Andrej Mertelj je direktor podjetja Datalab, do lanskega leta je načeloval tudi branžnemu združenju pri Gospodarski zbornici Slovenije. O tem, kako je svoje podjetje popeljal iz krize, medtem, ko poklicani raje podpirajo raziskovanje rud in izgubljanje časa. *
Dare Hriberšek, fotografije Miha Fras
Zadnje čase se neverjetno veliko pojavljate v medijih, ste dobili občutek, da imate oz. da morate kaj povedati?
Če živiš v družbi imaš določene odgovornosti. Če želiš dolgo živeti v družbi in ti je mar, kaj se dogaja z okoljem, v katerem živijo tvoji starši in prijatelji, to je trenutek, ko je potrebno prenehati molčati.
Podobno je bilo tudi z Datalabom. Pomagalo je, da smo začeli glasno govoriti našo zgodbo, kaj se je nam je dogajalo, denimo leta 2008 oz. 2009, ko smo bili tik prej javno prodajo, ko smo bili na tem, da si ustalimo trge, da gremo še za kak korak naprej. Pa so prišli Lehmann brothers in kriza in potem še najhujše – kriza se je začela tudi v Sloveniji. Mi smo bili eno prvih podjetij, ki mu je NLB odpovedala celotno kreditno linijo. Konec marca 2009, spomnim se, v petek popoldne je bilo, smo imeli približno še 800.000 evrov operativnega kapitala, v ponedeljek zjutraj smo ga imeli minus. Tako je bilo to. Pa smo se borili in se počasi postavljali nazaj, potem ko smo se postavili nazaj, ko smo sanirali te zadeve, smo začeli spet rasti in zdaj gremo naprej in imamo kaj povedati..
Banke so torej v vašem primeru odigrale negativno vlogo?
Grdo so ravnale, da. Pa saj so z SCT-jem tudi. Veste, v Sloveniji smo od leta 2009 do 2012 uničili zelo veliko vitalnega gospodarstva, pa se ni nihče vprašal o tem, ali je bilo kaj od tega pametno ali ne, kakšni bi bili pametni mehanizmi in podobno. Tu je tedanji gospodarski minister Lahovnik naredil stoletno škodo slovenskemu gospodarstvu.
S čim?
Z neumnostmi, ki jih je počel. Ne samo ta njegov znani Lahovnikov zakon, po katerem ne smeš v nobenega menedžerja plačati več kot 2500 evrov, kar nam je praktično posekalo vso podjetniško inteligenco. Danes bo na eno od vodilnih mest prišel najraje nekdo, ki ga zanima samo to, kako podjetje izropati. Zaradi tega, ker nikogar drugega ne moreš plačati niti toliko, da mu pokriješ njegove življenjske stroške. Nama je denimo udobno, ker lahko v službo hodiva v kavbojkah, če pa si predsednik uprave NLB-ja ali kaj podobnega, pa potrebuješ najmanj kakih osem oblek in ducat kravat. In tega si ne moreš privoščiti z 2200 evri neto plače.
To je napravil Lahovnik. Če pogledava dalje, država je nato ukinila podjetniška oz. t. i. tajkunska financiranja.
Se pravi, bi morale po vašem banke vsem podjetjem do bridkega konca držati kreditno štango, da se tako izrazim?
Ne zapadajva v poenostavitve. Bankam bi moralo biti pomembno tisto, kar pravita zakon in svetovna praksa, pač, tako, kot se te stvari delajo. Mojae mišljenje je, da bi takrat bi morale banke svoje terjatve – glede na to da so bila ta podjetja kapitalsko neustrezna – hipno spremeniti v lastnino. S tem bi vsi ti tajkuni postali minorno majhni lastniki, ki bi se morali bodisi sanirati ali pa restartati ali pa bi bili odžagani in bi vse izgubili. Ampak dejstvo je, da bi imela država na ta način lastništvo v delujočih podjetjih. Ampak takrat ne Janše ne Pahorja nista zmogla karkoli takšnega. To bi bil način, kako se izogniti krizi in se znebiti tajkunov.
Pa se ne bi banke s tem napolnile z naložbami, ki jih nato ne bi znale in zmogle kakovostno upravljati? Tako kot je denimo danes s stanovanji v njihovih portfeljih?
