Spraševati sem se začel ob branju kriznih nasvetov ekonomistov in polemiki o rasti. Medtem ko en blok zagovarja rast, ki naj nas privede iz krize, drugi prav v nebrzdani rasti najde vzrok situaciji, v kateri smo danes in zagovarja krčenje porabe. Kriza je nedvomno posledica eksponentne rasti finančnega premoženja, ki je izgubilo podlago v realnem gospodarstvu, in institucionaliziranih zlorab sistema. Finančne inovacije zadnjih desetletij so večinoma delale denar iz denarja brez ali s šibko podlago v realni ekonomiji. Zato danes derivati, terminske pogodbe v trgovanju desetkratno presegajo vrednost realnega finančnega premoženja (delnice), ki znova desetkratno presega obseg trgovine in produkcije. Stranski učinek tega pa je, da kapital izpodriva človeško delo kot primarni faktor produkcije.
Bruto domači produkt v kratkem meri vse razen tistega, zaradi česar je vredno živeti.
Robert Kennedy, 1968
Evropa je nedvomno najnaprednejša svetovna entiteta: velika kohezija prebivalstva, relativno majhne razlike v bogastvu, zaščita okolja, varstvo prava in človekovih pravic, zasebnosti in lastnine, kulturna dedisčina prevladujoče civilizacije ob drugem ali tretjem največjem gospodarstvu … Kako so torej lahko njene obveznice slabše od obveznic držav tretjega sveta s hitro rastjo?
Drug primer: kako ovrednotiti kakovost bivanja v Ljubljani? Uro od morja in dvajset minut od smučišča. Časi, v katerih v drugih prestolnicah težko prideš iz obrobja do centra. Z zanemarljivo kriminaliteto (žal v porastu). S sosedi, ki so običajno še vedno pripravljeni pomagati. Z življenjskim slogom, ki otrokom omogoča imeti iste prijatelje celotno otroštvo, ne pa da vsakih nekaj let iščejo nove. Kjer je sprehod ob Ljubljanici še vedno boljši način za ohranjanje prijateljstev in znanstev kot Facebook. Se vrednost takega bivanja odraža v ceni nepremičnin? In nasprotno, ali cena nepremičnin odraža vse to?
Tretji in zadnji primer, vsem tranzicijskim državljanom še predobro poznan. Med privatizacijo se kupi tovarna. Namesto odprodaje nekoristnih programov in boljšega, odličnega vodenja, se novi lastniki spustijo v nepremičninske špekulacije. Tovarno zaprejo, delavce odpustijo. Na njenem mestu zraste stanovanjsko/poslovna soseska. Dobiček za lastnike je enostavno izračunljiv: prodajna vrednost – nakup tovarne – likvidacijski strošek – strošek gradnje. Običajno je mulitplikator izreden. Kaj pa dejanski strošek? Koliko je bila rezidualna vrednost produktov (kvaliteta, blagovna znamka, …), ki jih je tovarna proizvajala? Koliko je pravi strošek brezposelnih delavcev, ki ga nosi družba?
Ljudje merimo redke dobrine. Na tiste, ki so v izobilju, običajno ne pomislimo. Redkejša kot je dobrina, večjo implicitno vrednost ima za človeka. Z nastankom menjalnih gospodarstev se pojavi vrednotenje, ki s časom preraste v računovodstvo, to pa v ekonometrijo, kot jo poznamo danes.
V preteklosti smo najprej merili samo tisto, kar je neposredno vplivalo na vrednost. Vpliv družbe na okolje je bil zanemarljiv , saj človeštvo ni bilo sposobno resneje posegati v naravo. Resurov je bilo dovolj (zdelo se je neomejeno), omejitev je bila le koliko se da narediti. Zgodovina do industrijske revolucije je zgodovina pomanjkanja materialnih dobrin (hrana, stanovanje, prevoz, zdravila …) . Zato se napredek družbe meri po agregatni proizvodnji, ki je funkcija števila ljudi ter njihove produktivnosti. Zaradi menjalne narave gospodarstva se ta izraža v kapitalu: obveznostih in premoženju. Uspešnost družbe merimo bo bruto domačem proizvodu, zato kopičenje inherentno spodbujamo.
Sistem deluje (in je v interesu vrste/«species«) dokler ne doseže prelomnih točk. Prva je, ko produkcija zadosti porabi. Druga, ko zaradi napredka tehnike in posledičnega dviga produktivnosti nastane presežek dela in z njim povezana brezposelnost. Tretja je, ko vrsta začne pomembno slabšalno vplivati na svoje okolje ter s tem na ekosistem, potreben za njeno preživetje.
