December je čas, ko potegnemo črto pod letom in razmišljamo preko običajnih kvartalnih okvirov. Pogosti so razmisleki o prihodnosti. In ko razmišljamo o njej, lahko rečemo, da prevladujeta dve fatalni planetarni temi, ki zahtevata novoletni akcijski načrt: podnebne spremembe in kriza gospodarskega modela.
Globalno segrevanje, ki ga povzročamo večinoma s sežiganjem, je danes tema, v katero dvomijo le še redki. Kar pa mene že dolgo časa bega je, da govorimo samo o dvigu CO2 v ozračju, ki naj bi bil glavni toplogredni plin. Kot vemo iz osnovnošolske kemije potrebujemo za produkcijo tega plina en atom ogljika (ki ga dobimo iz goriva) ter dva atoma kisika. Brez O2 gorenje ni možno kar pomeni, da če se nam povečujejo outputi – CO2 v atmosferi – se mora za prav toliko zmanjšati tudi O2.
Hej, tole pa niso več heci! CO2 koncentracije lahko povečamo skoraj za faktor, pa tega razen s segrevanjem skoraj ne bomo opazili. O2 je pa čisto druga zgodba. Dandanašnji ga je v ozračju običajno okoli 21%, v prazgodovini pa so se koncentracije gibale med 28% in 35%. Če pade koncentracija pod percepirano varno mejo 19.5% se začnemo dušiti, saj se v pljučih kisik ne more več vezati na hemoglobin, začnejo se poškodbe na možganih. V večjih svetovnih mestih so področja, kjer koncentracija kisika v zraku pade pod 15%!
Povečanje deleža CO2 ne le zmanjšuje delež kisika v zraku ampak privede skupaj s segrevanjem tudi do zakisevanja oceanov, odmiranja fitoplanktona in s tem zaustavitev glavnih »pljuč sveta«. Uničevanje pragozda – po pomenu drugih plantarnih pljuč – in njegovo spreminjanje v obdelovalno zemljo je dodaten udarec vzdržnosti življenskega cikla. A kar 75 milijard ton drago pridobljene obdelovalne zemlje letno izgubljamo zaradi salinizacije, pregnojenja in erozije. Puščava pa še dodatno ogreva planet.
Podobna je situacija v finančno-gospodarskem sistemu. Kapital bi lahko primerjali s CO2. Nujen za fotosintezo in temelj življenja in rasti, vendar toksičen v prevelikih koncentracijah. In prav to je slika današnjega sveta. Finančni kapital, ustvarjen s kvantitativnim sproščanjem (gorenjem?) in iz preteklih dobičkov se plemeniti večinoma v nematerializirani obliki delnic, derivatov ter drugih finančnih inštrumentov. V tulipanih. Lahko bi rekli, da živi svoje življenje in sam napaja svojo rast. A CO2 mora najti rastlino, da se spremeni v kisik, drugače se zaduši.
Danes je problem najti otipljivo premoženje za vlaganje, saj je gospodarstvo ujeto v deflatorne spirale in pomanjkanje povpraševanja. Avtomatizacija in informatizacija sta procese naredila cenejše, izdelke pa boljše in trajnejše kot kadarkoli v zgodovini – vse to pa z vedno manj človeškega dela. Prevladujoč pesimizem, izhajajoč iz zavedanja okolja in spodbujen z varčevanji, odpuščanji ter nedavnimi finančnokriznimi izkušnjami bistveno omejuje trošenje in investicijsko pripravljenost.
Zdi se, da ljudje enostavno ne verjamemo več, da je obstoječa paradigma »več-in-več« še vredna investicij tudi v kolikor bi si jo lahko privoščili. Ter zato raje varčujemo čakajoč na spremembo modela oziroma vsaj njegovo naslednjo, nadgrajeno verzijo. Tu pa trčimo na oviro: dokler raste prebivalstvo, mora rasti tudi gospodarstvo in smo ujeti v trenutni model.