Morda, ampak danes smo v popolnoma enaki situaciji, samo 5 let časa in X milijard evrov manj imamo.
Kaj je po vašem mnenju trenutno najbolj narobe v Sloveniji?
Če pogledamo, kateri so glavni problemi slovenskega gospodarstva, je prvi problem, ki ga vidimo nizka dodana vrednost. Kaj to pomeni? Da gospodarstvo lahko konkurira s tujino, s svojimi konkurenti, samo tam, kjer je pravzaprav vrednost dela majhna. Zato dobro shajamo z avtomobilsko industrijo in podobnimi zadevami, ker imamo investicije že izpeljane, vrednost dela je relativno nizka in zaradi tega lahko to počnemo še naprej.
Na drugi strani, v segmentih, kjer je treba graditi kapacitete, kjer bi bilo potrebno vložiti kakih sto milijonov v novo tovarno, tega denarja pa več nimamo, in zato tudi takih poslov nimamo. Na področja, kjer bi imeli visoko dodano vrednost pri delu pa tudi ne sežemo. To pa zato, ker nam je v zadnjih štirih letih odšlo v tujino mislim da 28.000 ljudi. In ker nam jih bo šlo še 50.000 do 70.000, če ne bomo nekaj ukrenili. Smešno je, da je bruto strošek dela v Avstriji primerljiv z bruto stroškom dela v Sloveniji, pri čemer je inženir v Sloveniji plačan precej manj kot njegov avstrijski kolega.
Tu prideva do drage države, javnega sektorja, pa nedavnih – kajpak neuspešnih – pogajanj o varčevanju in teh zadev. Kako gledate na to, da se pošalim, je kaj socialista v vas?
Moram reči, da socialista nikoli niti ni bilo v meni. Če pa govoriva o socialni občutljivosti, to pa verjetno ja, ker sicer verjetno ne bi bil vsak zaposleni v Datalabu obenem tudi delničar Datalaba; naši delavci imajo v lasti približno 30 odstotkov podjetja. In ne bi bilo tudi teh humanitarnih zahval, ki ste jih gledali prej na zidu.
Sicer pa gre za lažno predstavljanje problema. Ki niso plače v javnem sektorju. Problem niso plače gasilcev, niso plače bolničark, učiteljic. Pri plačah je problem v tem, ker gre za relativno velik kup denarja, številka je zato precej velika. In seveda, vsak se bo najprej zapičil v to številko. Če pa pogledamo, koliko mi trošimo na razne agencije, paradržavne institucije in podobne zadeve, na fikuse, tajnice, računovodstva in podobno, pa če pogledamo koliko trošimo na predragih zdravilih in vseh ostalih zadevah – potem se mi zdi, da plače sploh ne bi smele biti predmet sindikalnih pogajanj. To zamerim tako vladi kot sindikalistom.
Ampak veste, igra je za sindikaliste presneto enostavna. Počakajo, da vlada naredi neko neumnost in potem začno zagovarjati svoje plače. To igro igrajo pravzaprav že dvajset let ali vsaj zadnjih petnajst, brez da bi dali kakršen koli drugačen konstruktiven predlog. V roko sem pripravljen seči tistemu sindikalistu, ki bo predlagal kaj v stilu: spoštovana država, o plačah se ne bomo pogovarjali, smo vam pa pripravljeni pomagati pri drastični redukciji vseh parazitov in podobnih zadev, ki sodijo zraven. Tudi, če to pomeni, da bodo sindikalisti morali odstopiti iz kakšnega nadzornega sveta od organov.
Mar ni iracionalno, da se podjetniki borimo za zmanjšanje stroška dela, sindikati pa temu nasprotujejo? Pri tej točki bi morali biti največji zavezniki!
Kaj bi nas najhitreje izvleklo iz te ekonomske godlje?
Atomska bomba. (smeh) Zakaj iščete hitre rešitve? Vprašajte se, kaj je najboljša rešitev.
Kako pa kaj vaš sektor, IKT, vam kaj pomagajo pri premagovanju krize?
