Rojen sem 5.1.1970 v Kranju, očetu ki je bil takrat še strugarj in materi učiteljici. Zgodnja leta preživim pri babici, ki živi v bloku poleg nas in s katero sva si do njene smrti ’87 zelo blizu. Z babico za tiste čase tudi ogromno potujeva. Oče je zaradi študija precej odsoten, tako da večino časa za naju s sestro skrbi mama. Smo ljubeča družina, a velja red. Mati in oče si redko nasprotujeta v stališčih do naju s sestro.
Starša za tedanje razmere ne zaslužita slabo, a daleč od razkošja partijskih veljakov in obrtnikov. Ker so edini vir deviz za moje legokocke dnevnice, oče »racionalizira« hrano na sejmih v tujini. Improvizacija je bil družinski hobi: kako iz omejenega nabora ustvariti nekaj več. Bodisi v kuhinji, delavnici, za maškare ali pa v garderobni omari … To naju s sestro nauči skrbnosti in dela.
V vrtcu spoznam Andreja, s katerim naslednjih 15 let guliva šolske klopi, je dvakrat moja poročna priča in sva še danes najbližja prijatelja.
V osnovni šoli sem 8 let odličen, od obšolskih dejavnosti mi srce bije za modelarski krožek, vseh 8 let pa se še učim nemščino in kljunasto flavto. Najljubši predmeti so matematika, fizika in kemija. Na šolskih tekmovanjih sem uspešen, več republiških priznanj. V sedmem razredu sem med zmagovalci tedanje Vesele šole in v Pionirskem listu je objavljen prvi intervju z mano. V šoli sem nekajkrat predsednik razreda ali blagajnik.
Leta 1980 začnemo graditi hišo. Denarja kronično manjka. Stanovanje proda tudi babica, ki se, ko je hiša končana, na moje veliko veselje preseli k nam. Kot je običajno jo gradimo družina in prijatelji, največ oče, ki mu – po mojem spominu – precej pomagam in, ko 1984 končamo, tudi fizično ojačam, saj sem bil do takrat precej nerazvit.
1981 kot enajstletnik začnem poleti delati na golfu kot caddy in s tem služiti svoj denar, ki gre skoraj izključno za letalsko modelarstvo, moj takrat prevladujoč hobi. S cadijevstvom služim do 16 leta ko postane programiranje bistveno bolj donosno in manj fizično naporno.
1984 poleti začnem jadrati na deski. Veter in morje postaneta del mene. Jeseni nadaljujem šolanje na matematično-naravoslovni SŠPRNMU v Kranju. Istega leta dobim tudi prvi osebni računalnik Sinclair Spectrum 48K in programiranje me prevzame.
Junija 1985 po dobri uvrstitvi na tekmovanju iz računalništva in po junijski poletni šoli računlaništva dobim študentsko zaposlitev na IBM centru v Radovljici.
1986 si kupim prvi IBM PC računalnik in začnem programirati za plačilo, za IBM in za ZOTKS. Poleg tega začnem izdelovati in prodajati snowboarde, ki se pričnejo takrat pojavljati na smučiščih. V Novi Gorici tega leta po do jutra prekrokani noči na republiškem iz računalništva osvojim drugo mesto.
1987 si naredim prvo desko za jadranje (surf). Postanem urednik šolskega radia in subverzivni element. Začnem pisati zgodbice, kritike in pamflete. Organiziramo koncerte. Hodim na koncerte. Punk, Ska, darkerji – širok repertoar. Šolski ovaduh me obsodi za soavtorstvo grafitov Slovenske katoliške akcije (SKA). Verjetno takrat dobim dosje, ki ga oče kasneje odkrije na udbanet-u.
1988 s štiriletno odliko maturiram kot matematični tehnik. Med šolo aktivno sodelujem v gledališkem krožku, kar se potem še mnogokrat obrestuje. Tri leta obiskujem tečaj francoščine, ki mi da dober fundament za druge romanske jezike.
Padem na naboru za jugovojsko zaradi visoko povišanega bilirubina – verjetno posledica rednih najstniških alkoholiziranosti. Ker je dogovor z IBM o mojem šolanju na MIT-u (sanje) zaradi razpadanja YU propadel, se vpišem na Fakulteto za računalništvo v Ljubljani: 1200 prijavljenih za cca 100 prostih mest. Ocene in vse kolajne na tekmovanjih ne zberejo dovolj točk, da bi avtomatsko prišel notri. Ergo… Junija se z Andrejem u drživa strogega ritma na njegovem vikendu na morj: tek, študij, surfanje,študij, bližnja terasa v kampu. Oba narediva sprejemne izpite med top 10%. On gre v JNA, jaz pa se preselim v Ljubljano in od takrat naprej skrbim sam zase.