Namesto parcialnega reševanja problemov se moramo lotiti zadeve celovito. Cilj naših aktivnosti mora biti povečanje možnosti preživetja planeta v obliki in biodiverziteti, kot jo poznamo. Tele karbonske življenske oblike, ki na modri frnikuli plujejo v niču, so že zaradi redkosti tega pojava vredne ohranitve – tudi in sploh v primeru da bo nekoč v prihodnosti evolucija na prestol postavila silikatnega primata. Skrajni čas je, da zaženemo gospodarstvo z investicijami (v vzdržnost), ki nas bodo pripeljale bližje Cilja, ne nas od njega še bolj oddaljlie (potrošništvo). Prebivalstvo je potrebno dostojno zaposliti in izobraziti, da ne bo čas zapravljalo z »demonstracijami proti«, vojnami in misticiranjem o prihodnjih življenjih ampak bodo »delali za« tu in zdaj v dobro svojih otrok in za svoje izboljšajoče se življenje.
Pri tem moramo dati kapitalu priložnost, da se materializira ter prerazporedi. Če se ga pametno vključi, dobi reševanje problemov močan pospešek, saj bo kapital deloval samoohranitveno. Če se ga izriva bo našel svoje metode za plemenitenje, ki so lahko nasprotne Cilju. Zato je pametneje kot njegovo negiranje ali zaničevanje najti način, kako izkoristiti njegov DNK. Ki ga sili vstopati v gospodarstvo in biti udeležen pri ustvarjeni vrednosti…
Preprost primer so gnojiva. Po ocenah imamo 30% pregnojenost kmetijskih površin, kar pospešuje salinizacijo, obremenjuje okolje in zmanjšuje dobiček kmeta. A proizvajalci gnojil so podjetja, katerih osnovni cilj je generacija dobička. Tega pa v obstoječi paradigmi lahko maksimirajo samo tako, da proda več. V kolikor pa bi njihov poslovni model temeljil na zagotavljanju hranilnih snovi za rast honoriran skozi udeležbo (in rizik) na letini, se interes spremeni iz proizvesti več v proizvesti ravno prav ter s tem zmanjšati svoje stroške. In zanimivo – prav to je en od temeljnih principov Shari’ah bančništva in percepcije islamske ekonomije, s čimer bi lahko pridobili podporo pomembnega svetovnega finančnega vira.
Drug primer: subvencije in davčne politike. Ta način krmiljenja kmetijstva in industrije hrane brez dvoma deluje. Po drugi svetovni vojni so bile subvencije usmerjene v pridelavo, kar nam je končalo obdobje lakot. S temi subvencijami se je kmetijstvo mehaniziralo in začelo proizvajati dovoljšne tržne viške. Ker je subvencionirana hiperprodukcija kasneje začela rezultirati v monokulturah in vplivala na svetovni trg, smo subvencije preusmerili v ohranjanje kulturne krajine. Kar je omogočilo Evropi ohranitev gozdov in heterogenega okolja. Čas je, da ta finančna orodja spremenimo v okoljska orodja. Gozdovi shranijo cca 100-600 ton karbona letno na hektar ter proizvedejo približno toliko kisika, paprike vežejo približno tretjino lastne teže in melone samo kakih 10%. Namesto da razmišljamo o gradnji industrijskih CCS zbiralnikov mogoče raje spodbudimo kmete, da gojijo rastline, ki pripomorejo k generaciji kisika in uskladiščenju CO2.
In ko smo že pri kmetih: humus in gozd zadržujeta več kot trikratno količino vode kot ravnica. Če torej želimo zmanjšati 380 mrd € letno škode zaradi poplav, je mogoče potrebno razmišljati, da je vodo potrebno zadrževati po toku zgoraj namesto da se borimo s poplavami v nižinah. Naresti je torej potrebno mehanizem, kjer zavarovalnice svoje škodne stroške zmanjšujejo s spodbujanjem ustreznega ravnanja pri drugih deležnikih.