Če si česa zares ne želim, je to, da se država loti reševanja IKT-ja. Že zaradi tega, ker če pogledamo zadeve do sedaj, ugotovimo, da v trenutku ko te država začne reševati, dejansko zelo »gor plačaš«. Še tisto upanje, ki si ga morda imel, lahko kar pozabiš, ker bodo rešitve trapaste.
Država naj opravlja svojo funkcijo, zanjo normalno naroča storitve in pazi, da pri tem ne bo korupcije. S tem lahko največ naredi za naš in vse ostale sektorje.
Kako pa vi, kot dolgoleten delodajalec, kaj gledate na storilnost Slovencev?
Zagotovo je posledica nekaj sto let dunajske dresure tudi to, da znamo delati produktivno in da se tudi ne bojimo prijeti za delo. Težava je v tem, da je v zadnjih sedemdesetih letih ta dresura popustila. Zelo je razvidno, da sta Sloveniji dve. Imamo pridno Slovenijo, ki večinoma izhaja iz majhnih okolij, kjer so bile družinske vrednote vedno predajane naprej iz generacije v generacijo – in imaš drugi del Slovenije, kjer tega ni več in kjer imamo te tipične mehanizme, ki jih opazimo tudi drugje. Tudi mi pogosto dobimo v podjetje človeka, čigar glavna ideja je, kako bo menedžiral, sedel na sestankih in podobno, vse pa bodo napravili njegovi podrejeni. Desetletje nazaj bi mogoče še brezkompromisno zagovarjal, da smo pridni. Z izkušnjami, ki sem jih dobil v zadnjih 10 letih, pa bi rekel, da obstajajo deli Slovenije, ki so izredno pridni, generalno pa tega ne bi mogel več iskreno trditi.
Kako vi motivirate svoje zaposlene, da dajo od sebe več od povprečja?
Najprej s tem, da jim damo za delati nekaj, kar ima smisel. Prelaganje papirja iz levega na desni konec mize to ni, kot tudi ni raziskovanje rud in izgubljanje časa pri kakšnem evropskem razpisu.
To kar mi delamo, ima velike posledice za mala in srednja podjetja, sploh če imam v mislih naš star posel (prodaja poslovne programske opreme Pantheon, op. a.). Zaradi tega, ker jim dejansko pomaga preživeti in zelo se zavedamo, da bo v primeru naše napake že naslednji dan trpelo 38.000 ljudi. To je tudi glavna motivacija.
Zdaj, ko se veliko ukvarjamo s programsko opremo za kmetije, pa … mar je še kakšna boljša motivacija kot pomagati pri reševanju tega planeta? Osebno menim, da je ni in zato z veseljem delam sto ur na teden, ker imam res občutek, da lahko z našim znanjem in stvarmi, ki jih imamo tukaj, dodamo kakšen kamenček v mozaik tega reševanja.
Pa da nadaljujem z motivacijo; v Datalabu nikoli ni bilo »mučk«. Nikoli nismo plač izplačevali skozi potne naloge, vedno so bile normalno izplačane, kolikor si podpisal pogodbo, toliko je bilo prijavljeno na zavodu, za toliko so bili plačani davki in prispevki. Smo pa kdaj zamujali s kakimi plačili davkov in prispevkov, denimo tam leta 2009 ali 2010, ker drugače enostavno ni bilo možnosti. Odkrito vam povem, zame ni bilo hujših trenutkov, kot priti v podjetje z vedenjem, da bom moral ta dan nekaj ljudi odpustiti, ali pa da bom moral spisati okrožnico, da bodo plače zamujale.
Koliko ljudi ste morali odpustiti tedaj?
Skoraj tretjino, pač število zaposlenih smo morali zmanjšati. Nekateri so šli prostovoljno, nekateri žal tudi ne, smo pa bili v to prisiljeni, zato da smo podjetje konsolidirali, zadeve pospravili in takoj, ko so nam banke znova omogočile financiranje, smo začeli spet rasti. Te kontrakcije so trajale kaka tri leta.
Če povem še malo drugače, mi smo danes za tri leta manj konkurenčni kot smo bili. In to je nekaj, česar si gospoda tam na Gregorčičevi ne zna predstavljati. Za njih je popolnoma vseeno ali podpišejo partnerski sporazum letos ali čez tri leta, zaradi tega, ker mislijo, da bomo ta evropska sredstva lahko koristili do leta 2022. Pa ni tako. Če ne bomo začeli graditi čistilne naprave že danes, je leta 2022 ne bomo zgradili, kar pomeni, da je ne bomo mogli refinancirati iz Evrope.
