tekst Vida Kocjan foto: Matic Štojs
| Predstavitev
Andreja Mertelja sodelavci opisujejo kot serijskega podjetnika s strastjo do informacijske tehnologijo. Po končani matematični srednji šoli se je vpisal na fakulteto za računalništvo ter kmalu zajadral v svet podjetništva. Pri šestnajstih letih je objavil prvi strokovni članek, kateremu je v naslednjih letih sledilo še več drugih. Skoraj 30 let izkušenj v informatiki in 25 let v podjetništvo pa sestavljajo edinstveno zmes informacijskih in poslovnih znanj, ki jih kot izvršni direktor mednarodne gospodarske družbe Datalab, katere soustanovitelj je, prenaša v Pantheon, vodilni poslovni program v jugovzhodni Evropi. Trenutno gradi storite v oblaku za mala in srednja podjetja, skupaj s telekomi ter kmetovalcem prenaša prednosti sodobnih informacijskih orodij. Družba Datalab letno dosega preko 5 milijonov evrov letnih prihodkov, ima blizu 40 tisoč uporabnikov in okrog 200 sodelavcev. |
Andrej Mertelj je izvršni direktor delniške družbe Datalab, slovenskega podjetja za razvoj programske opreme, ustanovljenega leta 1997. Delniška družba kotira na Ljubljanski borzi od junija 2008 in ima številne hčerinske družbe na Hrvaškem, v Srbiji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Bolgariji in Albaniji. Hčerinsko družbo Datalab Agro pa so zaradi hitrejše rasti in lažjega dostopa do trgov in kapitala preselili v Švico.
Ste izvršni direktor hitro rastočega mednarodnega podjetja, ki je doslej prejelo že številna priznanja. Kako vam je to uspelo?
Za nami je 18 let trdnega dela, poslu in podjetju predane ekipe in zelo motiviranih kolegov. Če ne bi bilo slednjega, nas že zdavnaj ne bi bilo.
Koliko vam je pri rasti pomagala država?
Rasli smo tudi tako, da selektivno črpamo evropska sredstva, ki so nam na voljo, kar nam je bilo v zadnjih letih vsekakor v pomoč pri razvoju družbe. S subvencijami smo lahko povečevali zaposlenost. To je pravzaprav tisto, za kar porabljamo te pomoči. Pri nas je 57 odstotkov zaposlenih v najvišjem davčnem razredu. To pomeni, da so plače v družbi relativno visoke, ob tem so stroški dela v Sloveniji prekomerno obdavčeni. Če ne bi bilo subvencij iz evropskega sklada za razvoj, bi morali zato razvojne oddelke v Sloveniji zapreti in jih preseliti v tujino, kjer je obdavčitev dela bistveno nižja. Samo za primerjavo, programer v Avstriji ob isti brutoplači, kar pomeni ob istem strošku za podjetje, prejme neto bistveno višji znesek kot primerljivi zaposleni v Sloveniji.
Koliko se soočate z begom možganov?
Fluktuacija v podjetju je izredno nizka. V naši družbi stroški dela predstavljajo okrog 90 odstotkov stroškov. Prek razpisov iz programa evropskih sredstev pa v bistvu popravljamo strošek dela. Vedno pa je tako, da je težko dobiti dober kader, veliko teh pa se potem, ko v Sloveniji pridobi potrebne izkušnje, odide v tujino. To je normalen pojav, govorim na splošno. Zato v družbi poskušamo narediti vse, da bi bili netipičen slovenska firma. Zaposlenim se trudimo dajati občutek, da delujejo v oazi miru, normalnosti, kjer je pomembno to, kar narediš in ne tisto, kar se dogaja v državi, na primer.
Zaposlene poleg plače nagrajujete tudi z delnicami. Zakaj ste se odločili za to?
V družbi imamo variabilne plače, glede na to, koliko naredimo. Okoli 30 odstotkov plače je variabilne. Če nam gre dobro, potem so plače lahko precejšnje. Tu smo netipično slovensko podjetje. Pri nas namreč poslovodstvo ne grabi lastniških deležev in izvaja iztis majhnih, ampak delamo prav nasprotno. Delnice in solastništvo dajemo zaposlenim. Od leta 2005 smo tako približno 40 odstotkov družbe razdelili med zaposlene. Slednji so zaradi tega še bolj motivirani in se ne spogledujejo s službami okoli nas. Pa tudi nove sodelavce lažje pridobivamo.
