- dan – vožnja
Iz Ljubljane odrinemo ob petih zjutraj. Z Igorjem sva rahlo pozna, ker sva prejšnji večer do enih gledala robotske bojevnike na Discovery Channelu in debatirala službo. Marcel naju že čaka na zbirnem mestu, pravtako Tomaž pri Hertzu. Nabašemo se v avto in odletimo proti karavanškemu predoru. Omejitve so rahlo prekoračene, saj hočemo nadoknaditi zamudo.
Cesta je prazna in do bencinske pred predorom kar letimo. Standardni postopek vsake poti v Nemčijo je, da napolniš tank v Sloveniji s kupčkom. Sledi obvezno kupovanje sendvičev, čipsa, radenske in kartona red bulla. Letošnja novost je kupovanje vinjete za avstrijske avtobane. Pametni, tile jodlarji. Za uporabo avtocest te cepijo pavšalno še preden zapelješ nanje. Enako kot švicarji. Res ne vem, zakaj si za trume ukrajinskih tovornjakarjev, ki smradijo našo deželo na relaciji Maribor-Trst in čeških turistov na poti do Lepe Franjotove naši oblastniki ne spomnijo nekaj podobnega. K vragu s principi, pravi Gorenjkina reklama, prepričan sem, da bi z vinjetami v Sloveniji zaslužili najmanj toliko, da bi lahko odpravili carino na računalniško opremo. Kar bi bilo nadvse pohvalno.
Tam nekje pri drugem tunelu me mine vozniška navdušenost in prepustim volanček Tomažu. Sotrpina smrčita na zadnjem sedežu, tako da me slab zgled hitro premami. Tomaž me zbudi malo pred Salzburgom. Najprej ga vprašam, če je že meja, a sam ugotovim, da to ne drži. Naslednja misel je, da je nekaj narobe z avtom. Pa tudi to ni. Pred nami ustavlja civilni avto z roleto “Stop Polizei” na zadnji šipi. Shit. Ven stopi tipična avstrijska žandarska pojava in pove, da so nas ujeli na vozeči radar. 150 km/h skozi tunel in 180 po cesti. Nekako jim gre to v nos, saj naj se ne bi vozilo več kot 130. Po nekajminutnem pregovarjanju se zdilamo za 50 mark popusta in plačamo le 300 DM kazni. Shit.
Pot naprej mineva dokaj prijazno, včasih zaspano, včasih poživljajoče ko drvimo tam okrog 240 km/h po svobodnih nemških cestah. Aleluja, tako se potuje.
Ob štirih popoldne smo v Hannovru. Slab čas, res slab čas. A ker imamo časa na pretek, se ne obremenjujemo pretirano. Sprejme nas čakalna vrsta pred turističnimi informacijami. Prijaznemu dekliču povemo naše želje za prenočiščem. Ker ne sitnarimo z barvo ploščic v kopalnici se jih še dodatno razsvetli obraz in že čez nekaj minut imamo dve sobi v eni od boga pozabljeni vasici poleg Hannovra.
Medtem ko gre preostanek četice skenirati lokalno napajališče se spravim v posteljo in zadremam.
- dan – sejem in moda
Vstajanje ob 7.30. Medtem ko se borimo za vrstni red v kopalnici si zglancam cevlje. Sledi standardno polivanje z mrzlo vodo, ki naj prezene vcerajsnjo vozniško utrujenost.
Letos smo naleteli na izredno prijazno gostiteljico in njen zajtrk je bil odličen.Kratek poduk: na CeBitu je namreč standardna metoda prenočevanja zasebna soba. Ko prideš v Hannover, se zapelješ na glavno železniško postajo in tam najdeš turistične informacije. Stojiš v vrsti in ko prideš pred šalter, težiš deklini za računalnikom, naj ti najde smještaj za tolikointoliko ljudi jasno čimbližje sejma. Ker so želje neuresničljive, te pošlje v kako vukojebino kjer dva penzionista oddajata sobe (rekle bi, da je oddajanje sob glavni vir dohodka stanujočih) in je mama tako škrta, da ti za zajtr privošči dva tanko odrezana kosa včerajšnjega kruha in najcenejšo salamo. Zatorej je bilo letošnje zajtrkovanje (kava, kakav, dve vrsti kruha, sir, sirni namaz, salama, marmelada, maslo) toliko večje presenečenje.
