Danes sta Hagazuso zapustila prijatelja. Ona, medicinska sestra, se je v nekaj dneh pošteno nalezla jadranja. In glej, njena zgodba je popolnoma nasprotna od moje. Kaj več pa žal ne smem napisati. A počasnost odvijanja je podobna. Težave identične.
Povem ji za Harvardske raziskave, kjer ugotovijo da je v generaciji ’60-’80 empativnih 70% srednješolcev, v generaciji ’80-’00 pa 30%. Obratno sorazmerno pa se je povečal delež narcisov (obeh spolov) iz 30% (že gen ’60-’80 je bistveno bolj egoistična od povojnih) na 70%. Mlajša generacija postajajo mlade (in ne več tako mlade) mamice in očetje. Z nerasčiščenimi pojmi, nerazdelanim in neutemeljenim vrednostnim sistemom, kjer je vse težko in neprijetno ampak bo že mami poskrbela. Moderna realnost ločitev, premnogokrat z vpletenimi otroci, ki jih tak starš pričakovano uporabi za zadovoljevanje svojih interesov (finance, pobotanje, prednost v postopkih, …).
Nerazumen partner (ob ščuvanju in »pomoči« kohorte) pogosto ne razume pravnih implikacij, ampak, kot je običajno za narcise in podobne osebnostne motnje
(a) meni, da je njegova percepcija realnosti/spomin dejanskost,
(b) meni, da je nad zakoni in zanj ne veljajo,
(c) če pa že veljajo se bo kazni nekako izognil.
Poseben rizik so še pravni nasveti in dejanski motivi pravnih zastopnikov (glej včeraj objavljeno razmišljanje).
Partner opozorila, o tem, da prestopa meje ter lahko celo kazensko odgovarja običajno razume kot grožnje. A opozarjanje na pravne posledice NI GROŽNJA. Pika. IN NI NASILJE, ne glede kako neprijetno se lahko počuti prejemnik takega sporočila. Je prej kot ne dolžnost vsakega partnerja. Da opozori na meje in posledice njihovega prestopanja. Za partnerjevo nadaljne neupoštevanje dialoga enakovrednih (cancel culture je napačni pristop, komunikacija med roditeljema mora obstajati, pa četudi preko proxijev) in nadaljevanje vedenjskih vzorcev pa pač nisi več odgovoren in niti njihov eventuelen račun ni več tvoja skrb. Škufca bo še presneto obžalovala svoje zatiskanje ušes, saj se je družina vkopala do vratu v kazniva dejanja.
Ker je prijateljica ženska je verjetnost da ji bo pravosodni in socialni sistem precej asistiral. Drugače pa je pri očetih. V Društvu očetov Slovenije dnevno dobivamo novice o takih primerih in jim poizkušamo pomagati. Če bralec poznaš kakega takega očeta ga prosim usmeri na nas, jesensko/zimski program predavanj & Zoom srečanj zna biti koristen.
Kasneje popoldne pa opazim dobronameren, a bi rekel da žensko naiven in za naše kraje tako tipičen posploševalen komentar neznanke na Instagramu: »Otrok rabi mamo. In tudi ta punca ima globoko v sebi lastnosti prave mamice…Spustita se in zaživita znova. Oba. Zaradi čudovite punčke ki jo imata. In ta punčka rabi oba – zdrava.«
Razmislimo o »otrok rabi mamo«…
Najprej naj jasno povem svoje stališče: mislim da otrok prvenstveno potrebuje varno, predvidljivo, spodbudno okolje z jasno začrtanimi mejami, ki mu omogočijo izoblikovati osebnost. Menim da potrebuje pravo ljubezen, ki zna reči ne ali pa selektivno pohvaliti. Ki kasneje, v puberteti, zna ljubeče pomagati otroku pri zapuščanju gnezda in osamosvajanju, ne pa ga priklepati nase za potešitev lastnih potreb po brezpogojni ljubezni. Menim da otrok potrebuje stik z obema staršema, a skrbništvo naj ima tisti, ki bo boljši starš. Ne dovolj dober oče ali dovolj slaba mama. Tisti, ki bo boljši. Ki bo Skrbnik z veliko začetnico.
Pri iskanju največjih otrokovih koristi pa se mi zdi popolnoma napačno spraševati otroka, kje bi raje živel. S tem najšibkejšemu členu damo iluzijo največje moči (soodgovoren za izbiro oči/mami) in vir hudih travm. Potrebuje oba starša je tak »vanilla« izraz pobožnega upanja. Nadomestiti ga moramo z »Otrok potrebuje kvalitetne stike z obema staršema«. Siljenje v stik, kjer potem fotr ne ve, kaj naj počne z otrokom ali obratno, kjer mati ves čas bulji v telefon je neproduktivno. Še bolj perfidno je izkoriščanje stikov kot orožje odtujevanja.
Dejstvo je, da danes najdemo ogromno roditeljev brez starševske skrbi, s takimi ali drugačnimi osebnostnimi motnjami. Pacienti, ki svoje travme izživljajo na najbolj nemočnih. Sodna praksa pokaže naraščajoče število agresivnih moških IN naraščajoče število »Mati ne razlikuje med svojim in otrokovim interesom«. Oviranje stikov, izsiljevanje in pogojevanje, tako in drugačno odtujevanje otrok… Mar otrok res rabi mamo, ki ga bo zlorabljala?
