Delujoči na področju informacijskih tehnologij (IT) že dlje časa opazujemo dogajanje na področju visokega šolstva in imamo vrsto razlogov za nezadovoljstvo, ki jih lahko strnem v naslednjih nekaj točk:
- kadra NI !!!,
- diplomanti študijskih programov področja IT v času študija ne pridobijo dovolj poslovnih znanj in nekaterih drugih »mehkih« znanj in veščin,
- diplomanti ne poznajo dovolj najsodobnejših tehnologij in platform,
- diferenciacije med diplomanti univerzitetnega in visokega strokovnega študija praktično ni. Še posebej bode v oči dejstvo, da diplomanti visokega strokovnega študija nimajo izrazitejših, praktičnih znanj, kar bi glede na poslanstvo tega študija morala biti ključna karakteristika teh diplomantov,
- vključevanja ekspertov iz podjetij v pedagoški proces je kot enega od načinov prenašanja znanja iz teorije v prakso (in obratno) bistveno premalo,
- motivacija osebja fakultet za sodelovanje pri aplikativnih projektih in raziskavah je premajhna; pogosto se sodelovanje z gospodarstvom prelevi v raziskovalno dejavnost z »akademskimi« cilji in drugačnimi prioritetami,
- število ažurnih strokovnih knjig v slovenskem jeziku je v izrazitem upadu.
MVZT je septembra objavil predlog Nacionalnega programa za visoko šolstvo (NPVŠ). Gre za strateški dokument, ki predstavlja podlago za sprejemanje zakonov na področju univerzitetnega izobraževanja in njihovo izvajanje. Po hitrem branju brez pretiranega poznavanja visokošolskih politik in ozadij mi je zadeva simpatična. Ključni element NPVŠ je po mojem mnenju programska in institucionalna binarnost. Predlagane politehnike namreč vidim kot visokošolske inštitucije, ki bodo svoje aktivnost usmerile v:
- kakovostnejši in hitrejši pedagoški proces,
- zagotovitev sodobnih znanj diplomantov ob pridobitvi ustreznih praktičnih izkušenj,
- aplikativne raziskave in bistveno večjo mero sodelovanja z gospodarstvom,
- dodatno dostopnost za vseživljensko učenje in prekvalificiranje,
- izdajanje strokovnih knjig in strokovnih revij.
Poleg inštitucionalne binarnosti je zelo pomembna tudi uvedba programske binarnosti. Konkurenca v gospodarstvu zagotavlja trgu kvalitetnejše izdelke in storitve ob tržno uravnanih cenah. Analogno potrebuje slovenski visokošolski prostor konkurenco, ki bo študentom omogočala izbiro za pridobitev prve in druge bolonjske stopnje študija.
Zadnjih 27 let živim s slovenskim IT, prešel z njim vzpone in padce; ko zrem naprej, vidim s približno stotinjo diplomantov letno samotno puščavo. Od tehnološkega centra vzhodnega bloka je ostalo bedno pogorišče z odprodajo ali likvidacijo večine pomembnih slovenskih IT podjetij (quo vadis Iskra, Intertrade, Softlab, …?). Za mnogo podjetij je že prepozno, a treba je gledati naprej. Postaviti zdrave temelje. Za panogo, od katere je vedno bolj odvisna vsaka pora družbe in življenja.
Če kje, je reboot potreben v slovenski informatiki.
Zato se čutim dolžnega opozoriti MVZT, da mora na uvajanje politehnik gledati kot na investicijo in ne kot na strošek. Uvedba politehnik bo prinesla želene učinke le v primeru zagotovitve dovoljšnjih sredstev za njihov razvoj.
A naslanjati se na proračunske jasli se mi v tem primeru zdi nespametno. Znanje je v svetu, ki smo ga sprejeli ’91, money-making-business. In ne vidim prav nobenega razloga, da ne bi bilo tako tudi pri nas. Dokaz, da je to mogoče & za tujce privlačno, je IEDC gospe Danice Purg.
Slovenija je za mnogo držav most v EU. Prva postaja. Če k temu dodamo naravne lepote in (zaenkrat še) ugodnost bivanja tule, lahko poleg zdraviliškega, kongresnega ipd. turizma mogoče razvijamo Slovenijo kot študijsko destinacijo.