Po valu globalizacije se proizvodnja materialnih dobrin vrača, postaja bolj lokalna. Prednosti nizkocenovnega dela bodo v prihodnosti izničene z visoko stopnjo avtomatizacije in robotizacije kar bo povzročilo še več presežnega dela povsod na planetu. Stopnja sive in črne ekonomije se bo povečevala z današnje polovice na verjetni dve tretjini ter bo najbrž ostajala popolnoma nezaznavna današnjemu sistemu merjenj.
Danes, če želimo napredovati (kot vrsta), moramo meriti tudi tisto, česar je bilo doslej v izobilju: vodo, zrak in človeška življenja oziroma njihovo kakovost. Meriti moramo torej kvaliteto človeškega življenja. Morda nam pri oblikovanju teh meril lahko pomagajo v Nepalu. Morda si lahko pomagamo z verstvi, tem poglobljenim študijem človeške vrste skozi zgodovino. Mogoče je lahko temelj tega merila Human Development Index, ki ga izračunava OZN in se trudi odražati napredek in celo srečo človeštva.
A vsekakor mora tretji primer iz uvoda dobiti merljiv družbeni strošek, da lahko ocenimo dejanski rezultat nepremičninskega projekta. Prav tako moramo redefinirati brezposelnost: mati/oče, ki doma skrbi za otroke, ni brezposelen. Če so otroci socializirani, benevolentni, navajeni razmišljati …, je to izreden človeški potencial, ki mu je treba dati priznanje skozi meritev.
Ob tem ko merimo napredek človeštva, nas čaka enako zahteven izziv – meriti vpliv, ki ga povzročamo svojemu okolju. Nismo dediči planeta, ampak kot misleča vrsta njegovi skrbniki. To nam nalaga že naš egoizem, ta sebični gen: kaj nam pomaga idealno reševanje materialnih težav ob najsrečnejšem prebivalstvu, če nimamo kje bivati?
Neopredmetene stvari v dobršni meri že znamo meriti. Znamo vrednotiti patente, blagovne znamke, avtorske pravice. Vrednost postavljamo celo bodočim tržnim potencialom (za primer vzemimo multiplikatorje dobička tehnoloških podjetij) ali socialnim omrežjem (kjer pa spet merimo potencial prodaje, ne pa same dobrobiti povezovanja). V ZDA vedno bolj merijo tudi človeški kapital v podjetju. Torej je mehke prvine možno meriti in ocenjevati. Izziv pa je izdelati merila za to novo računovodstvo. Poskusi že obstajajo – zanimiva je na primer metodologija NEF – neodvisnega think-and-do thanka, ki vzpostavlja in nadgrajuje kazalnike za merjenje blaginje. A kot pri vseh merah je tudi pri vzpostavljanju teh še vedno najboljša kmečka pamet, zdrava skepsa ter integracija etično/moralnih norm v same kriterije.
Rezultat človeške dejavnosti danes prevladujoče ocenjuje dobiček/izguba. Torej enodimenzionalni rezultat. Očitno pa potrebujemo drugačno predstavitev. Današnji enodimenzionalni finančni rezultat v miselni vaji pretvorimo v trodimezionalni vektor, ki v prostoru opisuje aktivnost subjekta v opazovanem obdobju. Obstoječe računovodstvo, ki meri današnje gospodarstvo in nacionalni proizvod, naj tvori os X. Drugo os (Y) tvori vpliv dotičnega merjenca na ožjo ali širšo družbo, mogoče celo na človeštvo kot celoto (vrednost Ipad-a?). Tretja os (Z) odslikava vplive na okolje. Rezultat podjetja bi lahko bil torej (+5M€, +0.7 HDI, -0.2 eko) – zadnji enoti sta jasno izmišljeni. Podobno bi bil rezultat državne bilance enak vektor.
