Znano je, da je črpanje evropskih sredstev superkritično. EU sredstva ostajajo v obdobju kreditnega krča in zmanjševanja naročil eden od redkih gospodarstvu dostopnih virov. Namenjena predvsem za razvoj omogočajo ohranitev investicijskega zagona ter povezovanja, dejavnostima ki sta v recesiji prepogosti prvi žrtvi varčevalnih ukrepov. Obrabljeni izgovor, da ni dobrih projektov ali sodelovanja med raziskovalnimi institucijami in gospodarstvom enostavno ne drži, kajti pravi razlog ni ne slovensko gospodarstvo ne slovenska raziskovalna skupnost niti bruseljski predpisi, ampak preprosto naša javna uprava – tuzemni birokrati. Naj dokažem…
Združenje za informacijsko tehnologijo (ZIT) pri GZS je že v začetku tisočletja začelo intenzivno delovati na seznanjanju članstva z možnostmi sofinanciranja. Podjetja smo uvajalno obdobje dobro izkoristila, država je z Ministrstvom za informacijsko družbo (MID) pokazala sicer omejeno, a zelo dobrodošlo podporo. Sodelovali smo na manjših razpisih, pridobivali izkušnje ter se učili brusljoreka. V letu ’04 je EU začela spreminjati mehanizme razvojne podpore in koncentrirala razvojne programe v programe tehnoloških platform. ZIT je bil tudi po zaslugi tedanjega MID-ovca z večletnimi izkušnjami v Hermes Softlabu , g. Sama Zorca, izredno dobro obveščen in se je odzval z ustanovitvijo tehnoloških platform (TP), kjer smo se močno povezali tudi z ljubljansko in mariborsko univerzo oz. ustreznimi fakultetami (FE, FRI, FERI). V decembru ’05 je bila ustanovljena TP NESSI (www.nessi-slovenia.com) s prvenstvenim namenom povezati gospodarstvo,akademijo in raziskovalce, opredeliti možne skupne projekte in sodelujoče konzorcije za e-vsebine in e-storitve. V to področje npr. spadajo portal eVEM, elektronska izmenjava računov prek bank (eRačuni), Google, Facebook, Wikipedia,… Skratka same zelo relevantne teme – za branžo kot za splošno družbo. Računalničarji smo zaradi izkušenj ter nepredvidljivosti našega dela pač radi pripravljeni na štart – tako, da ko ustreli signal, začnemo teči, ne pa spraševati za smer.
Ne v letu ’05 ne v letu ’06 ustrezno ministrstvo (MVZT) ni uspelo uskladiti različnih pogledov pristojnih ministrstev ter razpisati sofinanciranje projektov. 2007 smo prišli že presneto blizu razpisu. Po izjavah sodelujočih je bilo težko razlagati pomen elektronskih storitev tedanjim ekipam novoprispelih državnim uradnikom. Ker je očitno manjkalo koordinacije sem avtor tegale prispevka sprejel ponujeno mesto vodje IKT skupine pri Svetu vlade za konkurenčnost, kjer smo v slabem letu prečesali večino izvajanih ter načrtovanih projektov v gospodarstvu ter raziskovalni srenji in ugotovili področja preklapljanja. Ta področja smo nato ob precejšni podpori ministra dr. Turka izpostavili kot preferenčna področja, v katera naj Republika Slovenija vlaga. Eno od takih področij so ponovno e-storitve, saj so tu uspehi slovenskega IT-ja opazni v svetovnem merilu (eVem z nagrado UN). Lahko torej rečemo, da smo igrali Evropsko igro, po pravilih, znotraj sistema, pomembne zadeve uvrstili v vse resolucije in podobno papirologijo in bili prepričani v uspeh.