Da dolgo opisovanje skrajšamo – pojemo in se napokamo v avto. Za tistih 15 km do sejma porabimo uro in pol, saj je kolona na avtocesti “bumper to bumper”. Kapo dol pred nemškimi policaji – ne samo da zgledno urejajo popolnoma kaotičen sejemski promet, utrne se jim tudi svetla misel, da zaprejo nasprotno smer avtoceste in tako sprostijo 6 voznih pasov do sejma. Bistro, presenetljivo, enkratno, ni za prehvalit.
Na sejmu je raje kot kobilic na egipčanski njivi v času poplav Nila. Od nekdaj me je impresioniral povprečni oblačilni stil nemških poslovnežev, ki jih videvaš na sejmu. Občutek imam, kot da gledam stare jugoreklame za proizvode bratskih republik. Barvne kombinacije so jako usklajene, prevladujoče barve so pasteli, obvezen modni dodatek pa so ozka usnjena kravata in bele tenis nogavice. Pričeske so tudi letos zadaj daljše, spredaj kratke, zaželjeno pa je, da jih krasijo brčice v stilu čistokrvnega mantafarerja.
Toliko o splošnih informacijah. Zapodimo se v tisto malenkost od 21 hal razstaviščnega prostora in poizkušajmo izbrskati nekaj drobtinic.
Najprej pomnilniške enote. če je bil Comdex v znamenju napovedi IEEE 1394 (firewire), so na CeBitu vladale demonstracije FDDA vmesnika. Načeloma opažam, da je že več let tako. Ameri sanjajo in kažejo krasne nove ideje, pa realistični Nemci kažejo večinoma praktične ekskurze delujoče jutrišnje tehnike. FDDA ali Fibre Channel Interface je naslednik SCSI vmesnikov. Uporablja se povsod tam, kjer je potrebno prenesti ogromne količine podatkov. Prednosti ima mnogo. Kot prvo ponuja za razred višjo pasovno širino kot SCSI, ki je s svojimi 40MB proti FDDAjevim XXXX enostavno smešen. Kot drugo, omogoča povezovanje naprav do oddaljenosti XXX metrov. In tretje in najlepše, FDDA lahko izvedemo tako z drago optično super-de-luxe povezavo ali pa tudi z bakrenim kablom, ki je sicer malo manj bleščeč in zmogljiv, je pa mnogo cenejši. Zanimivo je, da diske z FDDA vmesnikom izdeluje predvsem Seagate (njegov Cheetah disk, ki se vrti z 10,000 obrati na minuto ruši hitrostne rekorde), uporabljajo pa se predvsem v bankah podatkov. Banke podatkov so izredno lukrativni posel, ki se ga lahko lotite tudi sami. Od babice si izprosite neuporabljano omaro, vanjo vdelajte hladilnikov kompresor za hlajenje, preostali prostor napolnite z nekaj sto diski, vseskupaj ožičite, napajajte z očetovim aparatom za varjenje in dobite diskovni pomnilnik kapacitete nekaj terabytov. Ravno prav za srednje veliko inštalacijo winsow. če v zadevo vpletete še FDDA vmesnik, je nujno vezanje kravate in predstavitev v bližnji banki, odkoder boste odcapljali bogatejši za kak kul milijonček v trdi valuti.Kot rečeno, lukrativen posel.