Omenili ste visoko davčno obremenitev dela visoko izobraženega kadra. Kako pa je z obdavčitvijo kapitalskih dobičkov v Sloveniji?
Glede obdavčitve je tako, da imamo v Sloveniji v ustavi zapisano, da smo socialna država, hkrati pa imamo najvišje davke na delo in najnižje davke na kapital. Delamo torej v popolnem nasprotju s tistim, kar smo zapisali v ustavi. Glede obdavčitve kapitalskih dobičkov lahko rečem, da je Slovenija zelo ugodno okolje za podjetje, kot smo mi, to je podjetja, ki veliko vlagajo. Zaradi vlaganj že več let nismo plačali davka na dobiček, saj iz naslova razvoja uveljavljamo 100-odstotne davčne olajšave na dobiček. Obdavčitev dela pa je naravnost obratna. V Sloveniji je težko plačevati inženirje.
Kako je z obdavčitvijo dela v ostalih državah jugovzhodne Evrope ali v Švici, kjer poslujejo vaše hčerinske družbe?
V Švici so davki na neto plačo 18-odstotni, v Makedoniji okrog 30 odstotkov in v Avstriji okrog 70 odstotkov. V Sloveniji pa razlika med drugim brutom in neto plačo kar 125-odstotna.
Kakšne plače imajo zaposleni pri vas?
Plačujemo jih nadpovprečno, v celotni skupini se trudimo biti dober zaposlovalec, z dobrimi in rednimi plačami. Pri nas ni vprašanja, ali bodo prispevki plačani ali ne in ali bodo te stvari urejene. Programer v Sloveniji ima okrog 1.500 evrov neto plače, programer v hčerinski makedonski družbi pa od 700 do 800 evrov neto, kar je zelo dobra plača za Makedonijo.
Ali razmišljate, da bi razvoj prenesli drugam?
Mi smo slovensko podjetje, tu smo razvili določene informacijske rešitve in izvajamo storitve, ki so zrasle v Sloveniji. Tu delujemo tudi na borzi vrednostnih papirjev in zaradi tega bomo poskušali ostati v Sloveniji toliko časa, kolikor bo to mogoče, čeprav ni enostavno.
Kako deluje Ljubljanska borza, ste zadovoljni?
Nelikvidnost v državi in odrevenelost od leta 2008 dalje se seveda pozna, vendar mi v tem času likvidnost delnice stalno povečujemo. Tečaji so, glede na to da smo v Sloveniji, ustrezni in z visokim potencialom, čeprav precej nihajo. Načeloma smo zadovoljni, borza nam prinaša tisto, kar smo hoteli od nje tudi imeti – merilo vrednosti IT podjetja. Kar nam pride zelo prav pri prevzemih.
Iz poslovnega poročila družbe je tudi razvidno, da vaše poslovno leto ni enako koledarskemu, kar je v Sloveniji redek pojav. Kaj je bil razlog za to odločitev?
Morda je redkost v Sloveniji, v svetu pa to ni nobena redkost. Dejavnost IKT dela na takšen način. V Datalabu skoraj 40 odstotkov prihodkov ustvarimo od sredine oktobra do sredine februarja. V tem času se nimamo časa ukvarjati še sami s sabo, to je čas, ko se ukvarjamo s kupci. Zaradi tega smo se odločili, da sta julij in avgust meseca, ko se ukvarjamo sami s seboj – bilancami, poročili, načrtovanjem. To je bil edini razlog.
Hčerinska družba Datalab Agra deluje v Švici, kjer imate tudi vi stalno prebivališče. So bili razlog za to davki?
Edini razlog je bil širitev poslovanja. Če želiš v tej državi registrirati podjetje in biti podpisnik poslov, pa je treba tam tudi živeti. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da sem se z družino preselil v Švico.
