Moje uvodno predavanje na PANTHEON konverenci 2021 v Laškem.
Napovedovanje prihodnosti je vedno nehvaležno, a nujno opravilo. Kot vedno v življenju je razumevanje preteklosti posledica nepopolnih informacij in vrednostnih prepričanj. Še posebej v dobi interneta.
Ali je virus »naraven« ali »umeten« verjetno ne bomo mogli dokazati. Hitro pojavljajoče se nove variante bi lahko kazala na umeten izvor in posledično nestabilen RNK.
Prav tako ne vemo, ali je ušel namerno ali po nesreči. Vemo pa da ljudje pospešeno umirajo. Neposredno zaradi virusa ali zaradi poslabšanj obstoječih bolezni. Virus je! Ljudje umirajo!
Ukrepi, poznani že iz obdobij kuge v srednjem veku še vedno delujejo. Maske in izolacija, v skrajni obliki lockdown, zmanjšujejo možnost okužbe. To nam potrjuje odsotnost podobnih bolezni: gripe, trebušnih infekcij in prehladov, ki jih v zimi 20/21 praktično ni bilo. A hkrati ta dva ukrepa povzročata duševne stiske in neprijetnosti. No free lunch.
V Evropi poznamo zgodovino, nastalo na podlagi dogem. Poznamo katolicizem – globoko temo srednjega veka, v katerega je potonila v mnogih pogledih napredna antična civilizacija. Če verjameš, da te reši molitev/upanje/vesoljci/ ne gradiš akvaduktov in kanalizacije.
Podobno škodljiva, dogma je bil ludizem: upor proti tehnološkemu napredku znan po razbijanju strojev. Lahko se nam ponovi ob vpeljavah umetne inteligence, ki bo podobno temeljito zamajala trg dela kot ga je industrijska revolucija.
Poznamo temo fašizma/nacizma in komunizma: ko je družbo vodilo neko drugo verovanje in je bilo le-to vzrok in opravičilo za povzročeno trpljenje in družbeno zaostajanje.
Poznamo uničevanje narave in družbenih sistemov ter kohezije zaradi vere v slepo roko trga neoliberalizma.
Podobno škodljiv je pojav zbujenosti (wokeism). Zapakiran v všečno embalažo razširja netolerantnost in cancel kulturo, uvaja »pravorek« in je v bistvu samo odraz narcisizma, ki skozi »zbujanje« drugih utrjuje svoj občutek večrednosti.
Ti -izmi so očitno škodljivi. Dogem nas je običajno reševal razum, vztrajanje pri nekaj osnovnih vrednotah in dokajšen pragmatizem.
Naša civilizacija je otrok razsvetljenstva: znanstvenega in razumskega pristopa do sveta. Je evolucionarna in prehaja iz stanja nevednosti preko postopnega odkrivanja do znanja in vedenja.
Proti temu kar poznamo se lahko dokaj učinkovito borimo. Molitev dogmi torej ni edini način obrambe, ki ga še imamo. Za razliko od časov kuge danes poznamo higieno in tudi cepiva. Večino človeštvu pogubnih nalezljivih bolezni smo do sedaj zamejili prav z njimi. Če se virus ne bi spreminjal, bi bilo delo virologov in izdelovalcev cepiv mnogo lažje. A se tako hitro spreminja, da je razvoj cepiv streljanje na premikajoče se tarče.
Navdušujoča pa je hitrost: da smo dobri dve leti po pojavu virusa že uspeli sintetizirati prva cepiva je velik znanstveni dosežek človeštva. Prikaz tehnološkega napredka medicine, kemije, nenazadnje umetne inteligence. In hkrati velik rizik saj cepivo apliciramo na velik del prebivalstva brez poglobljenega znanja o dolgoročnih posledicah. Pomisleki anticeplcev so v tej točki več kot upravičeni.
Skratka: zaradi spreminjanja virusa, začetne razvitosti cepiv ter predvsem našega odnosa do njega bo obdobje pandemije trajalo najverjetneje še nekaj let. Verjeti da se bomo jutri, naslednji mesec ali konec leta 2022 prebudili v svet brez COVIDA je noro. Bolj verjetno je, da bomo v naslednjih 2-5 letih situacijo uspeli obvladati do te mere, da bo v post-COVIDnem svetu mogoče vsaj deloma »normalno« življenje oziroma da bo »nova normalnost« ustaljen način življenja.