3D pospesevalniki sploh niso več sejemska tema. Novosti ni bilo, nič tudi ni slišati o karticah z Real3D čipovjem. ATI je prikazoval svoje “novosti” videne že na Comdexu. Pri Diamondu se je množica zbirala okrog Monsterja, prave kartice pa prihajajo iz družine FireGL. So izredno hitre in temu primerno drage. če se ukvarjate z CADom, DTPjem ali vizualizacijo, vam ne bo težko odšteti 1000 USD za začetni model ali 3500 zelencev za najvišjo karto iz razreda. Nasprotno pa bo kar nekaj dostopnih novosti pri STBju. Pripravlja se video kartica z video vhodom in izhodom, podobna ATIjevemu All-In-Wonder, ki naj bi na trg prišla v drugem kvartalu ter poslastica Velocity 128 3D , ki prihaja konec junija in bo zgrajena okoli novega Tsengovega 3D čipa iz družine ET6000. Matrox je predstavljal svoj Runner Video Engine, hčerinsko kartico namenjeno srednjerazredni obdelavi video signala, največ pompa pa je bil deležen Mistique (čeprav ne vem zakaj, saj je kartica zelo povprečna). Na Milleniumu ni nič novega.
Verjetno se še spominjate Cirrus Logica, ki je včasih proizvajal izredno popularno čipovje za grafične kartice. No, letos so se rahlo preusmerili in cirus naredili modemski chipset za USRobotics x2 tehnologijo. Pričakujte torej poplavo x2 združljivih modemov Made in R.O.C. In ko smo pri modemih…. Znova nič novega. Po Comdexovem bumu z 56K prenosnimi hitrostmi se zdi, da vlada zatišje pred nevihto, ko kitajčki čakajo kateri standard se bo prijel. Na prvi pogled se zdi, da USR močno vodi, ker pa Rockwell proizvaja večino čipovja za združljive modeme se zna bitka zaplesti.
Slovencev je na CeBitu kar mrgolelo. Očitno vlogo brezjanske Brezmadežne prevzema hanoverski Digitalni. Važno je le, da se gre na romanje.
S sejmom zaključimo in se spravimo v Globetrotterja. Manj znan, a za poznavalce še vedno zakon steak-house. Govedina je iz Argentine, krompir je nemški, kelnerce pa uvožene iz vseh koncev sveta. Podkupimo deklino, ki se nas spomni še od lanskega leta in nas ob nabito polni jedilnici prešverca mimo čakalne vrste za rezervirano mizo. Prilastimo si jo zase, saj legalnih gostov ne bo še eno uro in na brzino naročimo. Ker moramo kmalu izprazniti mesto, se kuharji rapidno potrudijo in v nekaj minutah so polkilogramski zrezki pred nami. še en nasvet: rdeči Mendoza Cabernet je noro dober, pivo lahko naročite zraven za gašenje žeje po guacamolli. Aha, še en ekstra nasvetek: če so trebuhi zelo lačni, si pred zrezkom privoščite paradižnikovo juho s kislo smetano. Rulz.
Po večerji sledi sprehod po mestu. Najbolj navduši grafit “Nix is doofer als Hannofer” (nič ni bolj glupo/zaspano/provincialno kot Hannover). Nočno življenje v mestu sux. Jutri zvečer gostujejo Faithlessi (kupi album Reverence, znan komad I can’t get no sleep) v enemu klubu. Pa kaj, ko nas naslednji dan že ne bo več tu. Pogojno priporočen obisk Latino kluba v Passareli. Mehiška piva, merenque in kubanke. Drugače pa tako, tako.
Za pot domov porabimo natanko 18 minut. Pademo v postelje, lights out!.
3.dan procesorji in ostalo zijanje
Ponavljamo rutino vstajanja in zajtrkovanja. Najdemo hitrišnjico do sejma, tako da smo v dobre pol ure že na sejmiščnem prostoru. Domenimo se za večernje zborno mesto in se razkropimo.
