Na stik pridem kot običajno, 15:28. Nekaj trenutkov kasneje iz hiše stopi najprej Mateja, nato še Karin, ki nosi ****K. Medtem ko stopam proti vratom, vidim da je spet pravkar zbujena. Mane si oči in joka.
Pozdravim jo in objamem. Karin gre nazaj v hišo – neverjetno kako se me izogiba, tudi pogledati me ne upa v oči, očitno slaba vest. Mateja vznejevoljeno, s tistim njenim značilnim dolgim ksihtom samoprepričane mučenice še nekaj časa sveti zraven, potem pa se odpravi za hišo.
Tamali pokažem igrače, ki jih imam ter ji dam borovnico, ki sem ji prinesel. Odkloni jo in si spet pomane oči. Povabim jo v peskovnik. Začne jokati. Popolnoma sem presenečen, saj sva se pred dvema dnevoma prav čudovito igrala in pela ter iskala hroščke. Kot običajno zadnje dva meseca sva bila skupaj skoraj točno 2 uri 🙂
Obrne se in želi oditi nazaj v hišo. Ko ugotovi, da so vrata zaklenjena se začne prav dreti “Not, not!” in vleči za kljuko.
Ima pa glas in voljo, tale škrat! Poizkusim jo zamotit. Spet ji ponudim borovnice, govorim kako se bova igrala s pomirjujočim tonom. Začne jokati in vedno močneje se obeša na kljuko. Ko vidi, da se vrata ne odprejo, začne histerično kričati in glasno jokati. Mimoidoči na cesti, kakih 50m proč, se začnejo ozirati, prav tako sosedi.
Od začetka joka je zagotovo minilo že dobre tri minute, ne me hecat da Karin ne ve in ne sliši, kaj se dogaja? Videč da se ne bo pomirila, pozvonim, da bi Karin prišla odpreti. Nič. Ko hči vidi, da tudi zvonec ne odpre vrat še ojača svoje kričanje. In ta ko kake 3 minute. Ne vem, kaj naj naredim. Hči ne reagira na noben moj poizkus pomiritve. Očitno pretresi zadnjih stikov in neprestana prisotnost policije prinašajo škifcam tako dobrodošle rezultate.
Prepričan sem, da bo za gospo maternico Barbka napisala pretresljiv spis o tem, kako se me otrok boji in da je potrebno stike ukiniti (večna neuslišana Karinina želja – popolna oidtujitev očeta, hči je namreč le njena).
Izza hiše priteče Mateja in pred vrati vleče ključ iz žepa. V tem trenutku pa Karin odpre vrata, hči pa steče noter. Karin vrata takoj zapre in zaklene. Od kje taka paranoja res ne vem. Obilica slabe vesti???
Mateja gre nazaj na vrt. Brez besed. S samo še sovražnejšim pogledom – kot bi bil jaz kriv za to, da vsi buljijo k njim na vrt??? Malce normalnejše obnašanje pa boljša priprava na stik pa bo vse drugače. A spet se potrjuje, da ta družina ni sposobna niti kanca razumnega niti kanca dostojnega ravnanja. Očitna družinska psihopatologija…
Čakam pred vrati, da Karin hči pomiri in da nadaljujeva s stikom. Ura je komaj 15:40.
Mateja pride pogledat kaj počnem. Ker me boli hrbet se usedem na stopnice. Napol me prestopi, z izrazom na obrazu kot bi prestopala posebno izdaten pasji kakec. Kakšna deluzija. Ko jo gledam, to veliko igralko, se samo nasmehnem. Brez besed gre v hišo in se čez slabo minuto vrne. Spet brez besed. Vprašam “Kaj pa sedaj?” Odgovora nisem vreden.
Na stopnicajh je trdo, zato se prestavim na vrt ter razporedim igrače. Upam da jo Karin kmalu pripelje. Vsedem se na vrtno klop. Mateja vsake 3 minute pride preverjat, kaj počnem. Brska po rožah na vogalu, tretjič pometa isti košček dvorišča… Kako neverjetno je, da ob obilici nalog v gospodinjstvu prav med stiki tako zavzeto vrtnari in pospravlja? Mah boli me. Primitivci. Hudobe. Bljak!
In tako čakam naslednje tri četrt ure. Nobene spremembe, nobenega obvestila. Nič.
Pospravim igrače in odidem v avto. Preden vstopim, vidim, da na parkirišče zavija policijska patrulja. Popolnoma jasno mi je, da so tu zaradi nas, zato jih počakam in presenetim s stavkom “Dober dan, verjetno ste zaradi mene tukaj. Česa me pa danes dolžijo?” Povem kaj se je dogajalo. Kratkega komentarja policista in policistke ne bom navajal. Izvem da bom spet dobil kazen za JRM in me napotita na vlogo za varstvo zakonitosti.
Uf uf.
Priznam, da ko sem sprva bral (prebral sem VSE) sem se se nasmejal, posebej tista vajber sekcija je bila smesna za posizit…
Ampak to je pa ze totalna agonija, pa tudi tisti spisi okrog csd so totalno mucenje.
Tezko je brat tole k otrok cmera na polno ko vidi fotra oz. dojame, da bo stran iz bajte v kateri je dan za dnem.. V bistvu prideta dva “tujca” — kakorkoli obracamo otrok to tako vidi zaenkrat — in ga peljta stran. Pff, tezka bo tole.
Zakaj nimas par dni v kosu stikov? A mas kaksno moznost za ponovno pretresanje skrbnistva? Jao, res sranje.
Totalno stekam, da ce je clovek podrzven se nekaj takim eventom lahko tudi snapnes, ker ma vsak svoj limit.
Zakaj pizda se sploh zapletas v izmenjave, ki niso nujne za prevzem otroka (tj se pogovarjas z njenimi starsi)?
A ti lahko nek csd delavec pride po otroka na njena vrata, ti cakas na koncu dvorisca (ne v avtu!) in ti ga pripelje cez dvorisce – je to boljs al slabs od trenutne situacije?
Žal ti ne moram z dejstvi odgovoriti zakaj. Verjemi, poizkušal vse.
O CSD-ju pa kmalu kak članek
Verjamem.
Bomo precitali kar bos postnil. srecno.
Pozdravljeni! To, kar se vam dogaja, je vseeno preveč grozno, da bi bilo normalno. Zakaj ne poskusite zadeve posneti, imejte na sebi kamero ali kaj podobnega, zaradi lastne varnosti in pa zaradi dokaznih sredstev, da se bo kasneje videlo, da so vam stiki onemogočeni, glede na to, da se to pojavlja precej pogosto in gre za nek vzorec. Hči bo popolnoma zafrustirana kasneje v življenju, ker tudi zanjo so to najbrž travme in bo te stike povezovala s slabimi občutki. Pritožite se vsakič sodnici, ki vam je odredila stike (po novem če se ne motim sodišča odrejajo stike), da so moteni. Ta agonija se mora končati, če ne bo tako do vstopa hčere na srednjo šolo. Srečno!