Testiranje in maske v osnovnih šolah

O komunikaciji

Najprej na kratko o komunikaciji vlada/populus.  Zgrešena. To je potrebno priznati, se kaj naučiti in namesto na okope iti naprej… Poglejmo samo možnost šolanja od doma. Namesto da bi ga »prodali« kot priložnost – da bi rekli »hej, taki starši, ni vam več potrebno skrbeti za opravičila, podpiramo vaše ravnanje da otrok ne pošiljate v šolo, ker ne želite izpostavljait otroka testiranju/maskiranju/okužbi v šoli« ta isti ukrep objavijo kot grožnjo »če ne boste … se bo pa vaš otrok moral šolati doma«. To smo torej obdelali, gremo naprej.

Zadnji teden smo bili na Svetu staršev naše osnovne šole zapleteni v diskusijo glede prihajajočega testiranja in nošnje mask v šolah. Moja osebna stališča so verjetno bistveno bolj rigorozna glede prevencije kot večina – v podjetju, ki ga vodim, smo delo od doma zapovedali že mesec dni pred izbruhom v Sloveniji (ob prvih informacijah iz Bergama).

Kar je še v torek zvečer bobnelo kot nastajajoči tsunami smo uspeli v dialogu z ravnateljico in učiteljskim zborom skanalizirati v jasno izražena stališča in analizo opcij, ki jih imamo. V sredo je ravnateljica vsem staršem poslala preliminarno informacijo o režimu šolanja po 15.11. kot tudi moje pismo, da se v Svetu staršev po naših najboljših močeh ukvarjamo s situacijo. Email pritisk staršev tako na ravnateljico kot na Svet se po pismu bistveno zmanjša, ton se je umiril in komunikacija steče.

Kaj je bilo drugače? Komunikacija in zaupanje. Zavestno drugačno in atipično ravnanje, ki edino vodi do prebojev in zmag.

Ravnateljica je v enem od prvih stavkov napisala, da staršem zaupa in da so naša vprašanja legitimna. Predstavniki staršev pa nismo reagirali na nujno konfliktne debate o prepričanjih  temveč enostavno napisali naše pomisleke in vprašanja.

Zdi se mi, da smo po kratki debati o prenašanju in nenazadnje možnih stigmatizacijah med učenci dosegli konsenz glede PC otrok (stališče Sveta je, da se tudi testirajo, večina njihovih staršev razume argumente in se strina – wow, v Sloveniji!!! aplavz). Govorili smo s šolsko svetovalno službo. Zaprosili zbor učiteljev, da vlaga učne materiale v eUčilnico, da bi šolanje v primeru odsotnosti potekalo čim bolj nemoteno. Zaprosili starše za sollidarnost in deljenje zapiskov v primeru odsotnosti. Ravnateljica je svet staršev tekoče obveščala o dogajanju in diskusijah.

Nejasnosti po objavah v medijih so rastle med vsemi starši, zato smo jo zaprosili, da o razmišljanju šole (tedaj še z opcijo samotestiranja na domu) obvesti vse starše. Po četrkovi finalizaciji ukrepov na Ministrstvu ter petkovem usklajevanju pol ure čez polnoč ravnateljica pošlje vsem staršem obvestilo ter dodatne dokumente, ki starše lahko zanimajo: izjava ravnateljev, navodila staršem ter mnenja pedagoških delavcev šole. Če staršem zaupaš in če želiš zaupanje nazaj, potem moraš biti odkrit in konsistenten v svojih dejanjih. In glej, ravnateljica si za svoje ravnanje prisluži celo retweet predsednika vlade, ki je očitno želel izpostaviti neustrezen nivo komunikacije na Twitterju.