Na drugi strani pa za nas, podjetja, to pomeni, da bomo denimo morali odpustiti dvajset inženirjev, ker projekta pač ne bo še 16 mesecev. In ko bo ta čas potekel, teh dvajset inženirjev ne bo več nazaj, ker so se razkropili po vsem svetu. Čas žal ni kategorija, ki bi bila kar reverzibilna. V življenju nimamo »undo« tipke.
In kako zdaj kaže Datalabu?
Podjetje je zdravo, kot ni bilo še nikoli v zgodovini.
Številke?
Rezultati za letošnje fiskalno leto so v znamenju simpatičnih rasti, lani je rast znašala 18 odstotkov, letos pa še dodajamo plin, tako da bodo tudi rezultati, ki bodo konec januarja objavljeni za prvo polletje, nadvse zabavni.
Glavni vlečni konj vsega tega je še vedno Pantheon?
Seveda. To je pravzaprav tisto, kar je naš generator denarja in zelo smo veseli, je to da lahko svoj nov projekt financiramo s tem virom.
Aha, dajva zdaj o tem, kako ste zašli na področje kmetijstva, prišli na idejo za Pantheon Farming? Ste iskali svojo nišo ali ste prisluhnili uporabnikom?
Leta 2010 nas je Ministrstvo za kmetijstvo prosilo, če jim lahko pomagamo pri neki evropski direktivi. Šlo je za to, da je bilo potrebno bilance, ki so na kmetijah, obdelati na ministrstvu, da bi lahko na podlagi rezultatov oblikovali bodoče politike. Pač, da bo ministerstvo vedelo, kaj spodbujati in kaj zavirati na kmetijskem področju. Ko sem si to ogledal, mi je kapnilo, da to pomeni, da bo v petih letih moralo vse, kar je kmetijskega, začeti voditi bilance. In mi smo podjetje za bilance. Prešinilo me je, da imamo tukaj v nastajanju svetovni trg, ki je približno toliko velik kot ves segment malih in srednjih podjetij. S tem razumevanjem, smo v projekt začeli vlagati na polno.
Nas vedno zanima rast. Dokler ne bomo t. i. »billion dollar company« – pa še te danes umirajo, kot za stavo. Moramo rasti. Naš problem je bil, da smo z ERP izdelkom težko prodrli kamorkoli drugam, razen da smo uspeli v regiji, ki jo že obvladujemo. In to ni niša. ERP je stvar, ki začne v neko državo prihajati takoj, ko vanjo pridejo računalniki. Naslednja stvar za tem so glavna knjiga in materialne evidence.
S Pantheonom vstopiti na trg Poljske, Nemčije, Avstralije, na kateregakoli od velikih trgov, smo imeli velike težave. Smo pač bili tisočprvi ponudnik. S kmetijstvom je situacija bistveno drugačna. Leta 2010, 2011 praktično ni bilo nobenega podjetja, nobene multinacionalke, ki bi delala na tem področju. Še tisto kar je bilo oziroma je zdaj, so manjša podjetja, ki so organizacijsko ali pa po izkušnjah bistveno bolj zadaj.
Se pa konkurence poraja vedno več. V vseh državah se pojavljajo razni startupi. Moč in prednost Datalaba pa osebno vidim v sedemnajstih letih izkušenj pri odpiranju tujih trgov, denimo kakšne prodajne in kakšne podporne kanale rabiš in vse drugo. To je en razlog, zakaj mislim, da imamo dovolj dobre karte za zmago v tem segmentu. Obenem pa v kmetijstvu nismo začetniki; začeli smo s pisanjem specifičnih zaslonskih mask, prek katerih so kmetje komunicirali z ERP. Kmet ne bo pisal izdajnic, ali pa delovnih nalogov in podobnih zadev. Zato smo ERP opremili s tako zaslonsko masko za kmete, pa izkoristili vse dodatne module, ki jih imamo že narejene. Vse to se slika, kot dobra kombinacija za naprej.
