11.07.2019 (čet): Priprave na odhod

Meša se mi od skrbi za otroka. Kličem prijatelje med odvetniki, na CSD-ju ter policiji in sprašujem o možnosti, ki jih imam kot mož narkomanke, ki je noseča. Prepričan sem, da je Karin hudo navlečena. Po glavi mi hodi samo kako poskrbeti za otrokovo (takrat sem mislil da bova imela sina) varnost. Kako preprečiti Karin nadaljne uživanje kokaina. Da ji je otrok zadnja skrb je evidentno. Bruha se mi pri taki materi! Samo jaz, jaz, jaz. Totalni egoizem.

Novice me popolnoma podrejo. Zarodek do rojstva nima nikakršnih pravic! V tej državi nimaš nobenega pravnega sredstva, ki bi lahko nosečo narkomanko prisilil opravljanje testa, nobenega organa ki bi poskrbel za varnost zarodka, ne pomaga ti noben CSD, nobeno društvo.  Nič. Kot oče lahko samo obupuješ, si puliš lase in upaš na najboljše. In če je z dojenčkom potem kaj narobe – si dolžan skrbeti zanj. Trpeti ob gledanju umsko ali telesno prizadetega otroka, zaznamovanega zaradi materinega ravnanja za celo življenje. O Bog, v kaj sem se spravil?!?!? V kaj sem spravil svojo družino?!?!  Kako bo s tem živela ***M, ki je hiper-empatičen otrok?!?! Kako bo trpela, uničila svoje življenje v skrbi za svojega polbrata?

Ne morem spati. Včasih kak dan zaspim za 20 min podnevi. Kak dan mi uspe ponoči spati kako uro, pa se prebudim – a se ne prebudim, ker mora traja še kar naprej. Od Karin nobenega glasu. Tudi nihče od najinih skupnih prijateljev je ne more doseči. Spremenila je telefon. Blokirala vse moje znance na socialnih omrežjih. Edina stvar, ki mi preostane je, da ji napišem emaile, na katere ne odgovarja. Razmišljam kaj je moja krivda. Kaj sem naredil narobe, da si sedaj zaslužim tole. Odšla je brez kakršnekoli razlage. Brez da bi slišal kakršenkoli jasen “kriv si ker si …“. Obtožujem sam sebe. Stokrat preberem najine komunikacije, 3500 Viber sporočil in kakih 200 emailov. Kaj je šlo narobe? Kje sem naredil napako? S čim sem jo lahko pripravil do tega, da je noseča pobegnila od mene, od doma, od ***M, od življenja ki sva ga s takim žarom načrtovala.

Medtem ko prebiram najine komunikacije si začnem delat zapiske. Jih datumsko razvrščati. Si zapisovati spomine, ki se vračajo ob branju besed. Začnem pisati in pišem kot obseden. Kake 4 ure čez dan in kakih 10 ur ponoči. S pisanjem ohranjam kolikor toliko razuma. Želim vedeti! Želim dognati kaj se je zgodilo. Kaj so bili vzroki, ki so jo vodili. Kakšna je bila moja vloga. Vloga Daše. Zakaj je povedala Igorju kar mu je povedala. Kakšni razlogi so jo vodili. Zakaj je Karin snifala, pila in kadila? Razmišljanja, ki bodo determinirala moje življenje praktično do septembra. Pišem iz trpljenja. Pretrgane ljubezni. Razbitja sanj. Iz jeze. Želje po maščevanju. Kot predlogo in opomnik za sodne postopke, ki me več kot očitno čakajo. Iz zapiskov počasi začne nastajati ta dnevnik, zapis najine in najinih zgodb.

Leave a Comment