V Ljubljani spoznam precej nov krog. Skupaj z znancema odpremo podjetje Gekko v Celovcu. Prodaja Akrapovičevih izpuhov v Avstrijo in Nemčijo, uvoz modnih lutk ter računalnikov. Mešano partnerstvo za mešano trgovino.
Marca 1989 Moj Mikro, takrat vodilna jugoslovanska računalniška revija objavi moj prvi članek. Aprila se vpišem v Jadralni klub Ljubljana in se pod mentorstvom legendarnega g. Bogiča naučim jadrati. Jadranje me popolnoma prevzame. Prepričam direktorja prodaje v Elanu da mi uredi kak transfer. Avgusta odplujem z novo E431 v Benidorm k tamkajšnjem distributorju. 3 tedne na barki s 3 Španci, od katerih en lomi osnovno angleščino…me nauči španščine, žal sočne mornariške izpeljanke. Preživimo petdnevno hudo nevihto in skorajšnjo potopitev. Na poti do tja se ustavimo na Ibizi. Preko Benidorma naprej na navtični sejem v Palmi, pa nazaj in decembra v Barcelono na navtični sejem. Pol leta morja in precej drugačnega življenja. V Ljubljano se vrnem na izpitni rok.
Januarja 1990 spoznam Alenko, s katero ostaneva skupaj 6 let. Novembra v celoti prevzamem poslovodenje GEKKA v Avstriji.
1990 kot poplačilo dolgov dobim Speedsterja 1600. Začnem “šraufati” avtomobile in se spoprijateljim z Dragotom, vodilnim serviserjem Porscheja v Jugoslaviji. Ko mu pospravim delavnico me vzame za svojega in mi pomaga pri servisiranju.
1993 preneham s pitjem alkohola. Preneham pa tudi študirati (z 11 izpiti do konca in povprečjem 9.2.). Prevzame me služenje denarja.
Odpremo podjetje GEKKO v Sloveniji in lansiramo linijo PowerPlus računalnikov, ki takoj začnejo pobirati nagrade. Po mojem telefaksu g. Billu Gates-u postanemo prvi licenčni vgrajevalec (OEM partner) Microsofta v vzhodni Evropi.
1994 izide moja prva knjiga »Kako kupim PC računalnik« v soavtorstvu z Jožetom Matjažem. Začnemo z odpiranjem računalniških trgovin po Sloveniji. Drago mi pove za redek 2.4 litrski Porsche motor, ki se nahaja v Litiji. Na njegov predlog prodam Speedsterja, kupim drugo školjko in začnem graditi svoj avto.
1995 sodelujem kot soavtor učbenika o ekonomskih potencialih interneta. Postanem so-administrator IRC kanala #Slovenia, kar je v takratni slovenski »nerd skupnosti« najvišja možna čast. Odpremo prvo trgovino na Hrvaškem. Na vabilo Young World Leaders naj se udeležim WEF-a ne odgovorim, saj …
GEKKO zaide v finančne težave zaradi tekme z Jerovškom v odpiranju trgovin ter špekulacije z uvozom večje količine pomnilniških čipov pred visoko (novoletno) sezono, katerih cena med transportom drastično pade.
Decembra 1995 najina zveza z Alenko na žalost tik pred poroko razpade. Velik razlog je zagotovo psihološki vpliv prihajajočega bankrota name.
Začnem igrati Improligo v Šentjakobskem. Na tekmovalnem odru v KUD-u so bile same kasnejše legende in so bile predstave čisti užitek. Nominiran za debitanta leta a (prekmalu) končal zaradi pomanjkanja časa.
Februarja 1996 postanem redni kolumnist Joker-ja, igračarske revije in pišem vsak mesec o internetu do novembra 1997.
Marca 1996 GEKKO bankrotira – oziroma je podjetje prodano, a nas kupec izigra -, meni pa sledi unovčitev jamstev in osebni bankrot. Septembra ustanovimo Datalab. Do februarja naslednjega leta nimam rednih prihodkov, niso redka obdobja lakote. Datalab začne poslovati v mojem stanovanju – imam pokrit vsaj račun za elektriko. Začetno ekipo tvorimo programer, tajnica in jaz kot deklica za vse: vodenje podjetja, design, marketing, softverska arhitektura, prodaja, podpora,pisanje navodil, deloma celo programiranje. Postanem član upravnega odbora Združenja za informatiko pri GZS.