Zakaj ste ustanovili Datalab Agro?
Podjetje smo ustanovili, ko smo ugotovili, da ima ta posel ogromen potencial – lahko svetovnih razsežnosti. Tu ne gre o milijonih evrov letnih prihodkov, ampak o stotinah milijonov. Vedeli smo tudi, kaj pomeni zgraditi tehnološko družbo v Sloveniji, kjer smo se več kot deset let zelo trudili, da smo danes tu, kjer smo. Tega časa za razvoj dejavnosti Datalab Agro ni bilo. V razvoju tehnologije je tako, da ko imaš t. i. vroči produkt in ko se trg v svetu spreminja, greš z njim ali se utopiš. Imeli smo program, za rast pa je bilo treba pridobiti pristop do svetovnih trgov, za vse to pa denar za financiranje. Pri tem smo se našli s švicarskimi partnerji, s katerimi smo že imeli družbo v Albaniji in skupne operacije v Romuniji. Predlagali so nam prihod v Švico in dejali, da je tam drugi svet. Dejansko je v Švici drugi svet. Stvari potekajo bistveno hitrejše, poslovno okolje je poznano, likvidnost bistveno boljša in vlagatelji so pripravljeni investirati v dobre programe.
Švica ni v evroobmočju, kaj to pomeni za družbo?
V tem trenutku precej glavobola, ker so prihodki v evrih, plače zaposlenih v tamkajšnji družbi pa v švicarskih frankih.
V zadnjem času smo se soočili tudi z veliko spremembo tečaja franka proti evru. Kaj to pomeni?
Visok frank zagotovo vpliva na konkurenčnost Švice. Vendar pa ima Švica zelo diverzificirano gospodarstvo. Tudi mi smo takšni. Razvoj in stroške imamo večinoma v deželah z evrom, v Švici deluje samo vodstvo družbe.
Kakšne načrte imate s to hčerinsko družbo?
Podjetje v Švici gradimo po klasičnem načinu, tako, kot se gradijo visoke tehnološke družbe. Zagonski kapital smo dobili od švicarskih investitorjev in se sedaj pogovarjamo za naslednje kroge dokapitalizacije. Ker smo v relativno konzervativni branži (kmetijstvo) je poznanost in predvidljivost švicarskega poslovnega okolja precejšna prednost.
Če se vrneva k matični družbi Datalab, veliko poslujete s telekomi tako v Sloveniji kot v drugih državah. Kaj je predmet sodelovanja?
Včasih smo softwere prodajali neposredno, danes pa kupec z internetom kupi še dostop do naše programske opreme. Sinergija je evidentna. V letu 2009 smo se preusmerili in se začeli pospešeno pogovarjati s telekomi, katerimi danes naše digitalnih storitev pomenijo precejšen del njihovih storitvenih prihodkov. To je usmeritev, ki je bomo zagotovo razvijali še tudi v naslednjem desetletju.
Kakšne so razlike med telekomi glede na državo?
Ni tako velikih razlik. Praktično sploh ne opažam pomembnejših razlik med telekomi, s katerimi delamo. Telekom je povsod telekom in je drugačen od tipičnega računalniškega podjetja.
Je morda razlika glede na lastništvo in morda kakšna tudi s slovenskim?
Poslujemo s telekomi, ki so tako v državni kot zasebni lasti. Večja razlika med kakšnim od telekomov v drugih državah in slovenskim pa je morda le v tem, da se pri nas povsod, ne le v Telekomu, odločitve sprejemajo počasneje, da je bistveno več strahov, kaj bo in kako bo ter podobno. Moram pa reči, da je slovenski telekom tehnološko izredno napredno podjetje. Delujemo na operativnem nivoju in tu stvari tečejo super in ekipa na njihovi strani je čudovita: motivirana, sposobna, … Na strateškem nivoju pa … V Sloveniji se nekoliko pozna brezvladje, ki smo mu priča na vsakem koraku.
Kaj bi se spremenilo, če bi slovenski Telekom prodali, kakšno je vaše stališče do tega?