Zaželen bi bil jasen, ciljno usmerjen čistopis ne le »univerzitetnih« zakonov, ampak tudi politike (in prakse) bivalnih viz ter drugih aspektov študentskega življenja. Kaj je s študentskimi krediti? Za banke so precej varna naložba, verjamem pa celo, da je najti zakonsko podlago za garancijsko shemo SID, ki bi mogoče celo prepričal naše ljube bankirje, da razmišljajo še o čem drugem kot o kreditiranju nepremičnin (saj gre tu neposredno za izvoz znanja, mar ne?).
In ko smo že pri nepremičninah: v dnevu, ko bi bile dovoljene sanje, bi vlada sprejela še par potez. Npr. nepremičninski zakon, ki bi deloval v tem duhu ter povečal kapacitete študentske nastanitve v obliki kampusov. Ob vožnji po Ljubljani se pojavlja kar nekaj lokacij. Za božjo voljo, pri gostoti poselitve v Celovških dvorih je ta mama vseh zablod lahko samo študentski dom, kjer občutljivost na »nočni ferker« ni tako izrazita. Malce spreten pogajalec lahko iz obetajočega se plazu stečajnih mas precej poceni kupi te nasedline.
Učinek spill-over je na dlani – poleg umika nepremičnin s trga tudi povečanje prebivalstva, komunalnih taks, napolnitev štadionov in promenad ter v res čudovitem primeru tudi normalizacijo indeksa kvadratnih metrov trgovskih površin na prebivalca.
Če torej povlečem črto: ne le NPVŠ in prihajajoče politehnike, samo bistveno bolj smelo razmišljanje in ravnanje lahko zagotovi zadostno število nujno potrebnih strokovnjakov potrebnih za vzdrževanje »živčnega sistema moderne družbe« (je zelo pretirano enačiti pomembnost z zdravstvom?). Odpreti moramo šole in aktivno vabiti mladino. V mojih časih je na ljubljanski fakulteti za računalništvo študirala polovico Istre in precej Makedoncev. Izredno talentiranih študentov. Da študentov iz arabskih dežel niti ne omenjam.
Ergo. Nekoč smo to že znali. Vprašanje je, ali danes obstaja modrost vlagati v nekaj, kar bo sadove prineslo čez najmanj dva volilna cikla.
odzivi: 16 na “Slovenija kot študijska destinacija – Bi zmogli, kar smo nekoč že znali?”
škoda, da je komentiranje zamrlo. celovški dvori, kot študentski dormitorij? zakaj ne?
Zelo dobra ideja, ki odlično funkcionira na tujih univerzah že lepo število let. Tuji študentje izdatno financirajo univerze, po zaključku študija pa ostanejo preko raznih alumni in podobnih kljubov trajno povezani z univerzami in tako po zaposlitvi v svoji deželi prispevajo tudi h gospodarski povezavi med deželami.
Če katero, potem področje izobraževanja zahteva relativno malo vlaganj, saj osnovno infrastrukturo in kadre večinoma imamo. Z nekaj dodatnega napora lahko relativno hitro prenovimo tudi izobraževalne programe in jih naredimo privlačnejše tudi za tuje študente. V vsesplošnem iskanju strateških usmeritev za našo deželo zato ne vidim prav nobenega razloga, da visoko izobraževanje ne bi mogla biti ena od njih.
NPVŠ – verzija, poslana v medresorsko usklajevanje: http://www.mvzt.gov.si/fileadm…..sorsko.pdf
Vsi dokumenti iz javne razprave: http://www.mvzt.gov.si/si/zako…..2011_2020/
Bravo!
Pred leti sem se še trudil in poskusil v zakon o mednarodni razvojni pomoči spraviti, da se del obvezne razvojne pomoči tujini oblikuje kot štipendijski sklad za financiranje šolnin in štipendij tujih študentov pri nas ter za sofinanciranje praks tujih študentov v podjetjih. Pa na MZZ niso hoteli nič razumeti.
Da bi s tem dobili ogromen pool tuje inteligence ter zelo dobre predstavnike napih podjetij v tujini itd., itd., je za naše uradnike onstran njihovega dometa.