Decembra 1997 spoznam prvo ženo Vanjo in februarja 1998 zaživiva skupaj. Vedno sem si želel družino in otroke a sem z njimi odlašal. Nisem želel biti »odsoten oče« kot je bil moj. Zatorej »najprej štalca, pol kravca na koncu pa teliček«. Datalab hitro raste, denarja je kar nekaj, prihodnost izgleda rožnato. Z Vanjo se poročiva septembra 1999.
Leta 2002 začnem kite-surfati kar postane nov »naj-hobi«. Z Vanjo si 2-3x letno privoščiva počitnice kje na toplih morjih z dovolj vetra. Po uspehu Hrvaške odpremo še hčerinsko podjetje v Srbiji in leta 2003 še v Bosni.
Leta 2005 se priključim iniciativi proti direktivi o računalniških patentih. Skupaj z Andražem Torijem in Majo Bogataj tvorimo vodstvo slovenskega gibanja, jaz pa sem postanem član upravnega odbora krovne evropske centrale FFII. Leta 2006 nam uspe direktivo navkljub izrednem lobiranju ameriških multinacionalk (Microsoft, IBM, … in njihovim 300M budgeta za lobiranje) zavreči. Dobim zahvalno pismo komisarja Verheugena, gibanje pa Priznanje Evropskega parlamenta za najbolj demokratično akcijo tega leta. Postanem član Upravnega odbora Slovenskega inštituta za Standardizacijo v katerem sem še danes.
Postanem predsednik podsekcije slovenskih proizvajalcev programske opreme KODA.SI pri ZIT.
5.6.2005 sem vabljen na splovitev jadrnice Shipman 63 podjetja Seaway. Ljubezen na prvi pogled. Dobim njene načrte in naslednjih 14 let z njimi na zidu sanjam in razmišljam o izboljšavah ter prilagoditvah.
Datalab kot prvi v vzhodni Evropi podpiše pogodbo z Oraclom, kjer nam korporacija plača strošek prenosa naše programske opreme na njihovo platformo. Datalab razvije PANTHEON na Oracle podatkovnem strežniku in tako zmanjšamo odvisnost od Microsofta. Žal Oraclova mreža partnerjev ne vidi priložnosti, brani lastne rešitve in se noče povezovati, tako da iniciativa žal propade.
Od 2005 do 2008 sem bil aktiven član Strateškega sveta Vlade RS za razvoj in vodil področje za IKT.
2006 za GZS koordiniram informacijske aspekte uvedbe EUR-a v Slovenijo. Izdelamo priporočila za programska podjetja in druge deležnike. Na tej podlagi me Evropska komisija kot eksperta pošlje še na Malto in Slovaško, kjer pomagam njihovima vladama, ki uvajata EURo leto kasneje.
Leta 2007 postanem predsednik Združenja za informacijsko tehnologijo pri GZS in z zadovoljstvom in dokaj uspešno opravljam to funkcijo do leta 2014. Zaradi nestrinjanja s Strategijo pametne specializacije in pritiskov vodstva GZS odstopim. Slovenija v naslednji perspektivi zaradi slabo pripravljene dokumentacije izgubi vsaj 700 mio EUR:
Januarja 2008 se zaradi različnih pogledov na prihodnost najinega zakona z Vanjo prijateljsko razideva. Ker nimava otrok je ločitev preprosta. Vanja je še danes zaposlena v Datalab-u.
30.6.2008 Datalab kot prvi IPO začne kotirati na Ljubljanski borzi. Dosegli smo največ, kar je podjetju mogoče: od garaže do borze!
Poleti spoznam Majo a se po 2 mesecih razideva.
Novembra je finančna kriza v polnem razmahu in načrti s podjetjem in borzno kotacijo propadejo. Decembra pri kite-surfingu na Mauritiusu zlomim 3 vretenca v hrbtenici ter se razidem s tedanjo partnerko. Naslednji dan me v Datalab-u nadzorni svet želi razrešiti ter prevzeti podjetje – a ker sem kljub bolečinam prisoten, glasovanje ne uspe, večina direktorjev da odpoved. Ostanemo brez uprave, sredi borznega zloma, jaz z zlomljeno hrbtenico. Do marca 2009 saniram hrbet, nato pa se začne sanacija finančne situacije podjetja, saj so nam banke januarja 2009 ukinile večino kreditov in imamo hudo likvidnostno krizo.
