Serija prispevkov o digitalizaciji: Pogovor z izvršnim direktorjem Datalaba Andrejem Mertljem.
Serija prispevkov, v kateri vodilnim osebam slovenskih tehnoloških podjetij zastavljamo vprašanja na temo digitalizacije, danes vključuje Andreja Mertlja, direktorja podjetja Datalab. Visokotehnološka družba izstopa s poslovnim programom Pantheon, v obdobju epidemije pa vsem podjetnikom podarjajo eno licenco programa ter ob tem zagotavljajo brezplačna dodatna orodja za izvedbo digitalne transformacije, ki se trenutno pospešeno izvaja.
Pri Datalabu opažajo, da se je v obdobju krize še posebej povečalo povpraševanje po sistemih, ki zagotavljajo spletno sodelovanje z računovodji. Andrej Mertelj je v pogovoru izpostavil glavne prednosti digitalizacije in opozoril na nevarnosti pretirano individualistične družbe.
Objavljeno v Delu, 28.4.2020 https://svetkapitala.delo.si/ikonomija/elektronska-izmenjava-podatkov-ze-zmanjsuje-ovire-med-podjetji-302815.
Tule pa objavljam polno verzijo…
1. Katere tehnologije bodo v širšem kontekstu oblikovale bližnjo prihodnost, v katerih panogah in na kakšen način (katere rešitve vašega podjetja so najbolj obetavne za prihodnost)?
COVID in karantene so jasno pokazale potrebo po digitilizaciji celotnega poslovanja. Trendi, ki so dobili neverjeten pospešek so delo od doma, popolna digitalizacija zalednega (pisarniškega poslovanja) ter industrija 4.0. Kot razvijalec poslovno informacijskega sistema vidimo eksponentni porast digitalnih dokumentnih arhivov (npr. zaradi potrebe po brezstičnem poslovanju z računovodji), elektronske izmenjave podatkov med podjetji (eRačuni, logistični dokumenti) ter digitaliziranih delovnih procesov, deljenih med deležniki (brisanje barier pri procesih, ki tečejo v ali med poslovnimi subjekti). V maloprodaji smo že priča premiku na on-line prodajo, zato bo toliko večja nujnost vpeljave spletnih trgovin, njihovih navezav direktno na informacijski sistem ter integracijo z brezgotovinskim plačilnim prometom in logisti.
Najprej bomo videli vpeljavo digitalizacije v podjetja, katerih delovanje je že omogočalo delo od doma, nato pa bo postopoma kapljala po verigi navzdol. Bolj kot branžnim delitvam bomo priča različnim dinamikam po oddelkih.
2. Kakšni bodo novi higienski standardi v delovnih prostorih (pisarnah, trgovinah) in proizvodnji, ko se bo življenje povrnilo nazaj po epidemiji covid-19? (lahko odgovorite le za področje, ki vam je najbližje oz. ga poznate in spremljate)
Vskekakor sem mnenja, da se bo poizkušalo zmanjšati stike med ljudmi, prav tako pa tudi tveganja pri raznoraznih vektorjih. Papir je en od potencialnih virov okužbe in v razmerah povečane previdnosti bo rokovanje s papirno dokumentacijo zagotovo nezaželjeno. Skrbi me tudi, da je virus izredno rezistenten. Vsesplošno razkuševanje prinaša izredne posledice: tako stroški kot vplivi na naše okolje. Mikroorganizmi, ki jih pobijamo so nujen del našega ekosistema, nemogoče pa je z razkuževanjem odstraniti samo COVID. O drugih implikacijah nisem razmišljal in nimam mnenja, bi pa priporočal pragmatizem.
3. Menite, da bo tudi v Evropi tako kot na Vzhodu postala razširjena prepoznava obraza za identifikacijo pristopa? Kaj pa merjenje telesne temperature? Menite, da bi moralo biti obvezno za vstop v proizvodnjo ali druge poslovne objekte?
Prepoznava obraza je odlična tehnološka opcija brezstične identifikacije in avtorizacije. Veliko bolj kot npr. prstni odtis, ki je v današnjih razmerah zagotovo nepriljubljen. Vendar pa imamo tu v Evropi na srečo precej stroge zakone glede varstva osebnih podatkov, saj je vsesplošna obrazna identifikacija precejšnja pandorina skrinjica. Vprašanje pa je tudi, koliko je ob povečanju uporabe mask sploh mogoče. Če pogledamo vzore v Aziji, kjer je uporaba mask na javnih mestih zelo razširjena (varstvo samega sebe in tudi obzirnost do drugih) moramo razmišjati tudi o tem.
Merjenje temperature se meni osevno zdi bolj psihološki ukrep kot pa dejansko varovanje pred COVID-om. Vemo, da si lahko kužen še pred simptomi, torej nam ta indikator daje veliko lažno-negativnih rezultatov in po mojem mnenju ni zanesljiv. Hkrati pa nam daje tudi precejšen odstotek lažno-pozitivnih (recimo ko tečeš na letališču od terminala do terminala). Zato se mi zdi merjenje temperature popolnoma ne-pragmatično, saj stroški le-tega, tako merjenja kot izgubljen čas z njim, verjetno presegajo koristi.
4. Kakšno je vaše osebno stališče do pravice do zasebnosti v času, ko je človek obdan z nevarnostjo? Se ta pravica v tem obdobju zrahlja?
Sem velik zagovornik zasebnosti, še posebaj digitalizirane, kjer so implikacije lahko precejšnje in dolgotrajne – včasih zaradi razvoja tehnologije celo danes nepredstavljive ali težko verjetne. Hramba digitalnih podatkov je vedno cenejša, računalniki in umetna intelligenca pa vedno zmogljivejša. Na drugi strain je človeška narava žal ni nagnjena k samoomejevanju – sploh v današnih “jaz” časih, kjer nam že dobro desetletje prerejo možgane s tem, da smo sami najvažnejši, da je samo-ljubezen glavno vodilo našega delovanja. Potrebno bo najti delikatno razmerje med pravico do zasebnosti in varovanjem javnosti, kar pa so vprašanja, ki si jih filozofi in človeštvo zastavljamo že tisočletja. Kar pa vsekakor ne potrebujemo v the časih so ekstremna stališča, zavračanje dialoga in “verske vojne”.
5. Po napadu 11.septembra letališča nikoli več niso bila kar so bila pred tem. Kako se bo zaradi covid-19 vasem mnenju spremenila kultura, ki je bila prej samoumevna?
Vsekakor se bo povečalo nezaupanje na eni strani (verjetno na množične prireditve ne bomo hodili več tako sproščeni kot prej) ter solidarnost in skrb za druge na nasprotni strani. Prej ali slej bomo vsi spoznali, da s samoomejevanjem pomagamo tudi našim najbližjim – in s tem pravzaprav sebi. Mislim da so špekulacije o dolgotrajšnejših implikacijah zaenkrat še prezgodne, predvsem pa temeljijo na premalo podatkih in razmišljanjih. Bolj kot prvi simptomi – npr. selitev še bolj na virtualne komunikacije, zmanjšanje človeških stikov – ne odražajo v celoti ali pravilno dolgoročnejših trendov. Ljudje smo socialna bitja in brez bližine/objema/… težko funkcioniramo ali pa smo nagnjeni k deviacijam, ki jih opisuje psihologija ter jih žel opažamo že brez COVID-a pri mladih in še posebaj pri najstnikih. Potrebujemo temeljit premislek našega življenja v simbiozi s tehnologijo, COVID pa dojemam kot tisti sprožilec, ki nas bo v to prisilil.