Joze, pred leti je bil minister na MZZ Rupel, tako da ni bilo kaj dosti za razumeti…
Za nas MZZ je celo onstran dometa vlaganje v lastni intelektualni potencial in promocija kulturnih in umetniskih doszekov njenih posameznikov, kaj neki tujih v Sloveniji:)
Jaz pa bi Andreju postavila naslednje vprasanje ( prispevek je zelo zanimiv, a zelo idealisticno zastavljen, kdor vsaj malo ve, kako ta drzava ne funkcionira vec nikjer):
Geodetski zavod je odprl svojo E stran za pripombe o nepremicninah, ko sem vceraj zelela vstopiti na to stran – sem dobila to informacijo.
This Connection is Untrusted
You have asked Firefox to connect
securely to ovn.gu.gov.si, but we can’t confirm that your connection is secure.
Normally, when you try to connect securely,
sites will present trusted identification to prove that you are
going to the right place. However, this site’s identity can’t be verified.
What Should I Do?
If you usually connect to
this site without problems, this error could mean that someone is
trying to impersonate the site, and you shouldn’t continue.
Technical Details
ovn.gu.gov.si uses an invalid security certificate.
The certificate is not trusted because the issuer certificate is not trusted.
(Error code: sec_error_untrusted_issuer)
I Understand the Risks
If you understand what’s going on, you
can tell Firefox to start trusting this site’s identification.
Even if you trust the site, this error could mean that someone is
tampering with your connection.
Don’t add an exception unless
you know there’s a good reason why this site doesn’t use trusted identification.
> Subject: STA: Rok za pripombe na vrednost nepremicnin prek spleta podaljšan do nedelje
Kaj menis ti o tem, kako si lahko drzavna ustanova privosci nekaj podobnega? ( pred kratkim sta z JP damijanom razpravljala o spletnih volitvah in referednumih).
Hvala za odgovor.D
Hm, tega prispevka pa čisto ne razumem. Nisem ekonomist, ampak takole na prvi pogled bi rekel, da ima čisto vse, kar je opisano, skrajno preproste ekonomske razlage – naj me kdo popravi, če se motim.
– debata o študijih in podjetjih preprosto spregleda, da študij poteka v javnem sektorju, katerega zaposleni imajo povsem drugačne cilje kot podjetja, in če že rabijo podjetniško aktivnost, to lahko storijo s honorarnim delom, ki je možno v neomejenem obsegu, ker javne zavode upravljajo zaposleni – da bi kdo odšel z univerz v privatni sektor, še nisem slišal.
– kakovost študija je pač taka, kot jo lahko zagotovi slaba infrastruktura in mediokritetni kader, ki pač nastane ob odstotnosti konkurence, delovno mesto pa ohrani ne glede na to, koliko in kako kakovostno dela, kar je seveda – kot vsi vemo – v popolnem nasprotju z vrhunskim znanstvenim sektorjem v recimo Kaliforniji, s katero bi se radi primerjali
– nezanimanje tujcev bi imelo morda kaj opraviti s tem, da lahko enako ali boljšo izobrazbo dobijo v drugih evropskih državah, marsikje tudi ceneje, kjer stroški študija in bivanja niso tako astronomski kod pri nas (hrana in bivanje dražja kot v Berlinu). Celovški dvori so morda dobra ideja abstraktno, ampak spet zgreši bistvo problema: težava je namreč prav v tem, da se Celovških ne da kupiti poceni, če bi se, bi bili že zdavnaj povsem razprodani (po polovični cene od zahtevane bi šla po moje vsa stanovanja takoj). Tako imenovani “zastoj” na nepremičninskem trgu obstaja le zato, ker banke in gradbinci vztrajajo pri absurdnih cenah in še naprej računajo, tako kot so zadnjih deset let, da bo krizna prehodna in se bo kmalu spet pojavilo desettisoče milijonarjev, ki bi za šalo položili tristo in več tisoč evrov za nekakovostna stanovanja.
