Vstanem zgodaj.Pristanišče v Zakynthosu je popolnoma tiho, kar je redek slučaj v mestu, polnem avtomobilskega hrupa, ladijskih motorjev, glasne glasbe in drugega trušča. Ceste prazne ljudi in vozil. Dviga se rahel bočni veter in začne me skrbeti, kako bova izplula.
Na desni 35 meterska motorna jahta, z bokom do višine mojega prvega križa. Na desni 31 metrska jadrnica. Na obeh bokih manj kot pol metra prostora. Hagi je izredno lahka in kot vsi jadralni dirkalniki precej nestabilna dokler ne razvije potrebne hitrosti. Bočna zanašanja so občutna, kar nas je dve leti nazaj v podobni situaciji prav tu, na Zakynthosu, stalo radarskega jambora ter dveh dni neprijetnega brušenja in laminiranja v poletni vročini.
Pri sosedih se počasi prebuja posadka. Vprašam kapitana na desni in izvem, da danes ne bodo izpluli. Super. No easy way out – njihov visok bok bo ogrožal napere, njihovo sidro pa krmila in propeler. Veter ojača. Prosim mornarja na levi jadrnici, da pokliče kapitana, ki je že vstal. Razložim situacijo in ga prosim za pomoč. Ne, vrvi mi ne bo držal lahko me pa njegov mornar potegne s čakljo krmo. Deal! »Molto grazie, signore Capitano! Boun vento!«. Odvežem barko, Jenna gre na sidro. Odvežem še levo privezno vrv, zakličem Jenni in mornarju »Go!«. Jenna začne dvigati sidro, mornar pritegne krmo, jaz pa nežno krcnem bow-thruster, da premaknem kljun višje v veter in pohodim plin da čimprej razvijemo hitrost s čimer dobim vodljivost barke. Naslednji 10 sekund se je odvilo bliskovito. Barka plane naprej, z rahlimi korekcijami krmila se najprej izognem lastni sidrni verigi, ki jo bom povozil, nato pa še levi in desni barki, ki se zoprno približata. Še preden se zavemo smo s krmo čez sidra obeh jaht. Hago ustavim in jo nato obrnem v veter, da Jenna do konca dvigne sidro in ga zavaruje. Še preden sva iz pristanišča je Hagi pospravljena. Dvigneva glavno jadro na prvo krajšavo, da bo s 14kn vetra vožna mirnejša in začneva cikcakati proti Kefaloniji, kamor jutri prileti ***M in moja starša. Komaj čakam malega škrata!!!
Stabilen severovzhodnik nas potiska naprej. Morje je skoraj mirno, saj je veter nedaven. Hagi se vleže v brazdo in zadovoljno dela 8-8.5kn, avtopilot jo usmerja po vetru. Jutro je še polno oranžne svetlobe in otok se manjša za nama. Uležem se v kokpit in začnem premišljevati…
Danes je Marijino vnebovzetje. Zato tak mir v Zanteju. Nisem vedel, da je bila sv. Marija uradno sprejeta v dogmo katolišče vere šele na konziliju leta 1950, v času največjega razmaha ženskih pravic, začenši z splošno volilno. A Marija svojo vlogo svetilnika, nedosegljive vzornice materam v obči veri igra že vsaj 1500 let. Vsaka družba potrebuje vzore, splošno sprejete manifestatorje vrednot, ki jih sprejema kot dobre in jih želi pospeševati. S katerimi želi družbo vzgajati. In dejstvo je, da je do renesanse družbo vzgajala predvsem religija. Deset božjih zapovedi niso nič drugega kot osnovno pravila za preživetje človeške skupnosti. Simbologija Marije in svetnic, največkrat zavetnic kakega opravila, čednosti, …) je torej kot zaželjeno izpostavljalo vrednote kot so ljubezen, predanost, skrb za druge, žrtvovanje, čast. Vrednote, ki družbi/civilizaciji (rasa in vrsta sta bolj odporni) omogočajo preživeti.
Z razgradnjo starih vzorcev smo odstranili tudi staro simbologijo.
Nadomestili so jo manoni. Podganja dirka katera pokaže manj zakrite obline, bolj click-bait objave, bolj na prvo žogo. In kakšne vzore danes »reklamiramo« otrokom? Od svetnic smo preko vzornic prišli do pocestnic. Pri fantih pa od inženirja, ki gradi letala ali Jamesa Bonda na lokalnega dealerja, prevaranta ali za sramnimi ušmi hudo trpečega raperja. Od poveličevanja uma/dobrote/večnosti k poveličevanju, »oboževanju« telesa/podobe/sedaj-takoj.
Kot »delo na sebi« danes razumemo polnila za ustnice, botox, povečanje tega in zmanjšanje onega. Ter jasno tako ali drugačno telovadbo. Investicije v minljivo telo. Videl sem že marsikatero žensko, ki se je lepo starala. Nikoli pa nisem videl, da bi se lepo starala plastična operacija in marsikatere (starajoče) vplivnice se od blizu ustrašiš.
Če so včasih ljudje hodili v osamo po razmislek in razodetje se danes hodi v spa-ju. Tam slika in objavlja. Vsak drugi post je brendiran, vsak drugi post prodaja. Današnji vzorniki se niti ne pretvarjajo ne, da so ustvarjalci vsebin (umetniki so redki) na željo in potrebo velike industrije. In taki nam potem prodajajo še globokoumne modrosti, ki jih dnevno rojeva druga hiperinflatorna industrija socialnih omrežij: raznorazni coachi, samoodkriti guruju in podobno. Konkurenca alternativnih dušnih pastirjev, ki cerkvi odjeda ovčice in financiranje saj je zasedla novoodkriti, hitro rastoči tržni segment.
Medtem ko ene razmišljajo o tem, kaj bi še vtaknile vase druge razmišljajo, kaj bi odvrgle ali kako zakrile ženske atribute. Skladne pa so si le v zanikanju starih vrednot, pri čemer pa, zanimivo, tako ene kot druge uporabljajo tradicionalne spolne predpostavke (npr. moški = nasilnež, mati = izkoriščana, potrebno osvoboditve, …) – kljub zanikanju le-teh.
Brez dvoma se je vloga ženske v družbi spremenila, njeno življenje poenostavilo, v večini »naprednih« držav je vzpostavljena pravna in socialna infrastruktura. Večino zahtev so ženske dosegle ali pa so jim v dosegu. Sedaj pa jih čaka večji izziv in sicer ugotoviti, kakšno družbo želijo in kakšna bo njihova podoba, kaj jih bo definiralo kot ženske. Empatično ali egoistično? Izenačenje v moški tekmovalnosti in brezobzirnosti ali sodelovanje? Prevzem oblasti ali dopolnitev vladavine? Bo za vzore v družbi, ki jo socialni inžinirji tako navdušeno gradijo, potrebno več »svetniškosti« ali več »kardašijanstva«
Žal se mi prevečkrat zdi, da če pustimo današnjim »borkam« po njihovo, da bo rezultat popolnoma enak svet z drugim predznakom. Feminizem je danes vse prevečkrat prežet z agresijo, me-proti-njim, … kar bi človek prej pripisal moškemu principu kot pa ženskemu. Res so take polarizacije in izključevanja učinkovita taktika in hitro obrodijo rezultate. Vendar, mar ne bi to pomenilo da z zmago takega feminizma dejansko zmaga moški princip ter tako dokaže svojo superiornost? To bi pa znalo biti hudo nerodno J
Hm, ne vem če sem tole dovolj razumljivo napisal…zanekrat naj ostane takole – kot material za nadaljno obdelavo.