Krajša zgodba, objavljena v Jokerju…
Leta 1950 se je Alan M. Turing, oče današnjega računalništva ubadal z vprašanjem, ali bodo stroji kadarkoli sposobni razmišljati. Ker pa je mišljenje tako težko določiti, je predlagal, da bi začeli z običajnim računalnikom, ki bi mu povečevali spomin, procesorsko moč in ga ustrezno programirali, ter se potem vprašali, če ne bi bil sposoben igrati vloge človeka.
Vprašanje, ‘Ali lahko stroj misli?’, je po mojem mišljenju preveč neumestno, da bi si zaslužilo diskusijo. Vseeno pa verjamem, da bodo proti koncu stoletja uporaba besed in splošnega, izobraženega mišljenja računalnike spremenili toliko, da bomo zmožni govoriti o mislečih strojih brez da bi pričakovali nasprotovanje.
Alan Turing, 1950
Leto 1999
“James, veseli nas, da ste se odzvali!” je rekel Anderson, ko je helikopter pristal na lepo pokošeni trati Državnega računalnikega centra.
“Je res, kar pravijo? Da imate računalnik, ki naj bi bil sposoben prestati Turingov test?” mu prišlek odgovori namesto pozdrava. James je bil kljub prislovično mirnemu značaju vidno razburjen.
“Upamo! Na vas je, da dokažete, če imamo prav, ali se motimo.”
“Torej želite, da nad vašim digitalnim detetom izvedem klasični preizkus?”
“Seveda. Priskrbeli smo vam testno osebo in nevtralno okolje. B.R.A.I.N.S. vas tudi že pričakuje”
“B.R.A.I.N.S?”
“Tako smo ga poimenovali. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je tako sam poimenoval. Odkar smo začeli njegovemu operacijskemu sistemu dodajati module lastne volje, je izredno napredoval. Ena njegovih muh je bila, da je namesto BRN 1.99 začel samega sebe imenovati B.R.A.I.N.S. Včasih je celo tako hudo, da imam osebno občutek, kot da bi delal z muhastim otrokom”, je razložil Anderson, medtem ko sta hodila po hodnikih centra, ki so sijali v ostri neonski svetlobi.
Prišla sta do somračne sobe, v kateri je stal terminal. Turingov test se poizkuša osredotočiti na vpračanje mišljenja, zato predpisuje pogoje, da preizkuševalec preko terminala komunicira z dvema testnima subjektoma – človekom in računalnikom. Če preizkuševalec ne more ugotoviti, ali komunicira s strojem ali s človekom, je računalnik prestal test.
James se je usedel za konzolo in hipoma sta se pred njim odprla dva dialogna okna. V oba je natipkal pozdrav. Na obeh sta se skoraj hipno izpisala pozdrava. James je začel s preprostimi vprašanji iz matematike, nadaljeval z zgodovino in počasi prešel na umetnost. Bolj ko je spraševal, bolje komuniciral, z bitjema na oni strani terminala, bolj je občudoval njuno inteligenco in razgledanost. Očitno je človek, ki je igral vlogo referenčnega subjekta nadvse sposoben, računalnik pa ima velikansko možnost povezovanja podatkov, ki so mu na voljo.
Vsekakor, težka naloga. Če bi bil referenčni subjekt povprečen, bi James lahko zelo hitro določil, katere okence je računalnik, saj bi ta jasno prekašal človeka. V nasprotnem primeru, ko bi bil računalnik podpovprečen, bi bila naloga lahko ekvivalentno enostavna. Toda v Centru so se na test očitno dobro pripravili.
“Čas je za metafiziko.” si je rekel James. Naslednjo uro je spraševal po religijah. Odgovori so navadno trajali dalj časa. Tudi James je vedno več časa porabil z njihovo analizo in postavljanjem novih vprašanj. James je počasi začel čutiti zatohlost sobe. Občutek je bil tako močan, da si je skoraj nadčloveško prizadeval razkrinkati identiteto oseb, katerih edini dokaz obstoja so bile črke na osvetljenem ekranu. Vprašal je po smislu življenja….Odgovora, ki jih je dobil, sta bila različna a vseeno podobna. Celo to vprašanje, ki ga je hranil za konec, ga ni pripeljalo bližje do rešitve. Po kazalcih na uri je videl, da je že pozno zvečer.
Preostalo mu je samo še eno vprašanje zato je v oba okenca je vtipkal:”Kaj si želiš?”
