Danes, ko pišem to prvo poglavje[1], sem star 49 let in 8 mesecev.
Oče 8 letne deklice, ki je veselje mojega življenja. Izredno ponosen nanjo – govori slovensko, angleško in celo razume in malo govori nemško, rada bere, pleše balet, je odlična učenka in nmajbolj pomembno prijazen, dober sončen otrok. Z ***M se izredno veliko pogovarjava in poizkušam jo čimveč naučiti.
****M ni najbolj zdrava. Z materjo MajoK, ki se krega z zdravniki in vpije nad primariji, sva žal prevečkrat na nasprotnih bregovih. Ne pomaga tudi, da npr. mati rada pozabil na zdravniške preglede, saj je ima preveč za opraviti sama s sabo.
Odkar sta se odselili iz Švice[2] (ter s tem od mene, na obilno prigovarjanje svoje matere) imava nad hčerko polovično skrbništvo, zato sem zadnja 3 leta poizkušal organizirati službene obveznosti tako, da sem čez leto preživel kake 4 mesece v Sloveniji, ostalo pa v Švici in po svetu. S hčerko in mojimi starši gremo vedno pozimi za 14 dni v trope (kar pri ***M prekine stalne prehlade in posledice na uvlečenem bobniču), poleti greva za najmanj 5 tednov na morje na jadrnico. Ne le, da je ***M zaljubljena v morje, zelo ji pomaga tudi pri zdravju.
Poslovno in družbeno sem dosegel vse, kar so mi vedno govorili, da se ne da. Postavil podjetje, bankrotiral, postavil novo, naredil slovensko softversko multinacionalko, naredil prvo in edino javnotehnološko borzno podjetje v Sloveniji. Spet skoraj bankrotiral, se postavil nazaj na noge ter nadaljeval z rastjo. Bil sem dolgoletni predsednik Združenja za informacijsko tehnologijo pri GZS, v ekipah strateških svetov dr. J.P. Damijana, dr. Žige Turka, tvorno sodeloval pri oblikovanju zakonodaje na mojih področjih ter bil skoraj desetletje prisoten v Bruslju: najprej kot član CII iniciative pri EP, nato svetovalec expert Evropske komisije na področju agroinformatike. Za svoje delo z evropskim parlametom sem leta 2006 dobil zahvalo g. komisarja Verheugena ter skupaj s sodelavci priznanje EP za nabolj demokratično evropsko pobudo. Mislim da sem s tem tozadevno oddelal tudi mojo odgovornost do širše družbe. Podjetje je staro 21 let in čas je za spremembe.
Od malih nog sem pogrešal a občudoval očeta, ki je študiral, delal kariero in se pošteno boril za denar a mu ni ostalo dovolj časa za naju s sestro. Od poznega najstništva sem želel biti drugačen. Do 40-ga vse sile napeti v kariero, nato pa se upokojiti, ustvariti družino in biti z otroci. Uživati v njih.
Pri 40-ih mi ni uspelo doseči tega cilja niti poslovno (denarja ni bilo dovolj za upokojitev, firma je še preveč rasla), niti privatno. Najini interesi s prvo ženo Vanjo so bili žal ravno dovolj drugačni, da sva se razšla, a sva na srečo ostala dobra prijatelja.
Konec novembra 2017, ko sem srečal Karin sem se že odločil, da počasi končam kariero. Iskati smo začeli kupca za podjetje. Jaz pa tudi nisem skrival, da mi je počasi dovolj samskosti in površnih zvez ter da iščem družico, ženo, partnerko in mater mojih otrok. Nekoga, ki bi mi stal ob strani »trough thick and thin«, se z mano staral gledajoč odraščanje otrokov in delil z mano vse lepe trenutke, vetrovna morja in mirne zalive.
Močan razlog pa je bila tudi želja za ureditev družinskih razmer v katerih odrašča ***M. Želel sm ji dati polno družino, bratce in sestrice s katerimi bi odraščala in se starala. Mogoče bi mi celo uspelo dobiti polno skrbništvo in me pri tem sploh ne bi motilo, če ***M preživi enako časa pri meni in materi. Želel sem le, da bi le lahko brez neumnosti in kjubovanja sprejemali odločitev na katero šolo naj hodi, da ura gimnastike tedensko ni prevelika obremenitev. Da bi ***M lahko redno hodila na jahanje in na druge hobije/aktivnosti, ki si jih želi. Da bi bil redno obveščen o njenem zdravstvenem stanju in da se ne bi pozabljalo na zdravstvene preglede.
[1]V mojem originalnem zapisu je bilo to prvo poglavje. Ker sem poglavja preuredil, je to sedaj prvo poglavje 3. dela
[2] Zaradi službenih obveznosti živim v Švici od aprila 2014, MajaK in ****M sta se k meni preselile septembra 2015 in se odselili leto kasneje, ko je MajaK ugotovila, da preveč pogreša svojo mater. V Slovenijo sem se vrnil konec februarja 2020, saj se drugače ne bi mogel boriti za skrbništvo mojih hčera.