– in najpomembneje: kje bi se predvideni IT strokovnjaki zaposlili? Če prav razumem tehnične strokovnjake, ki delajo pri nas, so razmere v tistem malem številu podjetij, ki še delajo, porazne, plače inžinirjev zelo nizke, razvojni oddelki pa se zapirajo in ne odpirajo, tako da mnogi iščejo priložnosti drugje. Gre torej za brain waste (ne brain drain), ki pomeni, da še naših strokovnjakov ne znamo uporabiti. Globalizacija pač. Za IT sem slišal (ampak morda se motim), da podjetja pravzaprav ničesar sama ne proizvajajo, ampak le servisirajo druge z IT storitvami, razvoja pa ni. Nikoli pa nisem razumel logike, po kateri naj bi inflacija študijev in študija samodejno ustvarila tudi primerna delovna mesta za diplomante. Kaj pravi, da bi tujci to znali bolje?
Andrej,
naj tudi jaz strnem vaše nezadovoljstvo. Ne v nekaj točk, ampak v nekaj dejstev:
Menite da ni kadra? Moje mnenje -tudi jaz sem v industriji že 25 let- je, da nismo stimulativno okolja zanj. Če bi bili, se sploh ne bi spraševali kako ga več izšolati, ker bi v Slovenijo prihajal že izšolan. Iz vsega sveta. Tako kot prihaja v Veliko Britanijo, v Švico, v ZDA.
Tepejo nas predvsem:
– Naša post-socialističnost z vsemi svojimi težavami. Primer: v Ljubljano pride vrhunski inženir. Dobi za naše razmere dobro plačo. In svoji produktivnosti in statusu višjega srednjega sloja navkljub si ne more kupiti niti dvosobnega stanovanja, kaj šele hišo. Ker mu država zapleni preveč davkov in jih preveč zapleni tudi pri verigi gradnje in prodaje stanovanj in in je posledično razpoložljivi dohodek nizek, stanovanje pa drago. Delal sem z Indijskimi inženirji v Nemčiji. Želeli so le v Švico ali v ZDA, ker so bili v Nemčiji preveč obdavčeni. Vi mislite, da bi ostali v Sloveniji? Zakaj? To je strukturna težava naše družbe, ki se je ne rešuje z nacionalnim šolskim programom. Ni dovolj, da ljudje tu študirajo; tu morajo tudi ostati. Nekoč sem že napisal, da so edina vrhunska stvar, ki jim jo lahko ponudimo Slovenke.
– Zelen in neambiciozen menedžment. Tipično se naša IT podjetja ne širijo onstran naših meja. Ko snujejo podjetje sploh ne razmišljajo, da smo že kar nekaj let v EU. Celo produkte zasnujejo lokalno. Če že, pa odhajajo na teritorije nekdanje SFRJ, kjer je možnosti za visoko dodano vrednost še manjša. Zaradi nizke kupne moči. In prav nobenega upanja ni, da bi na takšen način lahko kdaj zagotovili privlačne pogoje za vrhunske strokovnjake. Ker nikoli ne bodo imeli dovolj denarja, da jih kupijo. Naš sedanji model je nekoliko bolj sofisticiran Indijski body shopping; in zanj je značilna množica mravljic. Brez presežkov.
– Pomanjkanje “nosilne industrije”. Naša poslovna informatika je neprimerna za zahodne trge, ker enostavno nimamo kje dobiti potrebnega poslovnega znanja. Primer: želite razviti program za upravljanje kapitala. V sodelovanju s slovenskimi družbami nimate nobenih šans proti švicarski IT firmi s podobnimi nameni, ker je nivo poslovnega znanja o upravljanju kapitala pri njih nekajkrat večji. Vaš razvoj pa je dober le toliko, kolikor so dobre specifikacije, ki jih pišete.
– Razdrobljenost naše industrije. Naša podjetja so zelo majhna. Premoremo le tri IT podjetja, ki zaposlujejo 100 ljudi ali več. To pomeni, da v podjetjih lahko napredujete maksimalno eno stopnico in potem so nad vami že lastniki podjetja. Nagrajeve z delnicami ni niti široko razširjeno, niti davčno ustrezno rešeno. Ko smo ga želeli uvesti, pa nam je grozilo, da bomo hkrati uvedeli obvezno delitev premoženja proletariatu. Karierne možnosti za vrhunskega strokovnjaka so praktično minimalne. Takšna podjetja so potem tudi bolj izpostavljena zelo močni fluktuaciji kadra, saj je ključni kapital njihovega menedžmenta le domači networking (ki je 50% političen, saj se 50% vseh poslov dela z državo) in že vzpostavljena baza kupcev. Ni nekih znanj onstran tega.
