Dragi prastric France,
O tistih temnih časih cesarske diktature, ko je Metternich obračunaval s pomladjo narodov in so tebe zaradi Pušic in Sršenov cenzurirali smo se učili v šoli kot o temnih časih slovenske zgodovine in svobode duha. Ampak veš, rahlo se je spremenilo besedičenje pa tudi pišemo precej drugače kot je predvidevala metelčica, kaj drugega pa ni preveč drugačnega ali boljšega. Kar je bil nekdaj kralj so sedaj človekove pravice/boj proti nasilju/pravorek. In veš so enako muhaste kot njegovo visočanstvo. Kar je bil pri slednjem dvor s svojimi spletkami danes gledamo v obliki raznih društvev in organizacijah, ki kot priviligirani razred – pooblaščeni za vse in odgovorni za nič – kot nekoč branijo “Vero in Cesarja”.
Zakaj mislim, da lahkokaj takega izrečem? Naj te najprej na hitro osvežim glede novih pravnih praks. Ker si jurist, verjamem da boš hitro notri. Začniva na začetku: imaš dve pravici – do govora in izražanja, ter do zasebnosti. In ti pravici sta, kot mora biti, nasprotni in meja zakona ju poizkuša uravnotežiti. Lahko si anonimen (kar pomeni da nihče o tebi ne piše), lahko pa si javna oseba (obstaja interes javnosti, lahko pišejo in izražajo mnenja o tebi). Ker je danes objavljanje popolnoma demokratizirano – preko socialnih omrežij lahko objavlja vsak – so cenzor postala sodišča, ki presojajo ali nekdo lahko nekaj objavi o nekom ali ne ter če ga je s tem oškodoval.
Javne osebnosti so dveh tipov: relativne javne osebnosti in absolutne javne osebnosti. Poenostavljeno rečeno so relativne javne osebnosti tisti, ki so v medijih prisotni zaradi svoje dejavnost, službe ipd. Praviloma ne iščejo aktivno pozornosti medijev, o njihovih osebnih zadevah se ne piše, prav tako njihovo javno pojavljanje ostane omejeno na področje delovanja.
Na drugi strani so absolutne javne osebnosti. To so na prvem mestu najbolj javno izpostavljeni politiki – o katerih naj bi javnost vedela čim več, ter na podlagi tega odločala na volitvah, pa umetniki in športniki ter v zadnjem času “vplivneži” ki imajo na socialnih omrežjih sledilce (bralce). Skratka ti, ki od javnosti živijo. Biti v medijih je danes precej lukrativno, saj ti prinaša sponzorske pogodbe (podobno štipendijam), denar od reklam in zastonj izdelke. Pa še slavo in prepoznavanje med ljudmi. Jup, hecen je naš čas ampak denar je pa še vedno vladar. Če relativne javne osebnosti lahko pričakujejo spoštovanje zasebnosti pa je pri absolutnih javnih osebnostih dovoljeno mnogo več. Quid pro quo: če od javnosti jemlješ, ji moraš tudi več dajati in pričakovati manj zasebnosti.
Kot veš, sem se vedno raje držal v ozadju. Se izogibal rdečim preprogam in rumenim medijem. Bil sem relativna javna osebnost, poznana iz kakega poslovnega intervjuja ali napisanega članka. Socialnih omrežij nisem imel. Javnost ni vedela ne za mojo prvo poroko niti ločitev. In kasneje zagotovo ni vedela, s kom sem preživel noč. Ni bila deležna slik nosečniškega trebuha prve hčere niti kakih drugih slik.
Karin, na drugi strani, je aktivno iskala prostor pod žarometi. Obiskovala ustrezne pasje procesije. Obveščala novinarke rumenih medijev o dogajanju, se slikala z aktualnim (slavnim/bogatim) fantom, dajala intervjuje. V medijih celo dobi oznako “grelka postelj slavnih” a nanjo ne reagira s tožbo – saj slaba reklama ne obstaja. Tako ne začudi, če so najine poročne slike v slabem tednu objavljane po medijih. Kljub najinem dogovoru so “ušle” preko Daše. Mann wuerde nie denken 🙂 V vseh ozirih torej absolutno javna oseba, ki s 6000 sledilci poizkuša postati vplivnica in le-to spremeniti v denar, po katerem ona in njena družina tako hlepijo.
Ko noseča julija ’19 pobegne od doma namesto priznanja, da je odklonila test na kokain, začne objavljati svoje noseče slike, brez prstana in dvoumnimi komentarji. Poleg tega začne razširjati zgodbice o mojem nasilju, kar vse skupaj decembra ’19 povzamejo tudi mediji.
Moja obramba je objavljanje resnice. Namesto generaliziranih obtožb konkretne navedbe. Dobro veš, kako učinkovita je resnica in česa vsega se bodo poslužili tisti, ki jim zgodba ne ustreza. Saj si dovolj dolgo čakal na advokaturo in prelagal davčne spise, mar ne? In v vmesnem času napisal Zabavljive napise in Sršene, v katerih si bičal hipokrizijo. No, tudi mene je precej pogrela kaka njena objava in kot odgovor sem – čeprav nikoli prej rimal – napisal zbadljive pesmice. Za nekatere se mi celo zdi, da so mi prav ratale.
Njeno gnado to jako boli in me toži ter zahteva cenzuriranje mojih objav. Deloma ji pritrdi prvostopenjsko sodišče, višje sodišče pa sodbo potrdi. Kljub aktivnem iskanju medijev Karin označijo kot relativno javno osebnost, zaradi česar ji pripada odškodnina v višini 3.000 EUR (zahtevala je 10,000+15.000 EUR), jaz pa moram določene članke in pesmi umakniti. Prav tako ne obstaja javni interes za izpostavljanje ravnanj takih mater in situacije, v kateri se znajdemo preštevilni očetje.
Izpostavil bom le del razsodbe, ki se tiče liričnega izražanja:
Kot vidiš se bodo vedno počutili užaljene zaradi pesmi, v kateri niso niti omenjeni. V dobrih 200 letih se razen poimenovanj ni spremenilo kar dosti. Čeprav baje živimo v najbolj demokratičnem in svobodnem in pravovladujočem Reichu do sedaj.
Ampak z odvetnico se bova pa vseeno pritožila. Me zanima, če bo Vrhovno dopustilo preverjanje.
Tvoj
Andrej
PS: če se ti ljubi brati je pa tule še celotna sodba v imenu ljudstva (slednje je zamenjalo cesarja)