Ko sem leto nazaj gledal v nebo je bila opazna odsotnost letalskih sledi. Letos so, a jih je v Evropi pol manj, v ZDA so poleti zmanjšani za 58% in v Aziji za 86% glede na predkrizno obdobje. Bankroti letalskih družb so neizogibni (npr. AlItalia, manjši privatni letalski prevozniki, …). V post-covid obdobju bodo letala bistveno dražja to pa pomeni tako manjše število prepeljanih potnikov, AirBnB turistov kot tudi bistveno višji stroški tovornega prevoza. Kar mogoče niti ne škodi, saj obdobje modnega vsesplošnega vweekend-hopinga ni dobro ne za okolje, ne za mesta in ljudi.
Gospodarsko aktivnost in kondicijo smo v obdobju karantene ohranjali z nikdar videnimi intervencijami vlad in centralnih bank – tiskanjem triljonov novega denarja. Verjetno bodo banke nadaljevale z ohranjanjem in restarti ekonomije do umiritve pandemije. Verjetno se vsi strinjamo, da je ohranjanje gospodarskih kapacitet ter anticiklično delovanje smisel obstoja –kompleksnih sistemov, ki smo jih kot družba/država/zveza ustvarili. Letalske povezave, četudi v manjšem obsegu, bo potrebno vzpostaviti nazaj. In zato potrebujemo kapital.
A ko dosežemo umiritev pandemije bo potrebno to goro denarja nekako odplačati ali odstraniti.
Državne intervencije odplačamo z davki. Verjetno bo COVID pospešil dogovore med državami, o povečanje svetovno nizke obdavčitve. Dobe tax-free internet prodaj in neobdavčenih kriptodohodkov je konec. Potrebno je zapreti tako mednarodne davčne oaze kot nasloviti lokalne posebnosti. Osebno sem prepričan, da bi morali premakniti fokus od zajemanja davkov pri viru na progresivno obdavčenje potrošnje. Več kot trošiš, večji procent davkov plačaš. Na vsak način pa moramo tu v Sloveniji znižati obdavčitve plač in predlog o kapicah je sicer skromen, a dober začetek.
Poleg samega razmisleka o načinu obdavčitve pa bi morala politika v posCOVIDu nujno razmisliti še o odgovornosti do tako nabranega denarja. Nihče ne bo prostovoljno jemal »od svojega« ter dajal nekredibilnemu ali koruptivnemu.
Še lažje se te gore denarja znebimo z inflacijo. Prvi znaki so že tu.
Finančni trgi rast cen surovin pripisujejo povečani gospodarski aktivnosti ter zastojem v dobavnih verigah ter napovedujejo njihov skorajšnji padec. Kakšna je zmes dejanskega povečanja stroškov, inflacije in špekulacije verjetno ne ve nihče.
Da bi se pripravili na prihajajoče je pametno povečati nadzor nad denarnim tokom. Je kapital vezan v zalogah optimalen ali kupujemo iz strahu pred novim zastojem? Kakšni so riziki?
Če potegnemo paralelo s precej manjšim zalivanjem finančnih trgov med krizo 2008 je za pričakovati usihanje kreditov in likvidnostni krč v gospodarstvu. Mnoge preživetvene tehnike, ki smo se jih naučili ob razpadu Jugoslavije znajo priti še kako prav. V Datalabu bomo pozorno spremljali dogajanja in po potrebi iz podstrešja potegnili kako tedaj preizkušeno rešitev.
Ladijski transport je zaradi enoletnega zastoja zmanjšal flote. Ponavljajočih se zaprtja ključnih pristanišč povečujejo drago čakanje ladij in prinašajo napredvidljivost dobavnih časov. To se pozna na ceni. Tako je kontejnerski prevoz od Shanghaia do New York-a, ki je pred pandemijo stal 2500$, danes 5krat dražji. Pol flote stoji konzervirane, druga polovica pa se za dober denar precej nepredvidljivo prevaža po blokiranem ožilju globaliziranega sveta. Posledice tega bomo čutili še dolgo.