– Vrhunski IT strokovnjak se v Sloveniji lahko zaposli v javni upravi pod skoraj enakimi pogoji, kot v zasebnem sektorju. Lahko se zaposli v neproduktivnih državnih raziskovalnih inštitucijah. In nenazadnje lahko ustanovi podjetje in zaprosi za nekaj od 200 milijonov+, ki jih država vsako leto nepovratno razdeli med drobna podjetja, da bi “spodbudila Drugo silicijevo dolino” ali nekaj takšnega. Vse to je prijetneje, kot delati v zasebnem sektorju. In kanibalizira zasebni sektor. Ne le kadrovsko, ampak tudi davčno, saj se ta nepovratna sredstva najprej zaplenijo iz prihodkov z davki.
Kot vidite so težave čisto drugje in tako kot jih ni mogoče rešiti z metanjem nepovratnega davkoplačevalskega denarja skozi okno v obliki nepovratnih subvencij marsovskim podjetjem, jih tudi ni mogoče rešiti s hiperprodukcijo kadra, ki ga črpamo iz nerazvitih držav (in nas, roko na srce, tudi ne bo peljal na zahodne trge, saj je zanj Slovenija zahod). Treba bo spremeniti kaj, kar bo precej bolj bolelo.
@dragica
Sicer sem nekoč na nekem drugem forumu rekel, da s tabo ne mislim več imeti opravka, ampak naj ti bo.
Sporočilo, ki si ga videla pomeni samo to, da v svojem brskalniku nimaš vstavljenega digitalnega potrdila urada, ki je podpisal digitalno potrdilo strežnika geodetske uprave. IE ima recimo vstavljeno potrdilo urada, zato ne jamra, ampak se kar poveže. Skratka to ni nobena napaka, še manj sramota za našo kuro, ker je urad vlada RS (vlada RS je podpisnik). Če bi si v brskalnik vstavila potrdilo urada (sigov-ca) ne bi več imela težav, Microsoft je to naredil generalno, ker sproti izdaja dodatke za IE.
Je pa teorija PKI prezahtevna, da bi sedaj dalje napletal. Google pomaga.
VL, se v vecje zadovoljstvo bi bilo meni, ko bi me obsel za vekomaj!
Upam, da se bos svojih besed v naprej pa le drzal, je veliko ljudi na tem portalu, ki znajo pojasniti stvari brez arogance in diskreditacij.
@Dragica, VL
To je težava SIGEN-CA. Mi v podjetju uporabljamo SIGEN-CA certifikate za varne strežnike. In jasno takoj ob uporabi opazili to pomanjkljivost v FireFox-u.
Pred kakim letom smo kontaktirali Firefox in dobili obvestilo, da je potrebno da se SIGEN-CA priglasi k njim kot državni izdajatelj potrdil & potem ga lahko uvrstijo po “defaultu”, enako kot je to IE.
Pred 6 meseci smo poziv ponovili.
Do danes ni odgovora.
Malomarnost ali tiho forsiranje Microsofta?
@vsi
Smo res sposobni samo jamranja? In razmislekov o tem, kako se ne da?
1. Celovsške dvore se bo kmalu v stečaju dalo kupiti zelo poceni. Če bi k temu pristopila še Občina Ljubljana (razdor pogodbe zaradi tehnične neustreznosti in zamud) bi bila kritična masa hitro dosežena, z malo truda pa se da odkupiti/zamenjati tudi privatno kupljena stanovanja.
2. Mislim da so potrebni regionalni izobraževalni centri. Berlin je daleč, Gradec (Graz) omejen. Poleg tega je tu še nezanemarljiva prednost bližnjega jezika.
3. IT najbolj vre z mladci. Mladimi podjetji a’la Zemanta ipd. Koncentracija ljudi lahko napolni TPL, univerzitene inkubatorje in še kaj.
4. Delniške opcije za zaposlene so možne odkar imamo ZDDPO. Je pa res, da je edino podjetje v Sloveniji, ki to izkorišča – Datalab
Več o tem http://www.datalab.si/vlagatelji – Letna poročila & skupščinski sklepi.