O testiranju

Kot starš imam nekaj pomislekov glede testiranja v šoli. Prvi in najpomembnejši – nisem prepričan da je razred nižji od tretje triade (<12 let) varno okolje za vtikanje 20 cm palčk v nos. Kar nekako dajo slutiti tudi navodila ob testih. Tudi zadnji letniki s svojo razposajenostjo ne. Ob vseh fantih ki razgrajajo po razredu, učiteljici, ki jih poizkuša miriti, trem sošolkam ki trenirajo tiktok video in mlatijo okoli sebe naj si mladež vrta po nosu samo nekaj centimetrov pod možgani? Se hecate? Pred pandemijo bi te za predlog, da si v šol vsi otroci vtikajo paličke v nos, zaprli. Hej, ali ni cela kampanja proti (debelejšim) vatiranim palčkam in nevarnosti brskanja z njimi po ušesu? Pa jih bistveno manj tlačimo vase kot pa COVID teste.Nisem srečen…

Vzemanje nosnega vzorca je poseg v telo. Pika. Zato študenti medicine na COVID testih dobivajo 15-40€ / uro. Ker je pač država za testiranje v laboratorijih 2 leti predpisovala ustrezno medicinsko kvalifikacijo in s tem odrekala delo drugim študentom (npr. pedagoške fakultete) in povečan dobiček laboratorijem (cena običajnega študentskega dela je 4-9€/uro).

Naslednji problem: testi so dovoljeni za starost 12 let in več. Kaj bo z mlajšimi? Kdo bo kril morebitne odškodnine, stroške zdravljenja otroka z zapičeno paličico? Eno je testiranje doma, pod budnim očetom starša – nekaj povsem drugega pa zbranost, ko se zjutraj spet vidiš s sošolci in je 75 stvari za početi in 140 za pogovoriti se.

Za šole bi bilo organizacijsko (in odškodninsko – slišiš državni proračun!) bistveno bolj primerno, če bi se uporabljali testi na slino. Le-ti so bili v Sloveniji dovoljeni do 14.8.21, od takrat naprej pa po ne kaj bistveno objavljani odločitvi NIJZ ne več. Kolikor uspem razbrati iz interneta, naj bi bila težav v zanesljivosti. Ko sem šel o zanesljivosti testov brati na internet so rezultati sicer precej divergentni (najnižja raziskava na 60 primerih je omenjala 88% zanesljivost, druga na 359 primerih 94-97% ujemanje, po junijskih objavah farmacevtov pa naj bi bili v nekaterih primerih celo boljši). Ne morem dati kakršnegakoli mnenja o tem saj nisem kvalificiran – lahko pa razmišljam. Vsi zgornji rezultati so bili pridobljeni v laboratorijskih pogojih odvzema s kvalificiranimi medicinskimi tehnikami. Predpostavljajmo, da je torej test sline 90% natančnosti nosnega testa. Ker je slednji bistveno kompleksnejši, je verjetnost, da bo otrok ustrezno natančno nabral vzorec iz nosne sluznice in palčko brez kontaminacije zamešal v reagent je verjetno nižja od testa sline. Bodimo optimisti in recimo da je 80% natančna pri vrtanju po nosu in 95% pri slini. Verjetnost uspešnega testa je torej verjetnost kvalitete testa  pomnoženo z verjetnostjo dobrega odvzema.

100% * 80%  <  95% * 90%.

Tipični kavelj-22 realnega življenja: zaradi procesa je lahko boljši rezultat v praksi slabši. Zelo verjetno je, da bomo zaradi »false negatives« imeli na koncu obveznega testiranja le lažen občutek varnosti. Če podatki držijo in želimo realno testiranje, moramo v šolah vpeljati testiranje s slino!

In kot zadnje: če se otroci testirajo v šoli, potem bodo pozitivni odkriti šele v razredu. Torej dobrih 15-30 minut po tem, ko so začeli okuževati druge. Če je bil primaren namen prenosa testiranja iz domačega okolja v šolski omejiti vnos virusa v šolo, smo tu ob takem ravnanju pogrnili. A spet, razmišljati in komplicirati o nekajprocentni verjetnosti je v teh časih kontraproduktivno, a žal zelo popularno.

O maskah

Tako svetovalna služba kot velik del učiteljev (da o starših ne govorimo) je proti nošnji mask v šoli. Glavni argument je psihološka implikacija na otroke ter na sam šolski proces. Argumentiranje je razumno: če smo z uvedbo obveznega testiranja za učence ter PCT pogoja za učitelje vzpostavili v šoli varno okolje, zakaj potem »kondom na svečo« – če so nezaželeni učinki nošnje mask tako izraziti.