Prepričan sem, da bi se odločanje v družbi zagotovo pohitrilo, pogled bi bil celovitejši. To namreč prinese lastnik. Temu je pomembno, kaj se dogaja s podjetjem, ne zanima pa ga, koliko sindikalistov naj zaradi političnih zaledij sedi v upravnem odboru. Če si član uprave in imaš nejasna navodila lastnika, potem je tu preveč interesov. Moje stališče do privatizacije je zelo preprosto. Prodati tiso, kar pod državnim lastništvom prinaša manj kot stane. Če družba v državni lasti ustvarja večji dobiček kot plačujemo za obresti za javni dolg, potem je smiselno, da država, ki je v tem primeru lastnica družbe, lastništvo obdrži. Če pa je donos na dobiček nižji od obresti na javni dolg, potem lastništvo v tej družbi ni smiselno.
Nekateri so proti prodaji infrastrukture, tudi telekomunikacijskem, izgovarjajo se na nacionalni interes. Kako je s tem?
Veliko ljudi se pogovarja o stvareh, o katerih nimajo pojma. V tem primeru je smiselno govoriti zgolj o telekomunikacijski infrastrukturi, širokopasovnem internetu, možnostih enakopravnega dostopa, mreženju, nevtralnosti in podobno. Za ureditev telekomunikacijskega omrežja v celoti pa imamo Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve RS (Akos), ki pravzaprav regulira okolje, v katerem se naj vsa podjetja v tej dejavnosti tudi obnašajo. Pri tem ni pomembno, kdo je lastnik infrastrukture, pomembna so pravila, frekvence, dostopnost in podobno.
Ali je potem razlog proti privatizaciji Telekoma in ostalega to, kar mi radi rečemo prisesanje, pipice na državne firme?
Mislim da ja. Poglejte imena tistih, ki so proti privatizaciji, pa bo precej stvari jasnih. In pa verjetno težnja Slovencev po ohranjanju status-quo tudi če je to najslabša možna izbira.
Je drugje tudi tako?
V Švici ni tega. Znan je primer škandala, ko je eden od Züriških mestnih svetnikov bratrancu svoje žene uredil urejanje mestnega parka v vrednosti 50 tiso evrov. Dogovarjali so se trije mestni svetniki in v dveh mesecih so bili tudi pravnomočno obsojeni.
V Datalabu pa imate odprt gaspodarski sodni spor že osem let …
Res je, prvostopenjsko sodbo na ljubljanskem okrožnem sodišču smo dočakali po osmih letih. Gre za primer, ko smo nekdanjemu zastopniku odpovedali zastopniško pogodbo za prodajo licenčnega softwera, ker smo ugotovili, da nas je kradel. Po odpovedi je ugotovil, da mu je zastopništvo prinašalo precej denarja in na sodišču vložil tožbo za njegov domnevno izgubljeni dobiček. V tožbi še celo zneska ni napisal, ugotavljanje je prepustil sodišču. Tožbo bi moralo sodišče že v osnovi zavrniti, saj ni bilo temelja za njo, pa tega ni naredilo. Namesto tega je vleklo spor, razsodba iz 2. decembra 2014 pa je takšna, da človek kar verjeti ne more. S številnimi kršitvami materialnega in procesnega prava. Seveda smo se pritožili na višje sodišče.
Tudi na področju pravosodja ni primerjave z razvitim svetom?
Ne. To je tudi tisto, kar Slovenijo ubija. Prej sva govorila o privatizaciji. Sprašujem se po zavedanju koliko tožb je vloženih proti Telekomu? Približno za 600 mio evrov, od česar je po moji oceni 100 do 200 milijonov evrov iztožljivih. Desetletje in več nazaj se je Telekom Slovenije obnašal zelo arogantno. Četudi je danes drugače se repi vlečejo. Pri tem pa vnovič trčimo ob slovensko pravosodje in vplivanje nanj. Ampak, vedeti je treba, da je za slovenskim pravosodjem še Evropsko sodišče, kjer so tožbe proti Sloveniji tudi že vložene. Če pogledamo Telekom, bo odškodnina na koncu prešla na lastnika ali davkoplačevalce. To je tema, o kateri se bi morali na primer pogovarjati v postopku prodaje Telekoma. Ne pa da, kot v primeru bančne luknje,podrejencev, TEŠ-a ipd nepravilnosti ponovno pokrijemo davkoplačevalci, ker je državni aparat nesposoben ali ima skrite interese.