5. Balkan ni nujno slab trg. Prav nasprotno, mislim da je šolski primer. In da lahko tam z bistveno manjšimi vložki natreniraš internacionalizacijo poslovanja kot kjerkoli drugje. Jasno pa je, da ker so vložki nižji, da je temu ustrezno nižja tudi dodana vrednost.
6. Obdavčenost strokovnega kadra je najlažje rešiti s socialno kapico. Je začasna rešitev, a je lahko prvi korak v pravo smer. O tem, da bo pa potrebno globlje premisliti našo državo (a bolj kot njene postulate v ustavi prakso izvajanja le-teh) je pa itak jasno vsem. Verjetno pa bo na pripravljenost za radikalne spremembe potrebno počakati na splošno bedo, ki bo rezultat preostalih dveh let sedanje vlade in prihajajočih štirih naslednje (za katero ne verjamem, da bo delovala bistveno drugače kot sedanja). Jasno, če vmes ne preseneti kaka wiki/twitter revolucija kakršnim smo priča v Tuniziji in Egiptu.
@andrejmertelj
Ali je to tiho ali glasno forsiranje MSja, ne bom razglabljal. Trdim, da to niti ni pomanjkljivost niti kaj drugega. Je edino moteče za navadne uporabnike, ki ne vedo zakaj se gre, ko se jim izpiše to obvestilo na ekran, ne vedo da lahko kliknejo na nadaljuj in potem vstavijo digitalno potrdilo urada, itd.
Mene pri e-upravi (pa ne samo tam – banke) bolj moti to, da nekatere njihove storitve delujejo samo v IEju in ne v lisici in zaradi tega tudi ne v linuxu. Kdo je zato kriv ne vem, mogoče celo da je to povezano z nekdanjim prvim birokratom, ki se je tako širokoustil, da je sklestil stroške za spletne storitve.
In tudi zadnja lisica (3.6.13) nima vstavljene sigov-ca urada. Verjetno ne tudi sigen-ca. To sta namreč dva različna urada za podpisovanje potrdil – sigen-ca podpisuje digitalna potrdila, ki jih dobimo državljani, sigov-ca pa popdisuje strežnike.
http://www.sigen-ca.si/
http://www.sigov-ca.si/
Andrej,
navrgel si precej različnih tem. Razumem tvoje nezadovoljstvo s stanjem v slovenski informatiki, vendar se lahko na dejstva, ki si jih podal, pogleda tudi iz drugega zornega kota.
Da kadrov ni, najbrž ne bo držalo. Govorimo lahko o zmanjševanju vpisa in števila diplomantov naravoslovnih in inženirskih študijev. O tem lahko med drugim prebereš v naslednjem prispevku: http://www.razgledi.net/2007/1…..bicije-eu/ in še v nekaj povezanih člankih, objavljenih v Uporabni informatiki, Letopisu inženirske akademije, glasilu Evropske zveza nacionalnih inženirskih združenj (FEANI). Prispevki nakazujejo na posledice teh trendov v Sloveniji (in nekaterih članicah EU). Gre za precej kompleksno temo, kjer je o pomanjkanju naravoslovnih in inženirskih veščin mogoče govoriti le z vidika neke alternativne razvojne vizije.
V danem trenutku pa bi težko govorili o pomanjkanju kadrov. Dejstvo je namreč, da je na trgu veliko inženirjev, tudi informatikov in računalničarjev, ki so izgubili službe bodisi zaradi stečajev bodisi zaradi zmanjševanja števila zaposlenih – tako v IKT kot v drugih gospodarskih dejavnostih. V letošnjem letu lahko pričakujemo še več viškov in s tem še večjo ponudbo informatikov. Govoriti, da IT najbolj vre z mladci, je res. A ti si želiš izkušene informatike s poslovnim znanjem. Kadri, ki so sedaj na voljo, imajo bogate delovne in poslovne izkušnje, imajo to, kar iščeš. Kje je torej problem? So preveč izkušeni in težko obvladljivi, zahtevajo previsoko plačilo? Ni problem, za vse to obstaja rešitev v ustrezni obliki sodelovanja.
