Prijatelj mi preko Viberja sporoči, da je Daša prestrašena in da se boji. Ve da je sokriva za pretopke in hujskanje pa ji je kapnilo, da to mogoče ni najboljše. In preverja pri njem, kaj razmišljam. Pravi, da misli da je komunikacijski kanal odprt, in me vpraša, če lahko Daši posreduje moje sporočilo njemu, da počasi okrevam in da ne mislim večno čakati.
Daši ob 10:00 napišem Viber naj me prosim pokliče ker morava govoriti. Želim ji povedati, da se čas za morebitno pobotanje izteka in da tak način ignoriranja komunikacije ne vodi nikamor. Jutri ima Karin rojstni dan in točno leto kasneje bo, ko sem Karin zasnubil.
Tvegam da bodo ta moja sporočila skupaj z ustrezno interpretacijo končala na sodišču ampak enostavno moram poizkušati- Želim poizkusiti prav vse možnosti – ni mi mar koliko zavrnitev in ignoriranj doživim – le da bom z mirno vestjo kasneje lahko rekel, da sem poizkusil res prav vse.
Nobenega odgovora.
Ob 13:35 zaigram na Dašino samoohranitveno karto. In ji jasno povem, da je sokriva za razpad najinega zakona s Karin. Argumentov mislim da je bilo nanizanih v tej zgodbi že dovolj.
Ignoriranje še naprej. Nobenega odgovora. Ok, Daša – čas se je iztekel. Ne bom vaju več čakal.
In glej, kar naenkrat bi se pogovarjala.
Poln kufr imam Daše in igric in premlevanj. Če bi mislila iskreno bi se javila čez dan. Saj sem videl, da je nonstop visela na Viberju (»last seen« je redko presegel 10 minut) kar pomeni da sta koordinirale zadeve in mi zelo verjetno nastavljale past.
Zato napišem Daši odgovor. Razkril bom tvoje laži, draga Daša…
Karin pa napišem ponoči še zadnje pismo in objavim čestitko na Instagramu – če nočeš privatno, pa končajva na tebi tako ljubem mediju.
Nehal sem bom truditi za našo družino, Karin. Moje srce ne bo več ranjeno krvavelo vsakič, ko te poizkuša prepričati, da končno že začni ravnati odgovorno in ljubi tako, kot razglašaš.
<5.8.2019 7.8.2019>