Luč dneva je prvi razpis za e-storitve in vsebine zagledal v aprilu ’08 (triletni zaostanek!) in bil junija uspešno izveden (sofinancirano 24 projektov oz. 4,5 mio€). Nato pa 7.7.08 podjetja dobimo sklep, da se je na razpis pritožilo podjetje, ki na razpis sploh ni kandidiralo. Iz neznanih vzrokov je bil MVZT prisiljen dvigniti ocenjevalne kriterije, zaradi česar so lahko sofinancirali samo 12 projektov z 2,3 mio€. Zaprosili smo za krizni sestanek ter zelo verjetno našli v razpisu pravne formulacije ki bi omogočile razveljavitev popravka ter povišanje razvojnih sredstev. Na žalost brez rezultata, saj je pravna služba MVZT po navedbah sodelujočih vztrajno trdila svoje in ni sprejela nobenega argumenta. Vsled česar je sprožen upravni spor, na katerega razsodbo napeto čakamo.
Evidentno je, da državni uradniki na ministrstvih (primer MVZT ni osamljen) delajo po merilu »ni važno koliko počrpamo, važno je, da ne naredimo nobene napake«. O tem, da bi bognedaj kdo moral zagovarjati kako odločitev pred EU revizorji ali jo dokazovati z makroekonomskimi vplivi je tako heretično razmišljati kot v času protireformacije da zemlja ni ploščata. Zatorej je zagotovo najboljši/najvarnejši način, da ne delaš napak pač ta, da ne delaš! Če je bila taka praksa še razumljiva v pripravah in obdobju predsedovanja (ko so bila EU sredstva zadnja točka na prednostni listi), bi človek pričakoval, da se s pojavom krize, menjavo vodstvene ekipe ter deklarativnega in medijev polnega političnega nakladanja premaknemo tudi v praksi. Nenazadnje že zaradi uravnotežanja proračuna, kjer bi razredni blagajnik pač moral ugotoviti, da kmalu ne bo več niti za malico, »maturanc pa odpade itak”.
Konec marca ’09 MVZT predobjavi letošnji razpis. Ob branju me oblije hladen pot zato 1.4.09 pošljem komentar s predlogi za izboljšanje. Najbolj me je zmotila očitno napačna uporaba 55. člena EU direktive 1083/2006, ki govori o državnih pomočeh, kjer so naši vrli birokrati namesto relevantnega 6. uporabili 1. odstavek. Slednji poenostavljeno pove tole: če iz prototipa nastane končen produkt je potrebno vse prihodke, ki jih podjetje dobi s prodajo, odšteti od državne pomoči in vrniti državi. Pustimo komentarje zaenkrat pri miru in poglejmo kronologijo naprej. Dne 3.6.09 dobim od MVZT odgovor: »Besedilo, ki ga navajate je skopirano iz sheme državnih pomoči in potrjeno s strani Ministrstva za finance, zato ga nismo spreminjali.«. Pričakovali smo predloge za razpravo, razmislek o problematiki ali zaprosilo za pomoč pri MF pri zagovoru nesmiselnosti vztrajanja. Dobili pa smo pišmevuhovski »takole smo mi skopirali pa dajte mir, saj bo dovolj prijav«.
V vmesnem času ugotovimo še, da MVZT z neobjavo ocenjevalnega lista (ki je bil podlaga za lanske tožbe) krši določila 12. člena Uredbe o izvajanju kohezijskih politik, predpiše 20% črpanje do 29.9.09 (MVZT ima čas za razglasitev rezultatov do 27.9.09) , kot neupravičene stroške razglasi koriščenje svetovalnih storitev gospodarskih družb (vendar pa dovoli avtorske pogodbe ter svetovalne pogodbe raziskovalnih organizacij) in še par takih cvetk (tudi protizakonitih). ZIT preko predsednika g. Zupančiča zaradi za 12.6.09 razpisanega informativnega dneva na GZS poizkuša dobiti termin za razčiščevanje na MVZT, a je neuspešen.