Azija kot proizvodna hala sveta, še bolj Evrope, se umika. COVID je pokazal nov argument proti outsourcanju proizvodnje – riziki zapiranja držav zaradi epidemiološke situacije. Lokalna proizvodnja in suverenost pri kritičnih produktih je nujna samozaščitna reakcija. Prvi tak impulz je bila lastna proizvodnja zaščitnih mask: šoku ne-dobav iz Kitajske je sledila improvizirana proizvodnja doma.
Pa to ne velja samo za low-tech proizvode: soočeni s pomanjkanjem čipov zaradi zaustavitve tovarn se Evropa, gnana s potrebami nemške avtomobilske industrije, zbudi iz sna in začne vzpostavljati nazaj lastno proizvodnjo. Tako že januarja ’21 Intel napove 95 mrd$ investicij v novo tovarno, Evropska komisija začne pripravljati EU Chip Act direktivo, ki naj zmanjša odvisnost unije pri tej ključni komponenti. Samozadostnost prihaja nazaj v modo.
Za Slovenijo in regijo je dobro, če se industrializacija vrne v Evropo. Osebno v tem vidim eno od regijskih velikih priložnosti. Prednost cenejše azijske proizvodnje odpihneta rizik dobav zaradi zaprtij ter draga in boleča logistika. Dodana vrednost višjih ekoloških in delavskih standardov »made in Europe« je vedno večja. Moramo pa biti pripravljeni, da sodelujemo s tovarnami prihodnosti in da se znamo povezovati v moderne proizvodne procese.
Obiski trgovskih centrov so se zmanjšali. Realno vedno manjši budget bo še dodatno omejeval impulzivni shoping. Prodaja se bo v večini preselila na internet, povečane videokonferenčne kapacitete, AI in navidezna resničnost pa bistveno približale izkušnjo realnega kupovanja.
Draženje letalskih prevozov ter napredek videokonferenčne tehnike bo drastično spremenil poslovna potovanja, sestanke in nenazadnje take konference.
Delo od doma je tu in bo ostalo. Sčasoma bomo povečali zaupanje do njega in izboljšali delovne prakse. Marsikateri se sploh ne bo želel vrniti v pisarno. Delovno mesto prihodnosti je verjetno hibridno. Pridobi zaposleni, ki preprosteje organizira svoje delovne obveznosti. Pridobi družina, saj se lažje prilagajamo urnikom. Pridobi okolje in vsi uporabniki mestnih vpadnic. Mar ni žalostno, da nas je do pametnejšega ravnanja moral pripraviti »globalni prehlad«?
A bolj kot COVID me skrbi virus, ki nas napada v glavi. Zadnjih 70 let živimo v svetu obilja. Vedno večji del tega obilja namenjamo za izboljšanje družbe. Brezplačno šolstvo, pokojnine, zdravstveno varstvo, pomoč brezposelnim, astronomsko trošenje za nevladne organizacije… so mogoči samo zato, ker ustvarjamo dodano vrednost. Brez tega temelja ni kaj za prerazporejati.
Prerazporejanja sicer korigiramo socialno nepravičnost, hkrati pa ustvarjamo nov razred odvisnikov od državnih pomoči in podpira brezdelje ter s stališča družbe nizkoproduktivne aktivnosti. Postajamo družba »upravičencev« – nikoli doraslih otrok z zunanjim lokusom kontrole.
Le-ti pa povratno vplivajo na Zeitgeist in nas prepričujejo:
- da je njihovo mnenje dejstvo,
- da je »truditi se« enakovredno kot narediti,
- da je želja avtomatsko pravica, ki jim jo moramo izpolniti
- ter da je katerakoli obveza že avtomatično prisila.
Tak bug v razmišljanju je škodljiv doma, na trgih in ulicah, še posebaj pa v podjetjih kjer se blef ustavi najkasneje z bilanco. Obilje ni samoumevno. Odsotnost lakote tudi ne. Namesto pravic morajo biti v prihodnosti dolžnosti. Že zaradi okoljskih sprememb in naše odgovornosti do otrok.
Naš ego moramo spustiti in se soočiti z realnostjo. COVID nam je pokazal, da nismo nad evolucijo in da nismo vsemogočni. PostCOVID nam bo pokazal ali se znamo spopasti z razumskimi virusi, ki so mogoče naši civilizaciji celo bolj nevarni.