Kriza v slovenski I(K)T dejavnosti ni posledica pomanjkanja kadrov, ampak so njeni vzroki drugje. Nekaj najbolj ključnih vzrokov je naštel Tomaž Štih. Kriviti politiko za sedanje stanje je povsem neproduktivno in naivno, kakor je naivno pričakovanje, da ima politika čarobno palico, s katero lahko poskrbi za uspešen razvoj slovenske IT industrije. Res je, da nobena slovenska vlada v zadnjih 15 letih ni imela posluha za razvoj IT industrije. A resnici na ljubo so za sedanje klavrno stanje v veliki meri krivi lastniki in menedžerji I(K)T podjetij, ki jim je manjkalo ali jim še manjka predvsem znanja in veščin za vodenje tehnoloških podjetij. V sklopu predavanj o strateškem upravljanju sem prav te dni predstavil primere uspešnih tujih tehnoloških podjetij in jih primerjal z našimi. Primerjave so poučne, saj kažejo na brezizhodni položaj v marsikaterem domačem podjetju, kjer lastniki in menedžment včasih niti ne dojamejo, kaj se jim dogaja.
Odpiranje visokošolskega prostora za tuje študente je vsekakor dober predlog, a prave volje za to ni. Štipendijski sklad seveda ne more biti edini vzvod za privabljanje tujih študentov, še zlasti ne v okviru razvojnega sodelovanja, kjer se ta pomoč osredotoči na nekaj izbranih držav (lahko celo na eno ali dve). Poleg tega mora biti razvojna pomoč bilateralno usklajena med državo donatorko in prejemnico pomoči. Ob dejstvu, da je Slovenija do nedavnega razvojnemu sodelovanju namenjala relativno majhna sredstva, si ni težko predstavljati, da je politika v državah prejemnicah bila bolj naklonjena zanjo pomembnejšim področjem. Enako velja za slovensko stran. Za marsikoga izmed nas je izobraževanje dolgoročno pomembnejše, a ni si težko predstavljati, da je politika mnogokrat osredotočena na reševanje kratkoročnih ali srednjeročnih problemov in je dolgoročne priložnosti ne zanimajo.
Poiskati je potrebno druge mehanizme in vire sredstev. Zgledujemo se lahko po uspešnih tujih primerih, kjer se univerze aktivno vključujejo v privabljanje tujih študentov. Kaj pa jim lahko naše univerze ponudijo, poleg znanja seveda? Kaj je njihova dodana vrednost, da se bodo tuji študenti raje kot za študij na elitnih svetovnih univerzah odločili za študij v Kopru, Ljubljani, Mariboru ali Novi Gorici? Globalni trg je odprt za vse univerze, ki si želijo tujih študentov, tudi za naše. Naslednje vprašanje je, s čim bodo univerze k sodelovanju (sofinanciranju študija – npr. donacije) pritegnile gospodarstvo? Če koga zanima, imam pripravljeno predstavitev dobre prakse iz Velike Britanije.
IT ne vre najbolj z mladci. Opravka imamo z dvema pojavoma, ki bi ju bilo zelo škodljivo mešati. Še posebej na ravni državne politike. Družbo znanja in družbo hazarda. Eksperimenti ala Zemanta so hazard. Vstop na te trge je izjemno enostaven, ker je potrebna raven znanja in izkušenj zelo nizka (brez nespoštovanja do Špetiča in Torija, oba poznam in sta zelo sposobna; je pa tudi pojem mladca zanju kompliment). Facebook vam lahko naprogramira že skupina nadpovprečnih študentov. Posledično je to zelo nasičen trg; uspeh na njemu pa je bolj odvisen od sreče, kot od sposobnosti. Ne bi rad nikomur jemal poguma hazardirati – toda zavedati se mora, da so mu na področjih, kjer razvija s študenti, konkurenca Indija in Kitajska. Družba znanja temelji na podjetjih, kot je Pipistrel. Letal pač ne zmorejo graditi skupine nadpovprečnih študentov, kot lahko spletne strani. Ali glavno knjigo. Potrebna so leta vlaganj, lastnega razvoja in izgrajen team. To je know-how ki ga ne odnese prva sapica in tu mladci nimajo prav veliko šans. Ozrimo se naokoli. Razmislimo o uspehu Nemčije in Skandinavije. Ključna podjetja tam imajo poglobljeno multidisciplinarno znanje in inženirsko kulturo. Webarji in pisci glavne knjige niso nekaj, kar bi nam dvignilo ekonomijo. Tudi s stališča zaposlovanja je web ekonomija precej klavrna zadeva. Največja stvar po googlu, Facebook, ima 1500 zaposlenih. In pa, mimogrede, Zemanta se je po mojih informacijah selila v konkurenčnejše okolje.