Na informativnem dnevu sodeluje preko sto udeležencev iz podjetij, raziskovalnih organizacij in razpisnih svetovalcev (strošek gospodarstva > 100.000€(!)). Ko pridem na vrsto zastavim preprosta vprašanja »če podjetje s prodajo storitve zasluži 1 mio € in je projekt sofinanciran s 100,000€, koliko mora podjetje vrniti«. Odgovor »900.000€«. Vprašanje: »Kje so objavljeni kriteriji kdaj prototip ni končni izdelek«. Odgovor:»takega kriterija ni ne v Sloveniji ne v EU«. Čemur jasno sledi rezime: »Torej, če zaprosimo za sofinanciranje, ter razvijemo storitev, ki je tržno uspešna, nam torej država lahko arbitrarno odloči da prototip ni prototip ampak kar produkt ter zapleni prihodke«, ki je ostal neodgovorjen. O odzivu v dvorani, ki je spoznala da bodo njihovi bodoči temeljni projekti in vsi prihodki lahko nacionalizirani po volji in presoji nekega politkomisarja (ups pardon, evrobirokrata), verjetno ni potrebno izgubljati besed. Zagotovo verjamemo v benevoletnost bodočih ekip na MVZT, ki bodo visoko usposobljene brez dvoma takoj sprevidile, ali gre pri sofinanciranem projektu za prototip ali končno storitev (za kar jaz po 25-ih letih delovanja v IT-ju težko spesnim splošno veljavno definicijo). Bolj pa nas lahko skrbi, da bi ob uspehu kakega na ta način razvitega produkta multinacionalka s podobnimi interesi in dobrimi povezavami v Bruslju na tak način blokirala njegovo prodornost na trgu in praktično brez težav zbankrotirala perspektivno slovensko podjetje.
Sem paranoiden? Ne . Vem, kaj pomenijo pravne dikcije ter razumem njihove posledice. Razumljivi predpisi ter jasni razpisni kriteriji so nujnost in ne kaprica posameznika. Še posebej v zaradi majhnosti tako incestuozni državi, kot je Slovenija. Kjer nas zaradi recesijsko pogojenega zaostrovanja v politiki očitno čaka še obilica padavin resničnih in namišljenih okostnjakov iz omare. Zato EU razpise želim pridobiti zaradi dobrih programov in večletnega dela ter predvsem zaradi upoštevanja razpisnih kriterijev.
Slednje je sicer malo verjetno, saj ljudski glas pravi, da razpisov ne dobiš če si preglasen. A v opravičilo svoje glasnosti naj povem, da enostavno ne morem več biti tiho in gledati, kako nesposobna birokracija tepta slovensko IT prihodnost in uničuje petletno delo precejšnje skupine ljudi. Konec 80-ih je bila Slovenija silicijeva dolina vzhoda, danes nas v IKT-ju prehiteva Kazahstan. Če torej še enkrat slišim butnskalsko mantro »ni projektov« ali »zainteresirana javnost ni podala komentarjev« težko prevzemam odgovornost za svoje reakcije.
Ker je MVZT pristojno ministrstvo za razvoj in raziskave se bojim, da se bodo po inerciji take dikcije vrinile v tudi druge razvojne razpise. To pa pomeni, da odpremo pandorino skrinjico pravne nedefiniranosti najbolj prodornemu delu naše ekonomije – tistemu ki potrebuje EU razvojna sredstva in te projekte lahko dobijo.
Torej, spoštovana gospoda javni služabniki (»public servants«): služite državi s tem, da opravljate svoje delo dobro. V dotičnem primeru ste si čas z 29.6.09 podaljšali na 6.7.09. Izkoristite ga!
Naslednjič: Larpurlartizem razpisnih avansov
Andrej Mertelj
Vodja skupine za IKT pri SVK, član ekspertne skupine za pripravo Kataloga upravičenih stroškov za razpise pri SVLR, član upravnega odbora ZIT, član upravnega odbora TP NESSI in predsednik uprave Datalab d.d.