Kmetu smo denimo rekli naj nam protokolira vsa opravila na kmetiji. Iz tega njegovega delovnika, iz teh protokolov, znamo mi samodejno izdelati materialne bilance. Iz njih pa nato samodejno napravimo finančne bilance in nazaj dobi uporabnik tisto, kar je pravzaprav sveti gral vsega podjetništva – lastna cena. Danes smo pravzaprav edino podjetje na svetu, ki ti lahko izračuna lastno ceno natanko te krave, izračuna lastno ceno koruze na tem polju v primerjavi z lastno ceno koruze na onem polju. In to so seveda prave cene, ne ocene!
Koliko uporabnikov imate?
Imamo jih blizu 600, računamo, da jih bo do junija že približno 2.000. Z oblačno naročnino ali pa enkratno licenco. Tu imamo v rurualu spet problem; oblak ni vsesplošno uporaben, ker je na kmetijah težava z internetno povezavo. Še večji problem pa je bolj zahteven teren, kjer jih tudi z mobilnim signalom ne moreš več pokriti. Tu ne smemo gledati samo Slovenije, gledati moramo tudi recimo Avstralijo.
Za Agro imamo financiranje in podporo s strani Švicarjev. Tudi širimo se preko njihove mreže. Zato ker smo ugotovili, kako lahko zemljiški fondi prek naše aplikacije nadzorujejo zemljo, ki jo oddajajo zadrugam ali drugim kmetom. Glede na stvari, ki se dogajajo z zemljo – torej ali se ta zemlja plemeniti ali se uničuje in kako ohranja svojo vrednost.
So kmetje zadovoljni, vaš izdelek pravzaprav razkriva vse kar počnejo?
Če pogledamo, kaj se zdaj odvija v kmetijstvu, je to informacijska revolucija. In če pogledamo, kako kmetijstvo danes funkcionira, vidimo, da temelji na subvencijah. Če dajemo za subvencije kmetom 40 odstotkov evropskega proračuna, plus za skoraj 20-30 odstotkov različnih nacionalnih proračunov – imamo pravico zahtevati, da vemo, kaj se s temi subvencijami dogaja. Če plačuješ za zdravo hrano, običajno kar dvakrat več kot za navadno, imaš pravico vedeti, da je tista hrana tudi dejansko bio. V približno treh do petih letih se bodo zahteve za sledljivost hrane zelo povečale.
Kar se tiče kakovosti hrane, tudi to se bo precej spremenilo. Razmišljamo o tem, da bi v trgovinah imeli pet palčen TFT zaslon, zabojčki pa RFID čip. Ko je tak zabojček na polici, ti zaslon pove, za katero vrsto solate gre, je morda gensko spremenjena, kako je bila vzgajana, kolikokrat in s čim škropljena. Pa seveda, kdaj so jo potegnili iz zemlje in pri katerem kmetu. To je obenem način zaščite lokalnih proizvajalcev; proti ukrajinskemu žitu in ameriškemu piščancu se lahko borimo samo tako, da dvignemo kakovostne zahteve.
Drugi vidik je ekološki. Kmetijstvo je precejšen onesnaževalec. Surovin za gnojila že zmanjkuje Prihajamo do trenutka, ko kmetijstvo, kot ga danes poznamo, ne bo več možno. Ključni dejavnik postaja tudi voda, poglejte, kaj se v zvezi z vodnimi pravicami dogaja v Kaliforniji. Pa to, da vemo samo koliko gnojil in škropiv pride v državo, ne vemo pa, kako so bila razporejena. Zaradi vsega tega protokoliranje procesov pri kmetih pridobiva na pomenu.
Tako imenovani precision farming je danes in je tukaj. To pomeni, da lahko pošljemo na polje traktor, na njem imamo brezpilotno letalo, drona, ki ga spustimo v zrak in preslikamo njivo. Na osnovi tega izdelamo na rastru pol metra krat pol metra potrebe po vodi in potrebe po gnojilih. Enostavno izmerimo biomaso, koliko jo je bilo dodane na enem kvadrantu. Podatki gredo nazaj v traktor, ki nato njivo škropi ali zaliva s posebnim, dvajset metrov dolgim nosilcem, na katerem so krmiljene šobe, vsaka posebej. Pravzaprav njivo s pomočjo GPS signala gnojiš in zalivaš po načrtu, ki si ga prej poslikal. Kar pomeni, da lahko zmanjšamo gnojenje ali zalivanje za do 50 odstotkov.
