Z prehodom osebnega računalnika iz strogo delovnih okolij v domače sfere je postal pomemben dejavnik osebnega računalništva zvok. Iz piskajočih kreatur je multimedijska evolucija napravila stroj, ki se po zmogljivostih kosa s hišnim stereom.
Zakaj računalnik rabi zvok ?
Ker ga želi uporabnik. Zakaj ga želi uporabnik – ker je zvok primarni človeški medij medsebojnega občevanja. S razširitvijo delovnih nalog osebnega računalnika na zabavo in učenje, je moral postajati računalnik vedno bolj enostaven za uporabo – vedno bolj “človekoljuben”.
Temeljna prednost, ki jo ima računalnik pri učenju pred tiskanimi mediji je možnost bogatejšega prikaza informacij. Namesto skice – animacija, namesto slike – videofilm. Grafične sposobnosti računalnika so dobre. Kar je manjkalo, do televizijskega občutka je bil zvok. Nastal je pojem multimedijske enciklopedije. Namesto listanja po knjigi nam je informacija takoj na voljo. In ko najdemo sestavek o Mozartu, kliknemo na ikono zvočnika in računalnik nam odigra izsek iz Male nočne glasbe. Malenkost drugače kot Sova, kajne ?
Računalniške igre so pojem zase. Od piskajočih, čvrketajočih napol statičnih figuric se skoraj potopimo v navidezno resničnost sveta igre. Grafika je mehka, trodimenzionalna. Stereo zvok, ki ga boljše igre uporabljajo celo v njegovi prostorski varianti (surround sound) iluziji vstopa v nov svet še prida verjetnost.
Kako iz nemega računalnika naredimo avdiovizualni stroj ?
Enostavno. Za tvorjenje zvoka računalnik ne potrebuje ničesar drugega kot posebno zvočno kartico. Te so na voljo v različnih izpeljankah, zmogljivostih in cenah. Od povsem spodobnih stereo kartic v rangu 10,000 SIT do desetkrat dražjih, namenjenih profesionalcem za komponiranje. Kartico vam bo pomagal vstaviti v računalnik vsak prodajalec, ki vam bo tudi pomagal se znajti v računalniški latovščini s katero se kartice opisujejo. Skratka, razlogov za nenakup je malo, kar je tudi razlog, da je zvočna kartica najbolj zaželjena dodatna naprava računalniku (celo pred tiskalnikom). Menim, da je nakup računalnika za domačo uporabo brez vgrajene zvočne kartice že skoraj greh. Dvomljivci naj se samo ustavijo pri kakem ponudniku multimedijskih programov in naj v pol ure preletijo ponudbo. Neimpresioniranih ostane le malo.
Zvočne kartice delimo v dva glavna razreda – na tiste, ki reproducirajo le mono zvok in tiste, ki znajo reproducirati stereo zvok. Stereo kartice delimo na dva podrazreda. Kartice iz prvega razreda generirajo zvok s sintetizatorji zvoka. Zvok je precej strojen in daje občutek umetnosti. Novejše in dražje so tabelne (wawe-table) kartice. Le-te imajo zvok inštrumenta zapisan v posebni tabeli. Na uho so prijetnejše in zelo blizu zvenu pravega – akustičnega inštrumenta. Tabelne kartice spoznamo po ozvnakah DSP, CSP ali ASP, ki se pojavlja v imenu kartice. Tabelne kartice omogočajo tudi uporabo prostorskih zvočnih efektov. Z njimi si lahko pričaramo vtis koncertne dvorane, odprtega prostora ali kleti polne odmevov. Občutek imamo, da nas zvok obdaja in iluzija trodimenzionalnega prostora je res izredna.
Kaj ob zvočni kartici še potrebujemo ?
Največkrat zvočnike in mikrofon. Računalnik lahko priklopimo na hišno stereo napravo ali uporabljamo slušalke od Walkmana. Te rešitve pa so navadno neprikladne. Za uporabo so najprimernejši posebni, računalniški zvočniki. Namestimo jih poleg zaslona. Ker so ščiteni pred magnetnim poljem, ne krivijo slike na zaslonu in ne uničujejo disket. Ločimo pasivne zvočnike – tiste brez vgrajenega ojačevalca in s podkritičnim zvokom in aktivne, z vgrajenim ojačevalcem in boljšim zvokom. Najboljši pa so trodelni zvočniki. Zmogljiv nizkotonec (subwoofer), ki ga namestimo pod mizo je kombiniran z dvema visokotoncema, ki ju namestimo poleg zaslona. Cena takega višjerazrednega kompleta se giblje od 12,000 SIT navgor. Za računalniške zvočnike velja podobno kot tiste za hišni avdiosistem – najbolje jih je pred nakupom preizkusiti. Prav neverjetno je, kako na prvi pogled tako zanemarljiva komponenta kot so zvočniki izboljša naš občutek ob uporabi računalnikov.
Zvočna kartica ne le da zna igrati zvok, zna ga tudi posneti in obdelati. Večina zvočnih kartic omogoča efekte, na podlagi katerih je sproducirano 90% današnje popularne glasbe. Razlika je le v kvaliteti. Za razna samplanja in rapanje pa je potreben dodatek mikrofon.
Modna muha, ki pa lahko preraste v resno uporabo je upravljanje računalnika z govorom. Dražje zvočne kartice imajo navadno priložen program, ki omogoča da z govorjeno besedo v okolju Windows poganjamo programe, večamo in manjšamo okna in preklapljamo med aplikacijami. @al je razpoznava govora na še precej nizki stopnji, ker pa izredno hitro napreduje (tudi zaradi vedno večje zmogljivosti osebnega računalnika), lahko pričakujemo vedno več govorjenih ukazovanj računalniku, v bližnji prihodnosti pa v angleško govorečih deželah celo narekovanje.
Andrej Mertelj