Pisanje tega zapisa se je pa vleklo. Zadnjih nekaj dni je bil veter in prejadramo po 60 nm dnevno. Med jadranjem mi ni za pisati, zvečer pa precej utrujen – no ja, pa včeraj smo šli na večerjo v Zakhyntos pa je odpadlo načrtovano večerno tipkanje. Tako da ga končujem šele sedaj, ko vsi že spijo, jaz pa zunaj s pogledom na luči Kerija dokončujem včeraj začeti tekst.
Barbara Nastran me prvič kontaktira 13.3.20 – nekaj dni po začetku pisanja tega bloga – v imenu Daše Podržaj, ki želi, da jo na blogu ne omenjam. Odgovorim, da sem tako Karin Škufca kot Dašo Podržaj opozarjal na potencialno neprijetne posledice, ki jo imajo njune laži in ravnanja. Jasno me avguta ’19 ne upoštevata. Daša mi za Karin celo odgovori »A misliš da lahko pri vsem tem nasilju razmišlja še o svoji javni podobi?«. Na, kaj pa sedaj? Igrali sta igro, ni se izšlo. Sedaj pa zvoniti po toči in težiti še naprej? Si pa predstavljam, da je obema resnica zelo napoto in bi storili vse, da bi ostalo zakrito in da bi bila edina zgodba v obtoku njuna verzija dogajanja, ki jo razširjata prek svojih znancev in socialnih omrežij. Jok. Ne bo šlo kar tako.
Odvetnici odpišem, da je vse, kar pišem resnica, samo resnica in nič drugega kot resnica. Če pa menijo, da delam kaj narobe, bom svoja stališča z veseljem zagovarjal na sodišču. Pisati pa ne mislim nehati saj je takih primerov nasilja nad očeti enostavno preveč, da bi še lahko gledali stran in je potrebno dvigniti zavedanje javnosti o tej žgoči problematiki.
Ups, malce sem zašel. Pa nazaj na Barbko. Ko dobi košarice od željenih odvetnikov se Karin obrne na Dašo, le ta pa ji priporoči svojo odvetnico. In rodi se nova ljubezen, ki smo jo lahko spremljali na do pred kratkim še javno dostopnem Instagram profilu odvetnice. Očitno se jima je uspelo dogovoriti o honoriranju »kako drugače«. Verjetno je dokaz o alternativnem honoriranju tudi Karinina famozna prerisana slika zvezane ženske, katere ponosna lastnica, prekipevajoča od medsebojnih IG ljubezenskih izjav postane odvetnica.
Barbka je zelo posebna odvetnica. Ko jo srečate vas bo presenetila že s svojo pojavo. Majhna, s pobrito glavo in običajno vse polno rožljajoče kovine v popolnoma prebodenih ušesih. S Karin si delita najmanj ljubezen do visokih pet, polmeterskih umetnih trepalnic in pretiranega make-upa. Podobno izbran in umirjen je tudi stil oblačenja. Brez odvetniške toge bi jo na daleč zlahka na ulici zamenjal za goth najstnico.
Nastranovo preverim pri svojih znancih v gorenjskem odvetništvu in izvem, da nima kaj dobrih referenc. Težavna, nerazumna, ne posluša, zateguje do konca, zaljubljena vase. Nepripravljena na kompromise pozna le argumente moči. Poravnav se ne drži in poizkuša naknadno izboljšati pozicije za svoje stranke. Tako njeni kolegi odvetniki. Lahko drži, lahko ne – a vsekakor za upoštevati.
Barbka je bila včasih kazenska sodnica na Radovljiškem sodišču. Zakaj ni več, internet ne pove, najdemo pa zanimiv članek na Publishwall straneh novinarja Mitje Lomovška, kjer govori o neizločanju kot sodnica, honorarnem kelnarjenju v kafiču (hm, imamo pa res slabo plačane sodnike v Sloveniji?) in celo nekih eksotičnih plesih.
Žal pa svoje nove vloge očitno še ni ponotranjila saj se na narokih še vedno obnaša, kod da je »gospodar postopka«, skače v besedo, ugovarja, določa kaj kdo sme in ne sme povedati… Masko rutinsko potiska pod nos, smrka (zadnjih nekaj narokov opažam, da ima masko pod nosom stalno premočeno) in žveči zleknjena na stolu. Zadnje čase na obravnave rada zamuja, na poslednji smo jo s sodnico čakali več kot 15 minut. Najbolj pa Barbka blesti, ko narekuje na zapisnik. Predstava, vredna ogleda, za katero pa se mi vse prevečkrat zdi, da je bolj namenjena postavljanju pred stranko kot pa bistven doprinos procesu.