V levem okencu je pisalo”Raztegniti ude” v desnem pa “Prestati test”.
James se je nasmehnil, vstal in zapustil sobo.
Leto 2001
“Pozdravljeni James!” osivel gospod z rahlim trebuščkom je bil le senca mladostnega Andersona. “lepo te je spet videti, čeprav sem zaradi tvojega prejšnjega obiska pri nas dve leti slabo spal”
“Anderson, dobil sem tvoje sporočilo. Znova upaš, da vam je uspelo in da imate računalnik, ki lahko prestane test?”
“Da, res je. Se spomniš, kako sem ti dejal, da je osnova za računalniško inteligenco v bistvu to, da vzbudimo v računalniku lastno voljo, ki je skupni imenovalec vseh živih bitij”
“Seveda, in z lastno voljo pridejo tudi lastne želje. In zdi se mi, da je B.R.A.I.N.Sa izdalo ravno to. da si je preveč želel prestati test. Anderson, rekel bi skoraj, da vam je uspelo celo več, kot samo ustvariti stroj ki misli. Že zadnjič ste ustvarili pravzaprav novo živo bitje. In če sem popolnoma odkrit, niti ne razumem, zakaj tako vztrajaš v svojem prizadevanju, položiti test.”
Anderson se je samo nasmejal. James se je še živo spominjal sobice s terminalom in hodnikov, ki so vodili do nje. Ko sta prispela, se je namestil v stol, pretegnil prste in vtipkal pozdrav.
Levo okno:”Pozdravljen James”.
Desno okno:”Pozdravljen James”.
“Kako vama je ime?” je začel James.
“Jaz sem Jane” je pisalo v enem, v drugem je bil pisalo le “Ender”
James je povprašal po njuni starosti. “Tole postaja zabavno, si je mislil”
Jane je vtipkala številko 5 v svoje okno, Ender je odgovoril s številko 6.
James se je zavedel, da tokrat ne bo lahko. Odpadla so vprašanja, o katerih navadno razpravljajo odrasli. Prav nič mu ni pomagalo obširno znanje zgodovine, umetnosti, religije ali celo metafizike. Anderson se je za ta test res temeljito pripravil in ni z ničemer želel pomagati preizkuševalcu. James se je dotaknil vprašanj iz otroštva, vprašanj, ki so spodbudile pogovor. Včasih se je zalotil, kako odgovor enega otroka postavlja drugemu ter primerjal njune reakcije.
Naredili so odmor za kosilo. James je stopil do Andersona:”Stari lisjak, postavil si me pred skoraj nemogočo nalogo. Vendar pa se še ne predam.”
Po kosilu so nadaljevali z vprašanji. James je bil vedno bolj neodločen. Ko je že mislil, da je uspešno določil Enderja, je le ta odgovoril tako, da je hipoma zrušil njegovo hipotezo. Ko je postavljal zanke Jane, jih je ona hipoma preskočila. Vse češče je njegov pogled zašel na uro, ki je kazala pol osmih. “Presneto”, si je mislil James, “deset ur, pa še vedno nisem prav nič bližje ugotovitvi, kdo izmed njiju je računalnik”. Za njim so se majčkeno odprla vrata in po dihanju sodeč je v sobo vstopil Anderson.
“Vdam se” so bile edine besede, kj jih je zmogel James
“Torej pomeni, da smo prestali test?” ga je z nasmeškom vprašal Anderson.
“Kar se mene tiče da.” je rekel James. “Pa vseeno, povej, kaj briješ norce iz mene? Si me hotel potegniti in si na drugo stran postavil dva otroka?”
Anderson se je znova tiho nasmehnil in s prstom pokazal na okence na ekranu. James ga je pogledal, v njegovih očeh je bil jasno viden dvom. Anderson je le zmignil z rameni, znova s tihim smehljajem, ki je kazal le kanček zmagoslavja.
James je vtipkal: “Čestitam Jane, prestala si test!” in vstal od terminala.
Med vrati je pogledal nazaj in na terminalu je pisalo: “James, kakšen test? James?”
PS.: Verjetno bo računalnik prestal Turingov test šele takrat, ko ne bo samo inteligenten, ampak celo lastno živo bitje. S svojimi hotenji in lastno voljo. Z lastno željo po znanju, ki je osnova vseh inteligentnih bitij.
In takrat, ko se ne bo niti zavedal, da je računalnik!
BJamesB