Za današnjo kolumno so teme švigale. O čem naj pišem da bo vredno prebrati? O čem naj pišem, da ne bo še en medijski šum, še ena kritika v kakofoniji vsesplošne depresije in dodatna medijska slika črnine. Za božjo voljo, kaj bi lahko premaknilo razmišljanje od apatičnega naslajanja nad aferami v (samo)realizacijo in v drugačno delovanje?
Poraja se mi primerjava s 25-letno gospodično, ki je predebela. Mojca se težko premika po stopnicah, socialnega življenja več nima, večino časa preživi v digitalni omami interneta in televizije. Zadovoljstvo in srečo ji predstavlja vrečka čokolade, ki je še toliko bom mamljiva, saj ji jo vsi odsvetujejo. In prav to prinaša še dodaten dober občutek lunatične kljubovalnosti: »naredila sem po svoje ne glede na to, kaj so mi govorili«. V zadnjih letih na drastične razmere opozarja laboratorijski izvid – verjetnost infarkta sicer ni absolutna, s 75% pa vsekakor zastrašujoča.
Kako temu dekletu dobrega srca a zmešanega razuma pokazati lepoto in zadovoljstvo drugačnega življenja? Ji prikazati dovolj močno, da bo zmogla napor vadbe, da bo zbrala voljo in se odpravila na sprehod s prijateljico namesto na kavč s Kardashiani? Lenoba in status quo sta ja tako prijetna, poznana in udobna.
A naloga je še težja, saj ima gospodična precej travmatično preteklost. Zelo mlada je ostala sama in skrbništvo sta prevzela stric in teta. Ki pa sta v deklici s precej obilno dediščino in nakazane prihajajoče lepote videla na eni sredstvo za uresničitev svojih sanj in na drugi nebodijotreba obremenitev. V mladih letih je trpela pomanjkanje vzgoje: meje niso bile jasno zarisane in vsaka zadeva je dopuščala interpretacijo. Namesto kaznovanja za prekršek permisivno parlamentiranje. Pomanjkanje se je kompenziralo s potrošništvom – taka in drugačna barbika pa izlet tam in drugam – precej dediščine je bilo likvidne, še več zastavljive za kredite. A edino Mojčino pravo veselje je bilo peči tortice s staro sosedo Maro.
Prišla je puberteta in z njo snubci. In tako nekega večera, v zelo izbrani družbi starih veljakov in potentnih mladcev župan stricu predlaga nedostojno kupčijo. Dekletce, ki ne ve, kaj se dogaja, je pa ravno prav radovedna in brez kompasa, je ob devištvo, stričeve njive pa postanejo zazidljive. A težava je v tem, da je na zabavi tudi politik. Ki ima čez nekaj dni zelo dobičkonosno idejo za strica – na severnih njivah bi lahko tekla avtocesta. Za njim tovarnar. Pri osemnajstih je tako vozila nov kabriolet …
Daljne sorodstvo je opazovalo in bilo razdeljeno. Večina jih je bila tiho, ni pa manjkalo tudi gorkih pogovorov s skrbnikoma in prijav na ustrezne organe. Ampak, hm, stric in teta sta bila vplivna inšpektor pa mehek ob mladih igračah. Zaradi pritoževanj so nekateri imeli težave, drugi pa so obupali zaletavajoč se v mehek zid. In roko na srce, po vseh trenutno veljavnih merilih so bili vsi skrajno uspešni in priljubljeni: stric in teta stebra družbe, dekle ljubljenka rumenega tiska ter dokaz mnogoterih talentov dežele. Najboljši učenci tranzicije torej…
A zloraba je zloraba in kurbarija je kurbarija. Stric se je zakockal in jo popihal na obale tropskih otokov s pol mlajšo. Teta je nekaj časa še fejkala in se predozirala s šopingom. Na srečo je dodobra izurila utapljanje v alkoholu in je bilo znosneje ko je banka zaplenila hišo. Ni pa prenesla ko so sosedi brali časpise, kjer je bipolarni nagon poveličevanje zamenjal z mesarskim klanjem. Končala je na štriku v najetem stanovanju z razbitimi ogledali.
Mojca, posiljena, pretepena in soočena z realizacijo, razmišlja o tem, da bi odprla novo škatlo čokolade…
Mar ni zanimivo, kako ob taki personificirani fritzlovski zgodbi takoj vemo, kaj je prav in kaj ne? In se vprašamo, kako to, da sosedje niso vedeli prej? Kako to, da so zatajili vsi korekcijski mehanizmi? Kje za božjo voljo je socialna služba, kje so sodišča in ves drug aparat? In kako za vraga je lahko širša družina to dopustila?
Mojca, v obdobju ki se začenja me boš pogosto sovražila. Ker te bom gnal na fitnes, ti odrekal takojšnjo satisfakcijo in oprosti – ne bom poslušal debat glede smiselnosti slaščičarske šole. A ko bo to obdobje mimo boš spet lahko celo noč plesala ter boš s svojimi torticami razveseljevala otroke od blizu in daleč. Zmoreš, verjemi!
Sedaj pa zamenjajmo Mojco s Slovenijo. Mišice z gospodarstvom in maščobni indeks z javnim sektorjem. Hišo z državo in sosede z nami, državljani. Nič kaj lepa slika. Zakaj jo torej še dopuščamo? Zakaj smo tiho? Bo zapiranje v vedno manjšo lupino res previharilo neurje?
Mar ni naša državljanska dolžnost, naša odgovornost do največjega in najplemenitejšega otroka – naše države – neprenehoma opozarjati, tvorno spreminjati in ne odnehati?
Kolumna je nastala kot odziv na reakcije, doživete ob sodelovanju pri peticiji za privatizacijo. Zloraba je zloraba in kurbarija je kurbarija. Čas je, da se začnemo pogovarjati kaj je kdo rekel in ne kako ali od kod je.