Ne želim jamrati. Želim biti realen. Potrebujemo več stvari.
Strokovnjakom prijazno institucionalno okolje. Enotno davčno stopnjo. Zakonsko kvalitetno urejeno nagrajevanje z delnicami (in kulturo tega početja – kot ste sami omenili je precej žalostno, da podjetja jamrajo da ni strokovnjakov in se hkrati ne poslužujejo tega mehanizma). Likviden in dobro delujoč stanovanjski trg, ne pa državnega napihovanja den in celo omejevanja samograditeljstva. Krčenje državnih raziskovalnih institucij in državnih investicij v raziskave in razvoj, ne pa njihove ekspanzije. Namesto tega potrebujemo nižje davke, ki bodo podjetjem omogočila pravilno alokacijo in ne takšne, ki jo ženejo državni uradniki, obsedeni s tem, da si lastniki ne bi slučajno kupovali jadrnic (kot da le – teh ne dela Japec). Ureditev plačilne discipline in pravne varnosti.
Gradnjo inženirske kulture, ki se nekako ne začne z dajanjem 100.000 evrskih subvencij gejevskim in lezbičnim društvom in izselitvijo amaterskega raketnega kluba Komarov iz državnih prostorov (brez, da bi imel kaj proti prvim, le kažem na slabo zastavljene prioritete) In ne s tem, da podjetja ne smejo registirati naravoslovnih raziskav kot primarne dejavnosti brez koncesije ministra. Pa morda tudi tega, da se lahko v brandu podjetja uporablja poljubne tuje črke. To so majhne stvari, navajam jih le kot primeri, koliko polen si mi sami mečemo pod noge.
Potrebujemo injekcijo tujega know-how-a. Spominjam se kvalitativnega preskoka, ki ga je naredila slovenska informatika s Hermes Softlabom. Ena sama večja tuja investicija je bila dovolj, da so se slovenska IT podjetja popolnila s kadrom, ki je razumel kvaliteto v programskem inženirstvu, projektno vodenje in vse druge prijeme, ki so danes nekaj povsem običajnega. To naredi prihod nekoga z 20 leti prednosti pred tabo na tvoj trg. Fakultete so dobile odlične kadre za vaje, ki so celi generaciji približali Unix. Mi preprosto nimamo dovolj konkurenčnih svojih industrij. En sam Revoz je povzročil, da je glavni slovenski izvozni artikel danes … osebni avtomobil. Imamo povsem zadovoljivo razvit tehnični del informatike. Guess what. Indijci in Kitajci tudi. Kot sem omenil, pa imamo zelo malo nosilne industrije, ki bi nam omogočila world class izdelke. S samo tehničnim znanjem nimamo tistega, kar išče vsak pameten venture kapitalist – ključne in nepoštene prednosti pred konkurenco.
Imeli jo bomo, če si bomo drznili izvajati tisto, kar je bilo že zapisano v programu reform leta 2005. Stvari niso tako prekleto kompleksne, če se jih lotimo eno za drugo. Trajalo bo nekaj časa in marsikaj smo zamudili. Pa kaj? Šli smo že skozi hujše.
Pomembno je razumeti, da ni centralno- planskih bližnjic. Da nam ne bo sistem nenadoma pričel delovati, če uvozimo toliko in toliko Arabcev in Afričanov in jih naselimo v davkoplačevalsko odkupljene Celovške dvore ter razdelimo fakultete.
Sicer nisem ne vem kakšen pristaš dialektike, ampak recimo, da je potreben en takšen reset v precej širšem pomenu in da je Golobičev predlog brez tega bolj ali manj sanjarjenje.
Andrej Mertelj,
najlepsa hvala za odgovor. Sicer pa sem z zanimanjem prebrala tvoj prispevek, ceprav problematike, ki jo izpostavljas, nisem poznala.
kdor je moder, se uci, dokler je ziv!