Prvi postanek so procesorji. Intel predstavlja Pentium II (dosedaj poznan pod imenom Klammath). Predviden datum za njegovo svetovno promocijo, ko ga bo možno tudi kupiti, je tam nekje v maju. Pa si poglejmo, kaj Pentium II sploh je. Preprosto rečeno, gre za PentiumPro procesor z MMX 2 tehnologijo. Uspeli so mu tudi dvigniti procesorsko uro, ki sedaj teče z 233 oziroma 266 MHz. čip še najbolj spominja na škatlico cigaret, saj so ločili L1 predpomnilnik in procesorsko jedro in obe enoti zapakirali na PCB zaprt v ohišje. Razlika je tudi v tem, da procesor sedaj ne leži več na plošči, temveč je nanjo pravokoten, tako da sedi na daljši stranici.
Pentium II pa zahteva tudi nov standard ohišij. LTX (baby AT) je prejšnje leto zamenjal ATX, ki je odpravil najvecje pomanjkljivost starega designa, sedaj pa imamo na obzorju ze novo razlicico – NTX. NTX bomo najprej videvalli v Pentium II procesorskih sistemih, precej možno pa je, da bo novi format pocasi prevladal v vseh sistemih. Njegove glavne lastnosti so enostavno sestavljanje in razstavljanje, saj ohišje popolnoma razstavimo brez vijakov. Matična plošča je na posebnih vodilih, tako da se kar posanka ven. Ob robu matične plošče je ogromen edge konektor, ki se spoji z riser karto (poznano smrekico iz slim line ohišij, le da je prenovljena), na njej pa so običajna vodila PCI in ISA, konektorji za EIDE in floppy krmilnik ter ostala šara.
Tudi Cyrix ne spi. Novost je GX extenzija, ki jo procesor uporablja za izvajanje DSP opravil, kot naprimer grafične operacije in zvok. GX procesorje prvi uporablja Compaq v svojih modelih hišnih računalnikov. Prava novost pa prihaja v juniju, ko bo na trgu M2 procesor. Poleg standardnega Intelovega MMX nabora novih multimedijskih ukazov so mu tudi štirikrat povečali vgrajeni predpomnilnik, ki sedaj zavzema ponosnih 64K. Procesor naj bi bil na voljo v 200MHz različici, ki bi morala biti glede na dosedanjo Cyrexovo tradicijo hitrejsega izvajanja kode in ogromnega cachea glavobol velikemu tekmecu.
Tudi AMD ima MMX dirkalnik. Pri njih se ji reče K6 in poleg dodanih instrukcij predstavlja optimiziran ukazni nabor in izboljšane algoritme za simultano izvajanje večih ukazov. Tako kot Cyrix tudi AMD trdi, da bo njihov procesor pri enakem taktu ure deloval hitreje kot Intelov.
V hali 7 domujejo tiskalniki. Očitno je, da je glavni posel prodaja potrošnega materiala, saj poleg gigantskih razstavnih prostorov proizvajalcev tiskalnikov domujejo škatlice ponudnikov črnila, trakov, tonerjev in podobne krame. Vseskupaj izgleda kot srednjeveško mesto, ko so se pod gradom stiskale trške hiške. Ena bolj inovativnih hiš je Tektronix. Prikazovali so nekaj barvnih tiskalnikov (phaser 550 ki zmore ločljivost kar 1200 dpi, phaser 350 ki za ceno 6900 DEM ponuja dostopno fotorealistiko), zanimivo pri njih pa je, da so se inovativno spopadli z glavno oviro barvnih tiskalnikov. Uporabniki se namreč barvnih tiskalnikov bojijo, ker je večina printov še vedno črno-belih, za kar pa pri ink-jet tiskalnikih ni prav posebne ekonomije. Textronik si je zamislil čudovito tržno strategijo, saj kot odgovor na to ponuja doživljensko dobavo črnih kartuš zastonj. Aplavz!
Epson je predstavljal svoj novi Stylus Color 1520. Tehnični podatki novinca so: 64 sob, ločljivost 1440×720 dpi, možnost tiskanja formata A3, ter cena 1800 DEM. Sitnica.