S tem pa počasi že prihajamo do visokih financ. Viške virtualnega denarja je potrebno začeti usmerjati v svet spreminjajoče podvige. Kratkoročno to verjetno pomeni monetizacijo resursov, ki do sedaj niso imeli cene, s tem pa tudi ne percepirane vrednosti. Nekaj desetletij nazaj je bila voda zastonj. Danes je vsem jasno, da kubični meter vode stane in nosi določeno vrednost. Enako je s kisikom, humusom in planetom kot celoto. V časih ko je bilo teh resursov v izobilju smo jih lahko vnašali v gospodarsko enačbo kot inpute brez stroška.
Danes, ko postajajo redki, jim je potrebno določiti ceno ter s tem spremeniti tudi njihovo kapitalsko obravnavo. Ko imajo ceno/percepirano vrednost, jih kapital začne ohranjati in postane zaveznik. Zlahka je izdati državne eko obveznice s katerimi financiramo toplotno obnovo stavb ali sajenje trave na strehah urbanih naselij. Financiranje sončnih in vetrnih elektrarn je smiselno tudi ko je sodček nafte pod 50 US$. Podjetje, ki bo španska, s solarnimi celicami pokrita, polja ponovno reaktiviral s prenosom celic na parkirišča nakupovalnih centrov bo zlahka dobilo financiranje.
Če smo pa drzni pa se lahko spremenijo celo kapitalski tokovi med državami. Ni nepredstavljivo, da bodo npr. Emirati skurjen kisik plačevali recimo Amazoniji ali Sloveniji, ki bosta neto generatorja kisika. Pri čemer pa bodo verjetno ravno Emirati posredni lastniki institucij v Amazoniji ali Sloveniji, ki bodo kisik generirali. In zanje skrbeli s skrbnostjo, ki pritiče premoženju. Tako dobimo ekološko delovanje hkrati pa kapitalu damo možnost, da se materializira.
Vse to pa bo generiralo naslednjo industrijsko revolucijo, ekološki new deal, ki bo dvignil gospodarstvo iz trenutne globalne pat pozicije. Če pa bo raslo gospodarstvo bo lažje nasloviti socialno breme, ki ga rast človeštva predstavlja.Ne smemo pa pozabiti na pomembno sestavino uspeha – motivacijo. Iz pesimizma preidemo v optimizem. Ki bo še toliko močnejši, saj bo temeljil na zavedanju, da naše delo ima smisel – ohranitev planeta.
Meje obstoječega sistema so v doseganju, dosežene ali celo že presežene. Nujni so odgovori in udejanjanje sprememb v praksi – če se ne želimo počasi skuhati ali zadušiti. Težava je le, ker ni videti voditeljev, ki bi lahko to spremembo katalizirali. A voditelje bomo morali najti, saj imamo le tri alternative: (a) izginotje rase in planeta, kot ga poznamo; (b) nasilno uveljavljanje sprememb s kakim novim planetarnim družbenim eksperimentom (c) pametnejše izkoriščanje obstoječega sistema s pospešeno gradualnostjo.
Glede na razumsko zahtevnost (c) ter dejstva da počasi kuhajoča žaba običajno kuhanja ne opazi (a) bi bil človek pesimističen. A dogovor ZDA-Kitajska o zmanjšanju toplogrednih plinov ter evropska želja po brezodpadni družbi do leta 2025 skupaj s Teslami in Vestasi vlivata optimizem v prihajajočem letu.
V štiriletnem intenzivnem ubadanju s kmetijsko informatiko dnevno spoznavam, kako lahko s pametnejšim delovanjem izboljšamo sisteme, ki nas hranijo in nam dajejo zrak za dihanje. Prepričan sem, da bo računalniška revolucija v kmetijstvu omogočila nove paradigme tako pri samih kmetijskih procesih in upravljanju kot tudi pri delovanju podtrgov in generaciji vrednosti v prehrambenih verigah.
Prizadevanje in sooblikovanje IKT kmetijstva, ki je temeljni kamen za novo okoljsko ekonomiko bo moj prispevek Cilju v letu 2015. Kaj bo vaš?
Grafi: NSF.COM, Mount Kauna observatory