Zaradi tega imamo tukaj dvojni plus. Zadeva najprej zmanjša stroške kmetu, pa še okolje je manj obremenjeno. Kmet pa zaradi transparentnega kmetovanja pridobi več subvencij.
Ker ste se tako vrgli v znanje na področju kmetijstva, ste postali tudi svetovalec Evropske komisije?
Skozi pogovore, ki smo jih vodili pri pridobivanju projektov v Bruslju oziroma Luksemburgu, smo si uspeli zgraditi ime, da precej veliko vemo o kmetijstvu in informatiki. Ko je potem evropska komisija delala z posvetovalno skupino, ki je delovala nekje med Ministrstvom za informacijsko družbo in Ministrstvom za kmetijstvo, smo bili povabljeni, da svetujemo Evropski komisiji pri oblikovanju politik. Kasneje smo sodelovali še nekajkrat.
Kaj pa vaša razvpita selitev v Švico? Dajva še o tem kaj povedati.
Jaz sem se moral preseliti v Švico saj drugače npr. ne bi smel podpisovati pogodb, jamčiti za podjetje, …
Glavi razlog je, da smo pri nas potrebovali šest let, da smo se lahko začeli z investicijskimi skladi pogovarjati o milijonski naložbi. Pri Datalab Agru, kjer prehajamo na fazo B povečanja kapitala, bo to povečanje znašalo bistveno več. Zaradi smo morali iti tja, kjer so navajeni na velike številke.
Kako pa kaj v tem smislu vidite našo IKT industrijo?
Velika podjetja, ki so sposobne delati velike projekte in so bile večinoma navezane na velike naročnike, imajo trenutno zelo veliko problemov, podobno kot vsak, ki dela z velikimi naročniki ali državo.
Splošna dezorganiziranost se pozna tudi pri nabavah računalniške oziroma informacijske tehnologije. Da je edini kriterij nakupna ceno, ne pa t. i. TCO (skupni strošek lastništva) znotraj določene periode omogoča, da k poslom pristopajo tudi raznorazni šušmarji.
Problem je v tem, da so ljudje, ki so znali delat te velike sisteme, danes v vakuumu. In te kapacitete bomo začeli počasi izgubljati. Na druge trge težko prodremo zaradi tega, ker trenutno nimamo česa prodajati. Petnajst let nazaj, ko je še Bricl (Rudi Bricl, nekdanji direktor in lastnik Hermes Softlaba op. a.) vedril in oblačil na tem področju, smo imeli prednost, da smo imeli rešitve, ki jih drugi niso imeli in smo lahko še kaj prodali. Danes je večina stvari, ki jih imamo v Sloveniji, narejenih že povsod in znajdemo se z lokalno konkurenco, proti kateri se je težko boriti. Druge države, denimo Estonija, Avstrija, Nemčija in druge to kompenzirajo z angažiranjem diplomacije, da angažirajo vladni aparat, ki priskoči na pomoč pri prodaji teh rešitev, pomagajo generirati izvoz. »SAP prodaja ga. Merkel«, mar ne?
Pri nas so se stvari začele malo bolje odvijati, ampak, resnici na ljubo imamo vsako leto novega ministra, ki mu moramo vsakič znova razlagati, kaj bi bilo potrebno ukreniti. Na ta način stvari ne morejo teči dobro. Tisto, kar mene zelo skrbi je, da bomo pri teh velikih projektih izgubili kompetence. In tudi če se bo kdaj vse skupaj razjasnilo, se mi na tem soncu ne bomo mogli sončiti.
Kar pa je nadvse razgibano in lepo raste, so naša majhna startup podjetja. Problem z njimi pa je, da je njihova umrljivost blazno visoka, drugič, njihovi prihodki so relativno nizki, glavni problem pa je njihova majhnost, oz. sposobnost skaliranja. Ne da se z ekipo petih, desetih ljudi delati nekega pomembnega svetovnega izdelka. Koliko pa pri nas letno izobrazimo inženirjev informatike? Mislim, da okoli 170 v dobrih letih. Če tako pod črto pogledava, prihodnost slovenske informatike ni kaj zelo rožnata.
