- Datalab je pod vašim vodstvom postal mednarodna korporacija s sedežem v Sloveniji. Kaj vas je gnalo na poti do tega dosežka?
Nujnost rasti za dosego profitabilnosti. Informatika je ekonomija obsega z zelo velikim začetnim vložkom in praktično brez stroška proizvodnje naslednjega kosa. Delovati samo na tako majhnem trgu kot je Slevenija ne bi nikoli plačalo razvoja tako zmogljivega programja kot je naš PANTHEON. Torej je bilo potrebno rastiod začetka. Nuja je najboljši motivator.
- Kateri so bili največji izzivi, s katerimi ste se pri tem soočali in kako ste jih reševali?
Financiranje, kadri in danosti trga.
Financiranje smo reševali večinoma z bančnimi krediti, deloma pa tudi z dvema dokapitalizacijama podjetja. Ter predvsem z izredno skrbnim poslovanjem. Bili in smo »lean« podjetje – daleč preden je bil termin skovan.
- Marsikdo se pritožuje, da v Sloveniji poslovno okolje ni prijazno. Kaj menite vi glede na to, da vam je vendarle uspelo postaviti na noge močno skupino z desetimi podružnicami, pri čemer sedeža niste preselili iz Ljubljane?
Ja, je daleč od tega da bi bilo prijazno in predvidljivo. A tako je, zato moraš biti toliko bolj spreten. Kar pa tudi ni narobe, saj narediš težke treninge preden se podaš v tujino in si zaradi tega lahko bolj pripravljen, bolj fleksibilen. Jasno pa se to pozna na dobičkonosnosti. Kar pa najbolj pogrešam v Sloveniji pa je pragmatičnost. Vsi bi se šli svete vojne namesto sodelovanja.
- Kaj pa bi bilo treba v našem poslovnem okolju vendarle spremeniti? Kaj bi vi storili, če bi bili na primer premier?
Način sprejemanja zakonov, ki je bistveno prevečkrat ad-hoc, nepremišljenost in nedodelanost pa vidna iz avtomobila. Slovenska zakonodaja je bila že v začetku stara zaflikana jugoslovanska guma. Ki je nato samo še dobivala zaplate. Potrebujemo manj politično všečnih odločitev, manj korupcije ter bistveno več pragmatizma in vizije. Kar pa je jasno težko pričakovati od ljudi brez kakršnihkoli resnih izkušenj v gospodarstvu.
- Računalničarji oziroma programerji veljajo za nekoliko samosvoje ljudi. Kako jih je treba voditi, da ostanejo zvesti podjetju?
Predvsem so to realni ljudje in jim je težko prodajati buče in nedoločnike. Želijo jasne usmeritve, zaris prihodnosti in probleme, ki so vredni reševanja. Lahko da imamo slabše socialne veščine. A drugače nismo informatiki prav nič drugačni od drugih zaposlenih.
- Kakšen izziv je za IT-podjetja dejstvo, da je tako v Sloveniji kot po celem svetu na področju IT veliko pomanjkanje ustreznih kadrov? Kako se spopadate s tem izzivom v Datalabu?
To je globalno naraščujoče pomanjkanje, ki ga lahko rešijo samo samoprogramirajoči računalniki. Tudi ni vsakdo z znanjem osnov programiranja dober razvijalec, tako da je težava dejansko še večja. Razlika med produktivnostjo dobrega in slabega razvijalca je lahko tudi 20x.
V Datalab-u pač iščemo kadre v celotni regiji, kjer delujemo. Pomaga naša prepoznavnost, stabilnost, zelo dobri delovni pogoji. A nas hkrati udarja tudi branža: programirati navidezno resničnost se zdi bolj zabavno kot programirati izračun plač. Ni lahko…
- Kako bo takšno pomanjkanje kadrov vplivalo na nadaljnji razvoj IT-ja – bodo morda rešitve zaradi dragih kadrov postale pregrešno drage ali pa bodo morda zaradi neustreznih kadrov slabe in bomo imeli z njimi težave? Ali pa morda kaj tretjega?
Rešitve bodo vedno dražje – to je dejstvo. Najprej bodo na udaru majhni ponudniki, z njihovim propadom bo konkurence manj in s tem je logičen dvig cen. Tudi zaradi tega, ker kompleksnost sistemov raste. Če pa raste kompleksnost, je vedno težje tesiranje in zagotavljanje pravilnega delovanja.
- Kaj bo zaznamovalo IT v letu 2020?
Mogoče da se Google zbudi in samozave ter nas zaluča v postsingularnost?
Vsekakor pa uvajanje 5G komunikacij, še večji poudarek na strojnem učenju in integraciji le-tega v poslovne procese. Vsakdanjik bo vsekakor postala Industrija 4.0 in brezpapirno poslovanje. Mislim da se bo zgodila tudi saturacija socialnih omrežij in prehod čez zenit.
- Ko ste ustanavljali Datalab, je bila vaša vizija ustvarjati dodano vrednost iz podatkov. Zadnje čase je o tem zelo veliko govora, sploh v povezavi z umetno inteligenco. Kako danes gledate na to, ste bilo morda takrat celo malo pred časom?
Že 22 let spreminjamo podatke v dobiček. In za to ne potrebuješ umetne inteligence – zadošča že to, da imaš na voljo podatke, ki jih obdela človeška inteligenca. Sedaj smo na naslednjem nivoju: tudi pri nas vedno bolj postajajo pomembni algoritmi. Prvi tak produkt je eKnjiženje, kjer odpravljamo pretipkavanje papirnih računov v računovodstvih.
Vedno smo pred časom, ponosni smo na to in upam da še dolgo ostanemo. Le tako lahko malim in srednjim podjetjem prinašamo vrednost in vodenje naprej po labirintu digitalizacije.
- Kakšne cilje pa ste si drugo leto zadali v Datalabu?
Temeljita digitalizacija vsakdanjika naših strank. Cel kup tehnologij smo naredili dostopne (s ceno v rangu nekaj evrov mesečno) in pričakujemo, da bodo to tehnologijo velikih korporacij sedaj mali lahko prevzeli in jo dobičkonosno uresničili.
- Vaša velika strast je jadranje. Kakšne vzporednice lahko potegnite med njim in vodenjem podjetja – v obeh primerih je treba znati krmariti med čermi?
Tako kot v poslu tudi pri jadranju ne moreš izbirati vremena. Si kjer si in zunanje okoliščine so, kot so. Tisto kar moraš izbrati je smer v katero boš šel: z vetrom po daljši poti ali proti vetru po krajši. Kakšen bo kot? Koliko jader nas bo gnalo naprej. Kako motivirati posadko da non-stop vleče vrvi in iztisne zadnji delček hitrosti?
Tisto kar kontroliraš je tvoja neposredna okolica: ladja ali podjetje. Kako hitro in mirno boš plul pa je odvisno od veščine krmarja in posadke.