Prijateljica, predmetna učiteljica, pravi da otroci malo komplicirajo. Tamali so nosili barvne maske in so bili simpatične muce in medvedki. Pravi, da se jim je zdelo fino jih nositi. Večji pa da lažje potrpijo. Da zgleda da so še najbolj prizadeti starši.

Kako nehvaležno in kompleksno je razmišljanje o psiholoških pritiskih so že na prvi pogled benigne akne. Dejstvo je, da jih je pod maskami več. Veliko več. V najbolj z videzom obremenjeni generaciji najstnikov, katerih merila oblikujeta Facebook in Instagram. Cvetenje mozoljev je huda najstniška travma že brez maske in socialnih omejitev. Pa danes?

Maske so maske – maskirajo nas in zmanjšujejo socialno interakcijo. Mimiko, ki jo ljudje beremo ob besedni komunikaciji. Zato se mi zdijo maske med poukom ukrep, ki je opravičljiv samo ob največjih špicah širjenja okužb. Ko poizkušamo zamejevati vsak procent in ko k le-temu prispevajo vsi deli družbe!!! Maskiranje otrok, da bodo lahko starejši žurali na množičnih zbiranjih, pa ne morem opravičiti! Če je vojna, potem je vojna za vse. Preden gredo otroci na fronto se v dostojnih družbah pričakuje, da so tam že vsi drugi.

O možnih izhodih

Prvi kompromis mislim da bi moralo naresti Ministrstvo. Iz prostovoljnega testiranja doma v dobrem tednu na obvezno testiranje v šoli se zdi precejšen skok. Skoraj prepričan sem, da bodo deklarativno strogost ukrepov žal razvodenele težave v izvedbi ter da glede na cilj ni pragmatično vztrajati. Zakaj ne predpisati obveznega testiranja doma kjer bi učenci za dokaz opravljenosti v šolo prinesli plastični test? Šola pa naj preverja in zavrača učence brez njega.  Ukrep izvajajmo ob hkratni uporabi mask pri pouku. To obdobje uporabimo enako kot Avstrijci za domači trening testiranja. Oni so sicer imeli na voljo skoraj pol leta ampak ker so naši otroci toliko pametnejši in boljši, verjamem da bo nam uspelo v dobrih treh tednih.

V vmesnem času naj Ministrstvo in NIJZ preverita zanesljivost uporabe testov v šolskem okolju in premislita obnovo dovoljenja za hitre teste sline. Vsaj za nižje razrede. Verjetno bi bilo nasprotovanje šolskega okolja takemu testiranju bistveno nižje. Ko bi tako v šolah dejansko vpeljali 100% testiranost učencev v njih pa bi lahko razrahljali nošenje mask pri pouku, vsaj npr. v prvi triadi.

Če pa res želimo zagotavljati varnost in presejanje okuženih učencev potem pa verjetno moramo slediti Avstriji korak dlje. Tam vsak torek učenci grgrajo poseben PCR test, ki ga pošljejo v analizo v laboratorij. Glede na nizko splošno zanesljivosti hitrih antigenskih testov je to žal edini način. Prav tako bi službi za odnose z javnostmi Ministrstva predlagal, da si ogledajo navodila za starše in učence v Avstriji. Namesto birokratske latovščine, citiranja zakonov ter na koncu kardinalnih nelogičnosti »obveznega prostovoljnega samotestiranja« raje prekopirajte koncept simpatične brošure in stripa.

V naši šoli smo za torek popoldne sklicali Svet staršev. Če nič drugega je potrebno dogovoriti šolanje na daljavo za otroke ki so že v karanteni ter tiste nove, ki po 17.11. ne bodo mogli k pouku. Kako naj šola obveščala starše ali skrbnike? Bodo prihajali iz službe po otroke nazaj? Potrebno bo organizirati deljenje učnih materialov, objave v eUčilnici in podobno. Učitelji verjetno ne zmorejo dvojnega dela: poučevanja v učilnici in še na Zoom-u – kako bo tekel izobraževalni proces za odsotne. Upam da se bo duh debate še naprej razlikoval od tega, kar divja okoli nas.

Leave a Comment