Izmišljeni primer rezultatnih vektorjev treh podjetij:
Apple (izreden dobiček (+), ergonomija uporabe IT (+), zmanjševanje okoljskih vplivov ljudi – npr prihranek papirja zaradi branja na Ipad-u (+)),
FoxConn, ki Apple naprave proizvaja (zdrav dobiček (+), socialno breme s samomori (-), slaba okoljska politika (-))
ter TEŠ (verjetna izguba (-), delni socialni napredek zaradi ohranjanja zaposlitev in tradicije (+), izredna okoljska obremenitev zaradi kurjenja lignita (-))
Podvprašanje, ki se postavlja: ali razlika med vsota vektorjev in vektorjem državne bilance odslikuje črno in sivo ekonomijo ter sosedske pomoči in podobno. Dilema, ki bi jo bilo treba razrešiti je, ali dovolimo monetizacijo vseh treh osi in določimo menjalna razmerja med njimi (poslabšanje okolja za X je vredno Y napredka človeštva). Izziv je uveljaviti jih tako v gospodarskih subjektih kot tudi v nacionalnih računovodstvih držav. Mogoče bi bilo dobro tudi obe ostali osi opredeliti v računovodskem smislu kot breme in dobro ter ju razbiti v več podkategorij – enako kot je izražen izkaz uspeha (strošek materiala, storitev, dela, amortizacije, delitve prihodkov po tipih, …). In ko smo že pri analogijah: tudi po teh dveh oseh lahko opazujemo izkaz uspeha (premik) ter bilanco stanja (kje smo).
Zanikovalci potrebnih sprememb bodo dejali, da vrednost podjetja na borzi oz. njegova tržna vrednost e odslikava vse te vrednosti oz. da stabilnost, tečaj in vpliv valute posamezne države odslikava rezultat države, kar pa ni v celoti res. Borzna (tržna) cena podjetja določen del teh meritev vključuje le, če imajo potencialen vpliv na dobiček/izgubo – torej eno os. Vse eksternalije, ki nastajajo z dejavnostjo podjetja in niso povezane z dobičkom/izgubo (recimo onesnaževanje okolja na področjih, kjer ni taks) pa zanemarjamo.
Z uveljavitvijo celovitega merjenja bo sistem nagrajevanja, ki nujno odseva meritve, stimuliral udeležence k ustreznem ravnanju. To lahko države še pospešijo z ustrezno davčno in trošarinsko politiko. Za družbeno in okoljsko napredovanje bi namreč subjekt lahko uveljavljal davčne olajšave, za nazadovanje pa bi moral plačevati trošarine. Verjetno pa bi davčna politika skupaj z samim izkazovanjem vektorja povzročila tudi drugačna vrednotenja podjetij na borzi, saj bi verjetno bolj »napredna« podjetja imela manjšo volatilnost tečaja in manj vezave na četrtletne rezultate.
Danes, ko merimo le kapital, nas to spodbuja v produkcijo/potrošnjo. S sprejetjem drugačnih meril pa bodo uspešni/prepoznavni/ugledni morali napredovati po vseh treh oseh. Kar mogoče ni slab cilj za naslednjo stopnjo civilizacije.
PS: S takim merjenjem bi nenazadnje preprosto razrešili razkol ekonomistov, saj imata prav obe struji. Rast je nujna. Je pogojena z zakoni vesolja. Kar ne raste, ne živi. A rast v tem kontekstu pomeni celovit napredek. Čim krčenje redefiniramo kot zmanjševanje škodljivih vplivov na družbo in okolje, postane razmišljanje recedionistov sprejemljivo in pomemben doprinos merjenju. In več – pokaže se tudi potrebni dualizem države in trga: država postavlja merila in skrbi za njihovo primernost, trg pa se po teh merilih ocenjuje in s svojo »nevidno roko« mikromenedžira alokacijo virov.
Meni se dobiček sploh ne zdi slaba mera za koristi, ki jo neka dejavnost prinaša. Da pa je problem pretirana eksternalizacija stroškov, pa se strinjam. Sploh v zadnjem času je najdonosnejša dejavnost ameriških korporacij lobiranje, lobira pa se za možnosti večje eksternalizacije stroškov, redkeje za kaj drugega, recimo višje vstopne bariere. Da bi bilo potrebno drugačno stroškovno računovodstvo, se lahko strinjamo, vendar je v trenutni politični klimi (ameriški, kot jo je vzpostavila in jo v svet širi Republikanska stranka), to verjetno mogoče samo s kakšno novo revolucijo.
Ni pa ideja upoštevanja vplivov na okolje nič novega, le pozornosti nima v primerjavi s sicer prevladujočimi ekonomskimi idejami prav veliko. Glej http://en.wikipedia.org/wiki/N….._economics
Da je problem brezposelnosti zaradi naraščajoče produktivnosti nerešljiv, zgleda tako samo v optiki, v kateri se ob naraščajoči brezposelnosti hkrati še povečuje delovni čas še zaposlenih. Do sedaj se je ob skokih produktivnosti postopoma povečala blaginja vsem, tudi naprimer z naraščanjem prostega časa za različne hobije in podobno.
