V celotni zgodbi z Grčijo ne morem zavzeti stališča ali strani. Na eni strani sem strogo proti svetim kravam in izjemam. Pravil se je potrebno držati in težko je opravičevati solidarnost z nekom, ki živi preko svojih zmožnosti in s precej višjim (nezasluženim) standardom kot tisti, ki jih prosi za pomoč. Dejstvo je, da so Grki dolgo živeli bistveno bolje kot Slovaki in Bolgari, imeli višje pokojnine kot Slovenci, Hrvati ali Poljaki. Tu razumem Nizozemce in Nemce ter njihov ordoliberalizem, ki jim preprečuje kar tako odpisovati dolgove ter pomagati ad-infinitum. Ali pa Slovake in njihov odločni ne reševanju Grkov – da so ustvarili gospodarski čudež v zadnjem desetletju je bilo potrebno precej trpljenja in zategovanja pasu preko enotne davčne stopnje in posledičnega dviga konkurenčnosti, ki jim je pripeljal tuje investicije in tovarne.
Pravzaprav me situacija neposredno spominja na razpad Jugoslavije: pobrskajmo po spominu – plačila nerazvitim ter neumno trošenje denarja v razsipne projekte je bil en od glavnih ekonomskih argumentov za odcepitev Slovenije iz skupne države. Grčija je bila zelo podobna: pitanje elite z velikimi projekti (npr. olimpijada) od katerih niso na mizi ostajale drobtine ampak cele potice, za opij ljudstva pa množica nenapornih služb v slabo delujočem javnem sektorju, balkanska davčna politika z nepreglednimi zakoni z množico izjem in namernimi šlamastikami pri pobiranju davščin. Luknje, ki elitam omogočajo poseben davčen tretma (moderna slovenska analogija bi bili avtorski honorarji za raznorazne študije obdavčeni bistveno nižje kot običajno delo) ter neučinkovito inšpekcijo, ki omogoča »raji« delo na črno in kak prigoljufani priboljšek tu in tam (slovenske analogije: popoldanski fuš, plačevanje na roko, …). Dovolj, da ljudstvo ne protestira saj so vpleteni vsi: velike ribe bogatijo, malim pa daje lažno iluzijo sprejemljivosti bremena.
Begajoča je tudi politična komponenta. Začenši z grškim Na drugi strani pa je evidentno, da ukrepi, predpisani s strani Trojke ne delujejo. Varčnost v deflatornem gospodarstvu škodi vsem. Argumentov ne bi ponavljal – berite Jožetov blog (damijan.org).
vstopom v evro. Spomnim se članka v Economistu iz leta 2006 ki je izpostavljal strukturna nesoglasja in celo navajal izpostavljenost nemških, francoskih in španskih velebank do državnih obveznic evrskih kandidatk (kasneje poimenovanih PIIGS).
Že takrat je bila znana vloga Goldman Sachsa in drugih finančnih institucij pri friziranju primanjkljaja in doseganju evrskih kriterijev. Prav vloga slednjih poraja vrsto vprašanj: je šlo za načrtno nastavljanje bombic znotraj evrskega sistema, ki naj bi v primeru ogrožanja statusa dolarja kot monopolne svetovne valute omogočila vzvod ZDA in šibenje evra, ki je bil pred 2008 na dobri poti uveljavitve konkurenta zelencu. Spomnimo se le Huseinove namere prodaje nafte za evre, pa rusko-evropske dogovore o uporabi EUR namesto USD v medsebojnih pogodbah, … Ob nastopu finančne krize je propadel le Lehman, ki je bil najbolj evrsko orientiran in izpostavljen medtem ko so bile druge, bistveno bolj toksične banke deležne praktično neomejenega državnega reševanja.
Politična so tudi prejšnja reševanja Grčije. Danes nam je že vsem jasno, da smo grško izpostavljenost nemških, francoskih, … velebank zamenjali z izpostavljenostjo evropskih davkoplačevalcev preko ESM/ECB. Kajti v kolikor bi bile velebanke zaradi nekdaj izredno donosnih grških poslov (beri bonusi v preteklih letih za vodilne) prisiljene v odpise bi bile na slabšem kot kaka NLB s tajkunskimi krediti. In enako, kot pri nas, bi morala v reševanje poseči država. Efekt reševanja Deutsche Bank pa bi lahko Nemčijo postavil pred zid in mogoče celo postavil vrednost njene državne obveznice v rang grške.
