Od januarja 2021 je bil moj blog prisilno ugasnjen. Vsaka moja objava, celo take ki niso imele nič z njo, je namreč Karin zmotila do te mere, da je odvetnica Nastranova pisala razširitev loge. Vsaka taka razširitev je prinašala spet rok za odgovor in s tem zavlačevanje sodnega procesa – kar je Karin ustrezalo. Ker je tudi stalno prestavljala naroke – izmenično sta z odvetnico navajali vsaka svoje vzroke za prestavitev – meni pa je bila hitra razsodba v interesu, sva se z odvetnico dogovorila, da svojih spletnih dnevnikov začasno ne objavljam ter da tako ne dajemo nasprotni strani povoda za prestavitve.
Ko smo 10.5.2021 opravili zadnji narok in preostane samo še, da sodnica napiše sodbo, ni bilo več razloga za neobjavljanje. Vendar pa priznam – razpet med službo, končevanjem letošnjega paketa obnove jadrnice ter drugimi obveznostmi enostavno nisem imel ne časa ne volje, da bi se posvetil blogu. Pa je bilo materiala za preč metat…
Sedajle začenjam 14 dni počitnic, ki bi jih raje preživljal s svojima hčerama kot pisoč za računalnikom. Ker mi materi izredno učinkovito nagajata in so nekatere želje/sanje vsaj zaenkrat še neuresničljive je čas da se posvetim spet temu blogu. Jadranje in razmišljanje sredi morja in vetra vedno rodi kake zanimive misli zatorej je pravi čas, da se brcnem v rit in se vsedem za ekran.
Objavljenih bo nekaj člankov in premišljevanj, ne bo pa manjkale niti objave o nadaljevanju sage s Karin in obema hčerama. Danes, dve leti kasneje so marsikatera ozadja bolj jasna in razkrivajo vso sprijenost sistema, nastrojenost proti očetom in brezpogojno zaslombo še tako neprimerni materi. Stvari, ki se dogajajo so preko meje dobrega okusa, brezvoljnost in impotentnost institucij pa v nebo vpijoča. Mislim da bodo ti izseki iz življenja očeta, ki se bori za stike s svojimi otroci tudi dobrodošel uvid, ki nam bo pomagal v naslednjem letu delovanja Društva očetov Slovenije. Če že nič drugega vsaj za moralno oporo očetom, ki bodo lahko prebrali da niso edini, ki se jim take stvari dogajajo.
Upam, da bom zgodbe napisal dovolj dobro, da bom zadržal zanimanje bralcev ter predvsem dvignil zavedanje o tihem umoru očetov, ki se pod plaščem toksičnega feminizma in cancel culture dogaja pred našimi očmi. Kjer so nas mediji in raznorazne moderne religije desenzibilizirale do te meje, da se nam taka dejanja ne zdijo več ogabna ampak »kaj češ – vsakdanja in pričakovana«.
Ne le moj blog, družba potrebuje reset & restart. Če se ob branju mojega bloga in zgodb na njem rodi kak glas podpore, sem dosegel več kot sem lahko upal in kalvariji, ki jih preživljata moji nedolžni hčeri – orodji sovraštva in maščevanja obeh mater – vsaj metaforično daje nek smisel.
Dobrodošli nazaj, dragi bralci!