Marca 2009 se vrne Maja. S težavami v podjetju in nekaj meseci v tujini letno si nisem želel resne zveze, zato so bila srečanja bolj občasna.
Marca 2010 izvem, da je noseča in se prihajajočega otroka izredno razveselim. Maja se preseli k meni.
Od avgusta 2010 do decembra 2012 pišem kot kolumnist za portal Razgledi.net.
Novembra 2010 se mi rodi prvorojenka ***M. Zanjo skrbim od tretjega dne življenja, pogosto v obeh vlogah.Pomagamo vzpostaviti prvo varno hišo za matere in otroke v BiH.
Decembra 2012 skupaj z Makedonskim Telekomom lansiramo PANTHEON Cloud. Kot sem obljubil, če posel dobimo bom dvourno prezentacijo vodil v makedonščini (ob obilni pomoči teleprompterja in Eme iz marketinga). V naslednjih letih podpišemo podobna sodelovanja z vsemi Telekomi v regiji.
2013 dobim priložnost zaigrati v filmu Razredni sovražnik, kjer igram Tadejevega očeta. Film dobi beneškega leva in je tudi nominiran za tujejezičnega oskarja.
Med 2014 in 2017 veliko predavam o agroinformatiki po celem svetu. Ukrajina, Poljska, AbuDhabi, EU, .. bodisi kot vabljeni govorec, ekspert ali pa kot predstavnik podjetja Datalab Agro. Slednjega izčlenimo iz Datalab-a, pridobimo angelski švicarski kapital in začenjamo z ekspanzijo v vzhodno Evropo: odpremo podružnice v Romuniji, Poljski ter Ukrajini.
Februarja 2014 s podjetjem dobiva nagrado Feniks za podjetja, ki so uspešno premagala finančno krizo.
Aprila se zaradi odprtja centrale Datalab Agro preselim v Švico. Postanem izvršni direktor Datalab Agro AG ter predsednik NS Datalab v Ljubljani. Septembra se v Švico preselita tudi Maja in ***M. Živimo v manjši vasici nad jezerom. Vsaj enkrat mesečno smo za kak teden v Sloveniji, tako da vzdržujemo stike s starimi starši.
Od oktobra 2014 do oktobra 2015 pišem kot redni kolumnist za Finance.
Med letu 2015 in 2017 delujem kot ekspert Evropske komisije za področje agroinformatike.
Maja 2015 me Avstrijski zunanji minister Kurz povabi kot predstavnika slovenskega gospodarstva na okrogli mizi ob 10 obletnici širitve EU v organizaciji Avstrijske gospodarske zbornice.
Bivanje v Švici in ločenost od matere je za Majo prevelik napor zato se septembra skupaj s hčerko odseli iz Švice. Dogovoriva skupno skrbništvo, od takrat hči pri vsakem preživi polovico časa. Jaz organiziram moje službene obveznosti in poslovne poti tako, da sem lahko čim bolj redno s hčerko, manjko dni pa nadoknadiva na daljših počitnicah.
2016 me izvolijo v Upravni odbor ACM – svetovnega akademskega združenja informatikov.
V 16.11.2017 na 20-letnici Datalab-a preskoči iskra s Karin. 24.11. se preseli k meni.
Datalab Agro trpi zaradi nerazvitega/nezrelega trga. Ne moremo vzpostaviti prodaje, ki bi pokrivala vložke v razvoj. Skrčimo operacije na nekaj ključnih držav. Pospešimo iskanje strateškega partnerja.
5.10.2018 se s Karin poročiva.
Decembra zamrznemo operacije Datalab Agro do pridobitve investitorja ali kupca tehnologije.
Marca 2019 prideva s Karin s poročnega potovanja. Zaradi pijančevanja in drogiranja z Dašo zamudiva na kosilo za 8.marec pri njeni materi, jaz povem staršema za problem njenega alkoholizma. Karin začne načrtovati da me zapusti vendar želi prej še zanositi in na tak način “poskrbeti zase” (njene besede). 28.3. grem na operacijo hrbtenice in bi moral strogo mirovati vsaj mesec dni. Karin me od prvega dne povratka iz bolnišnice posiljuje tako da zanosi konec aprila ali začetek maja. Zaradi tega se mi hrbtenica ne zaraste in bom moral na ponovno operacijo.
V aprilu začnemo postopek prodaje podjetja Datalab ameriškem podjetju. Odločim se, da je čas za nakup sanjske barke. Konec maja se že sluti prve težave snubcev s financami za prevzem.