Tišasta… tišasta je pa res. Samo v eni zadevi je 9 dopolnitev in pripravljalnih vlog. O mnoštvu pravnih sredstev, ki sta jih vložili s Karin (npr. ko ne uspeta z nasiljem po ZPND vložita še kazensko ovadbo zaradi nasilja, čeprav je verjetnost uspeha po pravnomočnem padcu postopka z nižjim dokaznim bremenom zelo majhna) pričajo strani tule. Goni svoje in tudi dokazi je ne premaknejo k videnju alternativ. Od marca 2020 je odklonila vse poizkuse pogovora in mediacij. Edino na naroku za preživnino zakoncu je na popolnoma zavoženi zadevi na koncu vsa spravna ponujala pogovore v zameno za mojo odpustitev plačila stroškov postopka Karin. Iz 4.700€ kar bi jih lahko zahteval – verjetno me je samo ta postopek stal preko 10.000€ – smo se na koncu pogodili na 200€, ki jih je odvetnica (Karin pač nima) šla dvigniti na bankomat in mi jih pred podpisom poravnave izročila kot sem zahteval. Odveč je razpravljati, zakaj potem s Karin nista uresničili obljubljenega in kontaktirali mojo odvetnico s stališči za pogovor – očitno pa gorenjski ljudski glas drži.
Drugih njenih taktik in prestopov mnogih mej tu ne bom našteval, saj jih hranim za prijave ustreznim organizacijam. Pravni postopki z njo so naporni a imajo tudi svoje pozitivne strani. Je predvidljiva. Natačnost ni njena vrlina in na več postopkih smo ugotavljali, da vloženi dokazni predlogi sodnici in nasprotni stranki niso enaki ali pa da ne vsebujejo dokazov, na katere se odvetnica sklicuje. Tudi dokaznega gradiva očitno ne pregleda dovolj skrbno, saj ji drugače ne bi uhajali za njeno stranko tako škodljivi dokazi kot je bila tista e-pošta. Rekel bi tudi, da slabo pripravi stranko na pričanje saj je v (ponovno javnem postopku glede razžalitve) Karin pustila pričati o njunih intimnih fotografijah z Dašo Podržaj za katere naj bi se bivša žena tako bala, da jih bom objavil. In še marsikaj se znajde v dokazih in pričanjih Škufc – od podobno žgečkljivega do resnih dokazov kazenskih dejanj. Hm…
Gospa odvetnica je mogoče primerna za kake kriminalne zadeve in podobno vendar pa mislim, da jo prav zgoraj opisano naredi popolnoma neprimerno za družinsko odvetnico v postopkih, kjer so vmešani mladoletni otroci. Mnogo nas je prepričanih, da si pravno zastopanje in sojenje v primerih, kjer bodo kakršnikoli-že rezultati globoko zaznamovali otroke, zaslužijo ljudje drugačnih značajskih lastnosti. Empatija, razumevanje dolgoročnosti, pravičnost, iskanje kompromisov, … naj bi bile vrline, ki bi jih družba morala zahtevati od vpletenih. Če jim damo tako mogočna pooblastila naj jih bodo vredni. Ne moremo ovčic pustit v čuvanje volkovom, mar ne?
Tu vidim vlogo odvetniške zbornice in sodišč. Razsodišče zbornice bi moralo resno obravnavati prijave nemoralnih odvetniških praks kot so lažnive obtožbe spolnega nasilja, serijsko vlaganje krivih ovadb ter napihovanje percepcije žrtve nasilja (neuresničenih želja?). Še posebaj bi se zbornica po mojem mnenju morala odzvati v primeru večih pritožb nad istim odvetnikom/odvetnico saj so edini poleg sodišč, ki za več primerov vedo (stranke namreč redko vedo ena za drugo).
Svoje pa bi morala odigrati tudi sodišča. Razumnemu in normalnemu človeku je večinoma hitro jasno ali gre za utemeljene obtožbe ali izmišljotine maščevalnega uma. Sodnik(ca) zaradi bogate prakse verjetno tudi hitro opazi, ali si odvetnik prizadeva za rešitev ali za napihovanje težav (ter svojega honorarja). Zagovarja kompromise ali stalno zaostruje? Sodišče bi odvetnika moralo opomniti, da so vpleteni otroci in da naj se stranki čimbolj dogovorita. Koristilo bi tudi, da bi strani kjer stranka ali odvetnik odklanjata kompromise njun odnos negativno vplival na razsodbo. Vsekakor pa mislim da je osnovna higiena, ki jo je sodišče dolžno samo sebi, da ustrezno reagira in preganja krivo pričanje. Kako lahko spoštujemo nekoga, ki mu lahko lažemo brez sankcij?