Star se nekako ne najde na trgu. Največja prednost nekdanjega giganta je bila izpiljena in poceni matrična tehnologija. Dandanes, ko prevladujejo laserji in pljuvalniki pa se podjetje kar ne znajde in išče svoje mesto v tržnih nišah kot so bančni in POS tiskalniki.
V tiskalniški hali sem zasledil tudi miništand nekdanjega velikega ameriškega proizvajalca Everexa. Potem ko je podjetje vložilo prošnjo za bankrot, preostanki poizkušajo prodreti na trg strežnikov.
Hala 11 je namenjena mrežni opremi in komunikacijam. Najbolj je padel v oči nov 3Com-ov Office Connect. Izreden produkt, ki združuje ISDN modem, router in HUB v lični mali škatlici. Sedaj je priključevanje manjše mreže na internet enostavno kot le kaj. Zanimivo bo opazovati, kaj bo 3Com naredil z novim kupljenim članom korporacije – US Roboticsom. Opazujmo in čakajmo.
Verjetno veste, da neumna ameriška vlada prepoveduje izvoz šifrirnih algoritmov daljših od 40 znakov, saj se boji, da ne bi ta kodirna tehnologija padla v roke družbeno nezaželjenim subjektom. To, da je mafija kljub temu najnaprednejši uporabnik kriptografije in da ji še tako stroga zakonodaja ne uspe preprečiti njene uporabe jim bolj malo sede pod kožo. Nasprotno pa protestira ves ostali svet. No ja, ker je večina algoritmov za kodiranje znana in je potrebno samo povečati ključ, se je lepo znašla nemška SW hiša Biodata in naredila sisteme za internet in interno kriptografijo ki uporabljajo 128 bitni ključ. Ker ima podjetje sedež v Evropi, si lahko ljubljena vlada svetovne velesile le vrta po nosu.
Prav internet komponente in razne OCX kontrole postajajo glavni programerski posel. Z enostavno distribucijo preko interneta lahko sedaj vsak nadobuden in bister programerček svoj komponenti vrtiček postavi na ponudbo celemu svetu. Kdor resno programira je verjetno že ugotovil, kako koristno je takole potegniti komponento z weba, jo preizkusiti in potem odkartati tistih nekaj deset zelencev zanjo. Tukaj znova vidimo prosti trg v delovanju. Cene so večinoma spodobne, izbire veliko, uporabnikov (vsaj potencialnih) še več, pa se gradijo bajke o milijonarjih prihodnosti.
In ko smo že pri programski opremi. Borland se je po svojih nesrečnih eskapadah v poslovno programje povrnil h koreninam – programerskim orodjem. Nova sta C++ in Java (imenovana Borland Latte) ki sta zgledna RAD okolja. še lepši pa je novi Delphi 3.0 ki prinaša cel kup radosti za die-hard programerje. Ko bo Borland gotov z integracijo razvojnih orodij za C in Delphi ter bo na trgu s svojim famoznim enovitim razvojnim okoljem (Common Developer Framework), ki omogoča neposredno mešanje Cja in Delphija, bo zanj verjetno zopet nastopila rajska doba. Navkljub vsem naporom malega mehkega Borland je in ostaja vodilni ponudnik razvojnih orodij (če pa bi uredili še nesrečni BDE, jim ne seže do kolen nihče).
Že smo pri največjem – Microsoft. Ogromen razstavni prostor (cena baje 7 mio DEM ali približno letni promet njihove slovenske podružnice) je razdeljen na tematska območja. Nad vsemi kraljuje dvignjen podest z lastnim kafičem, dostopnim za strateške partnerje. Drugače pa kaj hudo novega ni bilo. Microsoftov website še vedno pove nekajkrat več kot pa vsak sejemski nastop.