Ste še aktivni v Združenju za informacijsko tehnologijo (ZIT) v okviru GZS?
Ne, iz mesta predsednika sem odstopil potem, ko me je ga. Alenke Avberšek pozvala, naj preneham zibati čoln.
To pomeni?
To pomeni, da je bilo julija 2013 jasno, da v Sloveniji evropskega denarja ne bomo dobili še zelo dolgo časa saj nismo upoštevali priporočil za izdelavo horizonta 2020 in strategijo pametne specializacije. V ZIT pa smo vedeli, kaj prihaja in kako si Evropa to zamišlja. V letih 2008 in 2009 smo imeli napravljen celosten posnetek stanja celotne slovenske informatike, to se pravi, da smo vedeli, kje so aglomeracije, znanja v industriji, s čim se kdo ukvarja. V bistvu smo naredili več ravni: najprej gospodarstvo, torej kje so podjetja, kakšne so njihove kompetence, potem pa iz stališča države in prebivalstva, kaj sploh prebivalstvo in država potrebujeta od teh kompetenc. Nato smo enostavno vzeli presek teh ravni, ugotovili kaj je dobro in kaj je močno ter predlagali, v kaj naj se vlaga in katera so področja, ki naj se jih razvija naprej. Pa seveda, da so to naše informacijske prioritete, ki jih je potrebno posredovati naprej v EU.
Na žalost so imele gospe svoje motive z ohranjanjem kompetenčnih centrov, centrov odličnosti in podobnih mehanizmov ki so bili v na MG predanih iztočnicah GZS precej izraženi.
Bili smo izredno presenečeni, ko so stališče Združenja za informacijsko tehnologijo, nadomestili z nečim, kar ni imelo ne repa ne glave in je spisek želja ne pa specializacija. Pa tudi z nobenimi številkami ni bilo podkrepljeno, kar pomeni, da je kar klicalo po negativni reakciji Evropske komisije.
Nato sem vodstvo Gospodarske zbornice opozoril – kar nekaj sestankov je zabeleženih na to temo – pa sem dobil nazaj prošnjo, da so časovni roki kratki, da ne koristim pri podpisovanju partnerskega sporazuma, ki naj bi bil podpisan do konca lanskega leta. Zraven so mi še očitali, da se ne znam obnašati in da ne znam komunicirati. Zato je bila edina možnost, ki sem jo imel, prepustiti moje mesto nekomu, ki zna komunicirati in se zna vesti.
Glejte, te gospe so krive za to, da v slovenijo ni prišlo 800 milijonov evrov. Zdaj teče drugo leto, ko jih nismo dobili in prihodnje leto jih zgleda tudi še ne bomo. Veste, to, da zavoziš 2,4 milijarde evrov praktično edinega investicijskega denarja, ki je bil namenjen v Slovenijo, ti to po mojem mnenju docela odvzame kredibilnost za karkoli.
GZS je od Ministrstva za gospodarstvo dobila nalogo, pa tudi denar za njo, napraviti bottom up posnetek prioritet na način, kot ga zahteva Evropska skupnost. Gospa Avberšek je ta denar namenila gospe Mešel, ki je po stari navadi spisala nekaj brez repa in glave, polnega puhlic in brez konkretne vsebine. In še vedno ne vem, kljub temu da sem kot član upravnega odbora GZS vodstvo spraševal, koliko je GZS gospe Mešlevi za to plačala.
Kaj menite, da bo s tehnološkega področja za človeštvo najbolj usodno v prihajajočih letih?
Singularnost, in to zaradi tega, ker ne vemo če nas ne bo Google ali Watson vseh pobil. Umetna inteligenca postaja zastrašujoče preteča in pereča. Droni z raketami mi niso všeč.
*Pogost citat iz priljubljenega stripa Alan Ford
Prešinilo me je, da imamo tukaj v nastajanju svetovni trg, ki je približno toliko velik kot ves segment malih in srednjih podjetij. S tem razumevanjem, smo v projekt začeli vlagati na polno.