeno roko v mojem mednožju, nato se dvigne in mi potegne hlače dol. Precej hitro in nenadno “Hej, moj hrbet..”
A njena glava je že na meni in počasi otrdim. Zajaha me. “Karin, fak, ni še niti 14 dni od operacije…”
“Ti bodi čisto pri miru… Saj ne bo nič…”
Z rokami se podprem pod boki in jih poizkušam držati pri miru. A sprostiti se v popolnosti ne morem. Tole kar počneva je zagotovo več kot 2 kg, gibi so pa tudi precej sunkoviti. Bojim se, da ostanem paraplegik, saj tile živci tam dol kontrolirajo vse.
Uplahnem. Nezadovoljstvo na njenem obrazu je opazno.
“Daj, pridi meter višje” ji rečem in se ji nasmehnem. Poredno se zasmeji, se namesti in odleti.