V poslovnem poročilu za leto 2014 ste napisali tudi nekaj o prisluškovanju, koliko je internet sploh varen?
Absolutno ni varen.
Kaj vi osebno uporabljate od internetnih poti, kako se pogovarjate?
Zaupne stvari se pogovarjam na štiri oči. Kar pa komuniciramo prek katerega koli drugega kanala, pa je treba predvidevati, da poti niso varne. Glede pogovorov pa v podjetju že razmišljamo o vzpostavitvi internega kriptiranja, da bodo vsi naši telefonski pogovori in vsa elektronska komunikacija v podjetju kriptirana z močnimi ključi.
To je pri vas še bolj pomembno, ko ste visoko tehnološko podjetje?
Nam je ta zaščita izredno pomembna zaradi podatkov naših uporabnikov.
Svoje storitve nudite malim in srednjim podjetjem, kaj natančno je to?
V bistvu ponujamo centralni poslovni sistem za celotno administrativno poslovanje v podjetju. Naročanje, skladišča, računi, finance, kadri, proizvodnja, …
Kaj pa velika podjetja?
Velika podjetja imajo druge ponudnike. Lahko pa rečem, da je bil segment velikih podjetij alil javne uprave v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih večinoma, namenoma uporabljam to močno besedo, tako “skurban” trg, da se nismo hoteli vmešavati v to. Datalab v skoraj 20 letih poslovanja ni nikoli niti prejel niti dal kakšne provizije. Zaradi tega se bom zelo trudil, da bo to tudi tako ostalo.
Za kakšne zneske provizij se gre pri tem poslu?
Za 10 do 20 odstotkov od vrednosti posla.
Ste bili kdaj deležni tovrstnih ponudb?
Seveda. Ko smo odklonili, smo izgubili tudi posel.
Kaj pa javna podjetja, ustanove in občine, sodelujete z njimi?
Datalab pokriva zanemarljivo majhno število družb v državni lasti. Nekaj odstotkov naših letnih prihodkov je tega. Mi smo našli drugi trg, bolje naredili smo si novi trg, na katerih nam teh slovenskih folklornih zadev ni treba početi. Še dodam, v Sloveniji je kriza pravzaprav od leta 2009 dalje in to samo zato, ker omrežja stradajo, ker imajo veliko težav znotraj samih sebe.
Kritični ste do omrežij, menite, da so ta v tej krizi prišla do dna in se zdaj že vzpenjajo?
Zanimivo je, da si tudi sedem let po nastopu svetovne finančne krize slovenske kapitalske elite še vedno niso opomogle. Moje tolmačenje tega je, da to enostavno kaže na njihovo nesposobnost. Ko govoriš s temi ljudmi šele spoznaš njihov amaterizem. Dokler so posli potekali kot na vaški tržnici (ti meni, jaz tebi, njemu pa toliko provizije) so bili uspešni. A če pogledamo marsikaterega »najboljšega managerja« ugotovimo, da v bistvu niso sposobni urediti niti svojih privatnih financ.
Če se vrneva nazaj k vašemu podjetju, zanimivo v zadnjem času, poleg IKT storitev za mala in srednja podjetja, je tu še področje kmetijstva. Kakšne storitve tu nudite?
Na kmetijskem programu delamo že štiri leta in prav toliko časa tudi opozarjamo, da kmetijstvo kot dejavnost postaja industrijska veja kot vse druge. Tudi kmetijstvo zahteva ogromno birokracije. Analize kažejo, da nemški kmet za urejanje administracije in vodenje poslovnih knjig potrebuje 20 ur tedensko. Slovenski kmet za zdaj za to nameni od 9 do 15 ur, kar je polovico delovnega časa enega človeka na mesec. Evropska unija uvaja tudi posebne zahteve na tem področju, ureditev tega pa pogojuje tudi s pridobitvijo evropskih subvencij. Ko smo pri nas vse to razčlenili, smo pripravili posebne programe in se poskušali dogovoriti z ministrstvom za kmetijstvo in gozdarstvo za sestanek, kjer smo predlagali odprtje njihovih sistemov ter s tem zmanjšanje birokracije. Do ministra še vedno nismo prišli, imeli smo le en sestanek z državno sekretarko, leta 2011. Ob koncu pa smo bili celo deležni očitkov, da poskušamo vplivati na njih, ker se trudimo pomagati pri nečemu, kar bi prineslo prednost slovenskemu kmetu. Zagroženo nam je bilo celo, da bomo deležni prijave Komisiji za preprečevanje korupcije.
