From: Andrej Mertelj
Sent: Friday, July 19, 2019 1:53 AM
To: ‘Karin Mertelj’ <karin.skufca@gmail.com>
Subject: RE: Danes
In kljub temu ne morem nehati premišljevarti in analizirati.
In so še ene kockice padle skupaj.
Se spomniš, kako si mi ti vedno govorila, da me zagovarjaš pred svojimi? Verjel sem ti, a sem te zato očitno premalo hvalil.
Potem pa se začne moja velika napaka. In sicer to, da namesto da bi s teboj (pa če je bilo potrebno tudi v neskončnost) premleval, zakaj si neodločna, se ne spraviš k dokončanju ampak vedno začenjaš, – skratka moje teženje sem se, ko pri tebi nisem mogel prodreti skozi zid in popraviti obnašanja, obrnil na tvojo mamo. Prvič takrat, ko sta se ga direktno po prihodu iz poročnega z Dašo napili (+?). in sem potem povedal pri tvojih. Mati je znorela. Mislil sem si, da mi bo stala ob strani in mi pomagala pomagati tebi. In potem, ko je med nama spet prišlo do prepira in se spet ni nič spremenilo. Ja, vem da sem premalo hvalil in preveč kritiziral ampak Karin, sem si kdaj kaj izimslil?
In spet sem se obrnil na mamo. Tule pa dopuščam dve možnosti: bodisi si jo zmanipulirala, kar bi bilo zelo grdo. Druga možnost pa je, da je z veseljem zagrabila, o čemer pišem spodaj.
Anyhow, ko sem v juniju opazil, da sta stalno na telefonih sem vedel da je nekaj hudo narobe. Stres med nama se je v juniju povečeval. Pri tebi je bilo verjetno precej neznosno, saj si bila med dvema ognjema. Stres je prevladal in rešitev si videla v poznanem vzorcu, z begom v omamo. Jaz pa sem še naprej poizkušal naivno nate vplivati celo pri tvoji mami ter jo s tem še bolj obrnil proti sebi, takrat ko bi morala biti enotna, da bi ti lahko pomagala. Perfect storm.
In tu je del moje krivde, za smrt žene in otroka. Namesto da bi ti z ljubeznijo pomagal prebroditi krizo detoxa in potem materinstva, sem – razjezen nad tvojim obnašanjem, čuden od operacije – jaz padel v moj vzorec: disciplina. In z obilno asistenco vseh: tebe, mame, Klemena, popušil…
Žal pa je to zate Pirova zmaga.
Za konec pa še nekaj, kar pišem te noči. Naj bo moj zadnji mail tebi zaključen tako, kot je bila najina zgodba začecta:
Ko sem tako razmišljal ob predenju motorja jadrnice in je zvok nihal z valovi, me je obšlo spoznanje, da je bila to verjetno zadnja zaljubljenost mojega življenja. Izkušnje izničijo naivnost, ki je predpogoj slepe zaljubljenosti. Ko ni, da ne bi poslušal razuma, ampak razum na vso silo navija za nerazumnost! Ko te odpelje in si slep za vse, razen za oči svoje ljube. Ko si gluh za vse, razen za stok užitka svoje samičke. Ko je edini vonj, ki te spremlja – vonj njenih las.
Labodji spev mladosti. Zabrazgotinjeno, tolikorkat ranjeno srce je pravkar dobilo nov betonski obroč. A ne moti me konec mladosti, niti bolečine, ki parajo mojo dušo. Čutim le topo bolečino obžalovanja za veličino, ki bi lahko bila…