Otroci narcisov porajajo naslednji cikel otrok narcisov ali drugih, še bolj mejnih osebnostnih motenjcev. O čemer piše že Jung. Ustreznejšo določitev skrbnika, režima in izvajanja stikov pa moramo kot družba ob tako naraščajočih in s socialnimi omrežji in Covidom še pospešenih trendih uvesti takoj saj nam odraščajo izgubljene generacije, prav tako pa se zapira okno, ko lahko s sankcioniranji deviacij pridobitev le-te še vedno večinoma ohranimo[1].
Verjetno se vsi strinjamo, da očetu pretepaču ni za podeljevati polnega skrbništva nad otroci. Verjetno obstaja razlog, zakaj smo mu kot družba stike omejili ali postavi pod nadzor, da bi s tem zmanjšali nevarnost za otroke. A prepogosto si zatiskamo oči pred psihopatskimi materami z motnjami osebnosti, kjer je nasilje nad otrokom podobno, če ne bolj škodljivo. Zakaj torej pomišljamo pri odvzemu otrok, ki so jim matere samo sredstvo, investicija, vzvod ali odrski pripomoček?
Od kje ta slepa prepričanost, da otrok potrebuje mater. Preveč branja Cankarja? Večino zgodovine so matere precej zgodaj umirale. Smrtnost med porodi je bila neznanska. V takem primeru je prevzel oče skrb za družino, pogoste so bile mačehe. Kako je torej človeški rod preživel vso svojo zgodovino brez vseprisotne matere? Zdi se mi, da so moderna pojmovanja bolj popularna zmes feministične indoktrinacije, reziduala krščanskega kulta Marije ter šamanizma kot pa resna razprava o tem, kaj otrok najbolj potrebuje.
Če vpliv enega od staršev otroku škodi, obstaja pa alternativo z urejenim drugim staršem – potem večletnega sodnega razmišljanja ne sme biti. Bolje da otrok raste brez roditelja kot pa da mu slednji škodi. Mar nismo kot družba sprejeli tega vodila že pred desetletji in v tem obdobju posredovali pri nešteto nasilnežih? Uredili smo očitno, sedaj nas čaka urejanje težje vidnega – psihičnega nasilja in odtujevanja otrok ter s tem tudi povečano število odvzemov otrok materam. Kar je bilo v preteklih letih redkost vredna časopisnega naslova bo z današnjo dinamiko razvoja družbe jutrišnji mainstream.
Prekletstvo teh Škufčevih (pravilneje Škofičevih) žensk, ki se vleče že najmanj 2 generaciji, moram pri hčeri ustaviti. Ta virus egoizma in narcisizma – posledica zavračanj v otroštvu, nesamozavesti in zunanjega lokus kontrole in krivde se očitno prenaša z vzgojo. Kot kažeta zadnji dve leti so imprintani vzorci tako močni, da jih ne morejo preseči in da ne Karin ne kdo drugi iz te družine ni sposoben razlikovati svojih interesov (nerazkritja resnice, denar, moje spoštovanje do nje, …) od interesov hčere (da čim več časa preživi z očetom, pa s sestro, babico in dedkom, ki jih še ne pozna, …).
Pozivanje mene, da »spustim«, je brezplodno. Kaj naj spustim? Že 2 leti igro v celoti vodi in zaostruje Karin. Z vsakim dnem nas potiska globlje. Edina moja aktivnost je, da se pravno borim za hčerino pravico da me pozna ter da na njena laganja odgovarjam z resnico na tem blogu. Torej, draga sledilka, piši komentarje njej. In doživi neposredno bes in “cancel” pošasti, ki ji stopiš na rep. Ne boš prva – te usode je bilo deležnih že mnogo ljudi pred tabo. Škufce se ne motijo. Škufce ne delajo napak. Škufce vedo najbolje.
Karin Škufca boleha za hujšo obliko osebnostne motnje kar nam vsakodnevno dokazuje tudi s svojimi objavami na Instagramu. Je produkt vzgoje družine, ki je ugrabila mojo hčer da bi me izseljevala za denar. Nadaljevanje tradicije izrabe otrok (Karin so ob očetovem bankrotu poslali fehtat znance za denar, zaradi česar je imela hude travme…) za dosego lagodnega življenja.
Med kakšnimi psihičnimi pritiski ****K odrašča? Je mati sploh prisebna ko je z njo? So prepiri v družini in vsesplošno sovraštvo prevladujoča čustva ki jo obdajajo? Iz vsega sedaj poznanega lahko zaključim le, da jo moram čim prej rešiti od tam!
In ko bo rešena bom več kot radostno spustil tudi Karin.
[1] Vsak sistem prej ali slej pokaže možne deviacije, ki jih ljudje po svoji naravi začnemo izkoriščati. Pameten sistem bo luknje sproti krpal in se odzival na zlorabe. Neumen sistem deviacije dovoljuje, celo opravičuje ali razume/pojasnjuje. Tak sistem prej kot slej izgubi svoj namen in propade.