Kaj se je potem zgodilo?
Sestanka ni bilo več, v Datalabu se nismo ustavili, ampak smo program širili v ostale države in tam sedaj pomagamo naresti okolje za kmete boljše. Tako danes v okviru Evropske komisije pomagamo postavljati programe, ki jih bo nato na zahtevo Bruslja morala implementirati tudi Slovenija. Če ne gre naravnost, gre pa po ovinkih. Izkušnje iz SFRJ, kako se poiščejo alternative, so zelo dragoceno znanje moje generacije.
V Bruslju postavljate program kot podjetje Datalab?
Tako je. Na ravni EU poskušamo izboljšati evropski pravni okvir. Tam imamo sogovornike, ki razumejo in se z veseljem pogovarjajo z nami. V Sloveniji pa smo bili domala označeni kot državni sovražniki na tem področju in kot nekdo, ki se želi vtikati v neke stvari, ki naj ne bi bile v naši domeni.
Omenili ste ostale države, tudi drugje že uvajate programe na kmetijskem področju?
Na Hrvaškem in v Makedoniji, tam je naše sodelovanje s tamkajšnjimi ministrstvi na tem področju potekajo zelo dobro in jih pogosto uporabimo kot pilotske države in jim nenazadnje pomagamo tudi pridobivati donatorska sredstva za take projekte. Poleg tega pa naš PANTHEON Farming prodajamo v Srbiji, Romuniji, Poljski in Švici. Ter se pripravljamo na 14 novih držav v drugem krogu širitve. Cilj je 150 držav.
Če zaključiva s privatizacijo, za ali proti, o čemer sva nekaj že rekla. Ob podori za privatizacijo ste izrazili popolno podporo privatizaciji državnega premoženja. Iz vaših odgovorov je razvidno, da veliko pozornosti namenjate tudi upravljanju s tem premoženjem. Bi želeli še kaj dodati?
Ne želim, da se me razume narobe. Nisem apriori proti državnemu premoženju. Dobro upravljano premoženje nosi blagostanje. Vendar je slovenski problem v tem, da premoženja ne upravljamo, ampak ga pustimo, da kot garjav pes z razsutim imunskim sistemom teka okoli in gosti vsako bolho in metljaj, ki se ga prime. Če smo v sedmih letih samo na razliki prodajnih cen izgubili 10 milijard evrov, smo poleg tega izgubili še vsaj kako milijardo skozi mrežna izčrpavanja, to so različna svetovanja, nepotrebna zaposlovanja in podobnim. S prodajo napajanje omrežij prepustimo novim lastnikom , kar pomeni, da smo prihranili nekaj milijard evrov ter pridobili nekaj sto milijonov davka na dobiček in trošarin. V prihodnosti bo cena za slovenska podjetja še nižja, saj je verjetna nadaljnja izguba kupne moči, kar se preko pričakovanih dobičkov zrcali na ceni podjetij. Edini način neprivatizirati pa je v temelju spremeniti slovensko gospodarsko policijo, tožilstvo in pravosodje ter vzpostaviti delujoče agencije za zaščito trga. Ko bo to urejeno, bo postavljen predpogoj delujočemu državnemu lastništvu. In na koncu: res ne vem, zakaj bi po 25 letih slabega upravljanja prav sedaj prišlo do spremembe. Ne razumem tovarišev Mencingerja in Meseca, kje vidita drastično spremembo, ki bi spremenila dosedanjo prakso. Ljudi bi morali presojati po dejanjih, ne besedah.