Zadnje dni gledami ***M, kako uživa na morju, v jadranju, kako se pogovarjava, kako bere, kako razmišlja. Navdušuje me.
Pomislim, kaj bi vse lahko počel še s sinom*. Kako lepo bi bilo, ko bi ***M imela bratca. Nobenih novic nimam ne o tem, ali je otroka obdržala, ne kako je šlo na njuhalni sivini. Skrbi me, ker je Nifty odklonila. Je otrok prizadet od zdravil, alkohola in drog?
Razmišljam o tem, kako bo moj sin odraščal s tako mamo. Verjetno tako kot Dašin ****, ki ga vzgajajo in celo v šolo vozijo stari starši, da se otrok smili učiteljem in okolici. Daše namreč večinoma ni, to pa opravičuje s potrebo po denarju. Groza. Ne morem si predstavljati take prihodnosti. In z babico, ki namerno gleda stran in prikriva za hčerko? Kakšnega okolja bo deležen?
10 dni sem čakal na odgovor, kako si predstavljata Karin in Mateja bodoče življenje. Pa spet eno samo izmikanje in prelaganje. In niti kančka dostojnosti ne od ene, ne od druge. Pa bi zadoščal kak odgovor »Andrej, otrok potrebuje očeta zato se bomo dogovorili«, ali vsaj »še razmišljamo«. Tako pa sem izključen iz vseh odločitev. Od samega začetka. Kot bi bil ta otrok načrtovan izključno zanju, kot njuno orodje in orožje.
Ne bom jima pustil. Boril se bom za sina. Mogoče pa mi uspe nemogoče in dobim skrbništvo in smo z ***M družina?
Napišem pismo Karin in Mateji. Ne pustim več, da me ignorirata in da ne vem, kaj se s sinom dogaja. Je živ? Je sploh sin? Če je bila na nuhalni, potem ve. Je sploh moj? Glede na laži zadnjih mesecev ne verjamem ničesar več.
Ne bom tiho! Ne bom se vdal!
*Takrat sem bil prepričan, da je otrok, ki ga nosi sin.