Sedaj pa na hitro še ostale novosti:
Astra obljublja full duplex internet dostop preko satelita ter poleg tega celo telefonsko povezavo. Vse skupaj razvijajo v sodelovanju z Intel-om in ker Astra pokriva tudi našo deželico, je verjetno razvoj več kot vredno opazovati
brezžična lokalna omrežja postajajo vedno bolj priljubljena. Predstavljajte si recimo delovo stolpnico. Ko greš v tajništvo v 7 nadstropju odneseš s sabo notiča in med potjo v dvigalu v živo pregleduješ s Febotom zadnji članek. Wireless LANi imajo doseg od 50-150 metrov med postajami, prenašajo podatke s hitrostmi okrog 2Mbs in stanejo dve ničli več kot ožičene izpeljanke.
Pomembna novost: Texas Instruments je naredil čip za firewire IEEE 1394 interface. Pomeni da lahko pričakujemo prihod dostopnih in zmogljivih krmilnikov za ta vmesnik prihodnosti, ki bo končno omogočil mojemu videorekorderju pogovor s Pcjem. Yes, ne bo se več potrebno učiti prekompliciranih ukazov za snemanje filmov. Windows 4Ever!
plextor ima 20x CD ROM
Mitsumi je kazal dubiozno 3D zvočno kartico, razstavljali pa so še svoj CDR in CD-ROM enoto hitrosti 12/16. Razen prototipov USB tipkovnice in miške nič posebno novega, o kakšni DVD enoti ni glasu.
IOmega je imela stalni žur. Novih produktov ni, želijo pa populariziti svoj 100 MB ZIP kot disketnik prihodnosti. Pričakujte padec cen enot in medijev.
Goldstar je prikazoval svojega hendhelda, ki pa je težak in neergonomičen. Nemci še vedno nimajo tudi NECovega modela, saj MS kar ne da iz rok nemške verzije CE oken.
Presenetljiv pa je Toshibin odgovor na HPCja. Notesnik z 8″ TFT zaslonom, Pentium 75, 810MB trdim diskom in težo cca 1 kg. če vas v žepu žuli tritisočpetsto zelencev in bi v kafiču radi frajarili z najmanjšim notesnikom si ga vsekakor omislite.
še nekaj zaključnih misli.
če so bila prejšnaj leta CeBita raj za poševnooke razstavljalce ki so v svojih kolibicah prikazovali matične plošče ter tisoč in eno različico Et4000 grafične kartice se trendi počasi spreminjajo. Letos jih je bilo opazno manj, zdi se, da so vedno manj pomembni ter da tudi njihove tehnološke inovacije kar ne sledijo tempu, ki ga diktirajo ZDA. Se torej tudi v računalništvu obeta Nike model, ko kupujemo ameriške tenisice made in Malesia?
Ena boljših strani CeBita so shuttle avtobusi, ki vozijo neprestane krožne voznje po sejmišču. če si predstavljamo, da je sejmišče priblizno tako veliko kot šiška, potem je jasno, da najbolj utrujen organ niso izbuljene oči ampak otekle noge. Kaj je torej lepsega, kot se zgužvati na bliznji avtobusek in se pustiti zapeljati do željene hale. Avtobuse sponzorira Varta in nekaj jih je dejansko električnih. Ne glede na način pogona vsi nosijo ponosno ime Messe blitz (sejmiščni blisk) a je njihovo napredovanje zaradi glomaznih množic, ki svoja trupelca kotalijo po cestah, daleč od bliskovitega. Pa nič zato. Zleknem se na sedež, odprem svoj HPC ONE in pišem tale članek. Deset minut kasneje smo že v avtu in na poti proti sončni strani alp.
Za vse vas pa nasvet. če si CeBit res želite ogledati, potem ne hodite na sever. Odprite brkljalnik in ga pociljajte na www.cebit.de. Ceneje, mirneje, varneje.
Nastalo med sejmom (PowerPlus HPC ONE), urejano doma (PowerPlus MediaPlus 166). Zahvala torej GEKKU za omogočenje tega zapisa (Joker nima fonda za pošiljanje sodelavcev na sejme) ter jasno za nepogrešljive pisalne stroje.
BJamesB