Junija nočem Karin že četrtič zaporedoma »posoditi za prispevke« in zato »pahnjena v drek« začne delati v trgovini. Z Dašo načrtujeta Karinino končanje veze, slednja začne pripravljati teren in razširjati lažne govorice o mojem nasilju svoji družini in skupnim prijateljem. Stres je precejšen, zato si lajša tesnobo z alkoholom in drogami (5 tednov noseča). 6.7. to izvem, ko se 7.7. vrnem pobegne od doma in začne popolno informacijsko blokado.
17.7.moram prevzeti jadrnico v Bar-u. Potem pa se začne trimesečno, trideset let sanjano jadranje. Gostimo 17 ljudi za počitnice (ter še 23 za potovanje do Ibize) od katerih jih ima večina rezervirane dopuste in plačane letalske karte, zato odplujem.
V hudi stiski ne spim in ne jem. Shujšam za 17 kg. Obupano poizkušam navezati stik s Karin a grobo prekine stike tudi s skupnimi prijatelji. Cancel vsakega, ki ne verjame njeni zgodbi. V življenje in k razumu me povrne ****M, ki z mano, svojim prijateljicami in mojimi starši jadra po Ionskem morju. Karin napišem nekaj e-mailov kjer jo rotim, naj se mi javi in naj se pogovoriva – v nadaljnih postopkih so ta pisma “kronski dokaz” mojega nasilja nad njo. Začnem pisati dnevnik in zapisovati forenziko najinega zakona saj slutim težave.
Karin me avgusta obtoži nasilja in poda zahtevek za plačilo 900€ preživnine za otroka in 1800€ mesečne preživnine zanjo. Plačam naj zaradi mojega ugleda in javnega mnenja. Drugih informacij o otroku nimam.
Ko se septembra ****M vrne v šolo ponovim pot izpred 30-let. Skoraj do dneva natančno ponovno prispemo na Ibizo. Zamenjamo posadko in se ob manjku vetra trudimo hitro jadrati nazaj. Sklad bistveno zniža ponujeno kupnino in se za prodajo ne odločimo. Slabo leto kasneje izvemo, da so njihovi lastniki odpustili upravo in združili sklad z drugim.
Konec oktobra izberem psihoterapevtko in se več kot leto redno vsak teden pogovarjam z njo.
Novembra Karin pregovori Majo da se združita v boju proti meni ter da ena-drugi pričata, se usklajujeta, … kar Karin prizna na naroku. Maja vloži zahtevo za odvzem skrbništva nad ***M, zmanjšanje stikov in spremembo plačevanja preživnine. Za Božič in 50-rojstni dan obstaja realna možnost, da bom ostal brez obeh hčera.
V naslednjih 16 mesecih proti meni obe materi vložita 35 ovadb na policiji, kazenskih ovadb, ZPND, odškodninskih tožb. Vse ovadbe razsojene do sedaj padejo.
Decembra 2019 postanem predsednik Društva očetov Slovenije ter prevzamem mesto glavnega izvršnega direktorja Datalab-a.
31.1.2020 po dolgem času pošljem epošto Karin in izvem, da je bila 26.1.21 rojena druga hči.
Februarja 2020 se preselim nazaj iz Švice v Slovenijo da se lahko borim za stike s hčerama. Karin me ne vpiše kot očeta novorojene hčere. Vložim tožbo za ugotavljanje očetovstva in zahtevam priznanje očetovstva. Karin vloži tožbo in mi želi odvzeti vse stike z otrokom.
Marca postanem član Strateškega sveta Vlade RS za debirokratizacijo. OŠ Šentvid doniramo računalniško učilnico.
Junija sodišče odredi ugotavljanje očetovstva in konec julija se potrdi, da sem drugič oče.
Septembra 2020 končam z zbiranjem dokazov ter prijavim moža od Maje zaradi preprodaje mamil. Sledi hišna preiskava, odkritje veleprodajnih količin. Mož konča za več let v zaporu, Maja se od njega loči takoj po zaslišanju pri preiskovalnem sodniku.
21.1.2021, 350 dni po rojstvu, prvič vidim svojo mlajšo hčer. Do septembra 2021 sem bil z njo vsega 505 minut, saj Karin hči le izjemoma pripelje na stik.
Aprila 2021 je Datalab na lestvici podjetij z najboljšimi plačami na 57-em mestu v državi. Ponosen. Postanem član Strateškega sveta Vlade RS za digitalizacijo.
Septembra sem z novim šolskim letom izvoljen za predsednika Sveta staršev OŠ ****** v Ljubljani.