Huh. Športni avto. Konec osemdesetih. Oldtimer. Zakon. Vse kar mulc na pragu 20-ih let rabi. Prijatelj pripelje 3 Apal speedster karoserije iz Belgije. Prvega skoraj naredi do konca, zmanjka denarja, Kupim ga in ga končam, ter med 1992 in 1994 tudi precej uporabljam. Standard hrošč predelava, 1600 ccm motor. Šraufanje non-stop. In spoznam Drago-ta, legendo Porsche servisa v Jugi. Bivši član Porscheve dirkalne ekipe (LeMans etc…) in človek, od katerega se lahko le učiš. Ker delavnico očistim za sabo, ni mi pa težko niti pomagati, me je voljan Drago marsikaj naučiti. Večna hvala in spoštovanje!
No skratka, med šraufanjem te replike konec 1994 razmišljava z Dragom, kaj bi bil pa res pravi avto. In mi pove za predelavo, ki so jo naredili v tovarni, ko so v karoserije od Speedster Carrere vgradili prve motorje od P911 in dobili precej hudo zverino. En tak motor naj bi bil v Litiji. Zastrižem z ušesi in grem poizvedovat. Jup. Še vedno je na seniku. Ne, rally avta ni nikoli naredil. Veverice imajo gnezdo noter. Čez dve uri, za 2000 DEM lažji zapustim litijo z motorjem v prtljažniku. 2400ccm, magnezij blok, E gredi. Starega Speedsterja naslednji teden prodam za financiranje gradnje novega.
Nato se Drago spomni, da je zadnjič v Beljaku videl dirkalni petstopenjski aluminijski menjalnik. Slab teden kasneje je doma za 1000 DEM.
Sledijo drobni deli, NOS-NLA. New-old-stock-not-longer-available. Prekletsvo vseh olditmerjev. Kar pa se prodaja (iskanje takrat še preko Compuserva, interneta ni bilo niti v nabavi. In spet Dragotove veze. Bubetz v Muenchnu. Štiri ogromne kmetijske stavbe od tal do stropa polne rezervnih delov za Porscheje. Eldorado, Disneyland in še kaj zmešano skupaj. Ter gospod Bubetz, ki ima ravno takrat težave z davkarijo. Ker sem mu simpatičen v mojem entuziazmu grajenja ultimativnega oldtimerja mi na koncu za štiri škatle delov računa 1000 DEM “Besser du hasst es als der Steueramt.” “Viellen, viellen Dank, Herr Bubetz”.
Karoserijo vzamemo od replike, šasijo naredimo po Dragotovem spominu predelav Carrera Speedsterja 1959, ki ga je videl v tovarni. Zavorni sistem vzamemo enako kot oni od hrošča in ga predelamo “po fabrško”, prav tako krmilni drog in še kako drobnarijo. To, da je Speedster oplenil svojega starejšega bratranca nam pride zelo prav.
Konec leta 1998 je v ponosni rdeči barvi na cesti. Ter se stalno spopada s težavami. Med katerimi je najhujša velika nezanesljivost zavor. Če pa že delajo so bistveno pod-dimenzionirane. Dobrih 180 konjev ki jih proizvaja motor te na dobrih 80 metrih pospeši do 100km/h, za ustavljanje s te hitrosti pa potrebuješ skoraj 150m. Scarry. Po poroki 1999 z Vanjo in nekaj krajših izletih gre s strgano sklopko za dve leti v garažo, jaz pa na razmišljanje o tem, da bi ga še enkrat sestavil. Ter da to pot ne bi hitel in rezal ovinkov.
Leta 2001 avto razstavim(o) do zadnjega vijaka. Vse gre v čiščenje, barvanje, kromiranje, …
Drago mi podari S odmične gredi. Nato pa se še resno loti vsega drugega. Poliranja sesalnih in izpušnih cevi, filigransko delo na uplinjačih in šobah. Sestavi ga da je boljši kot nov. In tudi mnogo močnejši, saj verjetno spravi skupaj precej več kot 250 konjičev.
Po šestletnem nategovanju z lokalnim wannabe restavratorjem mi končno povedo za Andreja Škulja z Iga. Ki ga vzame in sestavlja. Tako kot Andrej res zna. Počasi in pedantno. 2008 se prevesi v 2016 ko je avto pripravljen za na cesto.
Z zavorami, ki ne glede na hitrost zakopljejo gume v asfalt. Oljnim tankom v nosu za boljšo obtežitev. Dodatnimi hladilniki. 782 kg suhe teže.
Da bo tole strojček za žaganje ovinkov je jasno že ko ga pogledaš.
Kako se torej vozi? Z nasmehom na obrazu, ki ga težko dobiš v čem drugem 🙂