Prav take substitucije so verjetno tudi razlog, zakaj je v ESM pogodbi nejdemo imuniteto pred kakršnokoli odgovornostjo za njihove člane in osebje.
In za konec EU politične komponente: vsaj nehigiensko je verjetno tudi dejstvo, da ista oseba, ki je sodelovala v Goldman Sachsu pri skrivanju grške realne finančne situacije danes vodi ECB (Mario Draghi).
Kakšna so politični motivi ki vodijo Ciprasa/Sirizo je težko soditi. Je njegova kapitulacija zares kapitulacija ali le navidezno sprejemanje pogojev v zameno za troletni mir ki ga bo pridobil? Se bodo dogovorov držali ali bomo tale cirkus čez nekaj let ponavljali?
Ob vseh pogojih, ki so postavljeni, je intrigantno umanjkanje tistih o repatriaciji iz Grčije prenesenega denarja ter pregonu tistih, ki so krizo zakrivili in/ali od nje imeli največ koristi. O lekciji za prihodnost in vzpostavitvi resnih omejevalcev tovrstnih praks. Kar pa je lahko pojasnjeno s tem, da so glavni akterji teh rabot pripadniki taistih elit, ki dandanes postavljajo pogoje Grčiji. In vrana vrani nikoli ne izkoplje oči. Raje se obe skupaj spravita na vrabčke.
Kaj pa vem… Mogoče je pa Schaublejeva odkrito izražena namera da Grke vrže iz evroobmočja dejansko najbolje, kar se lokalni ekonomiji lahko zgodi. Da bo neobremenjena z dušečo valuto lahko dvignila svojo konkurenčnost in se postavila na noge.
Kakorkoli že: bojim se, da bo tale epizoda močno vplivala na Evrop in svet. In to v razmerah, ki so že tako močno pregrete in eksplozivne. In kjer je čas, pozornost in medijski prostor nujno potreben za kake bolj fundamentalne premisleke. Na primer tiste o vzdržnosti kazino kapitalizma (ki je po 2008 le-še pospešil), okoljskih temah ali premisleku o tem, kako se odzvati na pojav religioznih fanatizmov ter njihove nevarnosti za sekularno družbo.
Težko rečemo, da je nek narod bolj, drugi pa manj len. Dejstvo je, da je na 40 stopinjah vročine motivacija za delo bistveno manjša kot pa v hladnejši klimi. In dejstvo je tudi, da je mediteranskim državam preživetje zaradi naravnih danosti mogoče lažje kot pa severnjakom, ki brez nabiranja drv poleti pozimi zmrznejo. Ter da ljudi, tako kot vse druge živali, naravne danosti prilagajajo okolju.
A to so manjše razlike. Tisto kar sever loči od juga je predvsem vladavina prava in toleranca do samodržcev in koruptivnih oligarhov. Kar smo »balkanske demokracije« pričakovale od razvitih nosilk evropske ideje je bilo, da pomagajo pri prenašanju varovalk demokracije pred ugrabitvijo države s strani določenih elit. Tu pa je EU odpovedala tako v Grčiji, kot v novonastalih balkanskih državah.
Dilema torej nikoli ni bila več ali manj Evrope, temveč nekaj, čemur osebno pravim »Europe as advertised«. Vladavina prava, tolerance in človekovih pravic. V celoti, ne kot solatni bar, v katerem vzameš tisto, kar ti ustreza in pomešaš s folklornimi začimbami, ostalo pa pustiš. Pri pomoči narodom in državam pri ustvarjanju Evrope oglaševanih vrednot so države, ki se rade pohvalijo kot nosilke evropske ideje dramatično odpovedale. Grška kriza je le zadnji in zaenkrat najbolj krut odraz teh strukturnih odpovedi. Kot taka je izključno politična, ne pa ekonomska. Ni kriza Grčije temveč kriza evropske ideje ter posledica medlosti aparatčikov evrokracije, brezvoljnih prevzeti vodstvo in odločanje.