Dvig produktivnosti navadno povzroči prerazporejanje družbene moči. Vendar dvig produktivnosti, ki naj bi izviral iz uvedbe IT, menda ne dovoljuje takšnih družebnih sprememb, kot smo jim bili priča ob prejšnjih industrijskih revolucijah. Spremembe pa se dogajajo, vendar morda prej zaradi ojačitev (in posledičnih nestabilnosti), ki jih uvaja finančna industrija, kot pa zaradi dviga produktivnosti, ki bi izviral recimo iz IT. Posledično je tudi moč skoncentirana na Wall Streetu in ne v Sillicon Valleyu.
Odlično. Takoj “kupim” tako vrednotenje.
Problem koordinacijskih mehanizmov ni statičen in tudi časovna dimenzija doda svoje. Problem je njihova vertikalna in horizontalna uskladitev,saj delujejo simultano. Razmerja med njimi oz. njihova vloga se dinamično spreminja, zato bo vrednotenje vedno nekaj izpustilo, saj se vsega ne da izmeriti, kaj šele ovrednotiti.
@bp
Zato naj dobiček kot kategorija ostane. In deloma lahko rečemo, da eksternalije že prenašamo vanj – npr. ekološke takse, povratna embalaža, … A menim da je ena številka premalo – za odslikovanje prave aktivnosti podjetja potrebujemo več.
Prihranek skozi lobiranje bi očitno v takem merjenju zaznal kot breme v ekološki (npr. vrtanje skrilavcev za nafto) ali socialni (poslabšanje kolektivne pogodbe).
Če bi podoben sistem merjenja vpeljal na posameznikih, bi lahko naredil svojo osebno bilanco. Hobi bi lahko prikazal takole: z motokrosom po gozdu (minus na ekološki) kar delno nadomestiš s sodelovanjem pri pogozdovanju (plus na ekološki) ali če npr. paziš sosedske otroke (dobro na socialni). Če postaviš merila bi to lahko celo uporabil kot nek temelj osebne obdavčenosti in spodbud.
Kar pa spet pripelje do redefinicije brezposelnosti. Siva in črna ekonomija sta običajno vključeni v to rubriko. Pa sta res brezdelni?
Če smo še bolj ekstremni: mogoče bi to celo kombinirali z levo dogmo Temeljnega dohodka – kjer pa bi se namesto uravnilovke nadomestilo določalo po svojem dobrem/bremenu za kapital, družbo in okolje. Hm, mar ni prav meritornost ena od podstati desnice?
http://dnevnik.si/novice/aktua…..1042500834
Vestno ločevanje zamajalo sistem ravnanja z odpadki
no comment
Pametno razmišljanje. Tudi sam sem že razmišljal v tej smeri, sicer ne tako poglobljeno in analitično. Namreč, ko bo začelo vode primanjkovati, ko bo zrak onesnažen in okolje uničeno, se bo potem morda splačalo vlagati v okolje? In kakšno ceno bo nato predstavljalo uničeno okolje, ki bo potrebno prenove, čiščenja, da bodo tam lahko denimo živeli ljudje, živali, rastline?
Zakaj ne bi torej predhodno že vključili okolje v ekonomski izračun donosnosti vlaganja v investicije?
Če recimo vzamemo za primer Mehiški zaliv, ki je bil močno onesnažen z nafto, se boste verjetno strinjali, da je bila tista načrpana nafta manj vredna od okolja, ki je bilo močno onesnaženo in poškodovano, izgubo bodo tako imele druge človeške panoge, pa tudi ribje vrste in morski ekosistem. Morda je tam živela vrsta, ki bi nam lahko pomagala v boju proti nekaterim človeškim boleznim ali bi lahko prinesla kakšno drugo revolucionarno odkritje. Nenazadnje to hrano tudi zaužijemo.
Vsekakor sem za to, da bi začeli razmišljati drugače in vrednotiti drugače, to je dolgoročno v korist vseh…
Denimo, če želi nek podjetnik izvedeti koliko delavcev je na trgu in kakšne kvalitete so ti delavci, potem mu bo to vrednotenje koristilo, saj bo natanko vedel kakšne lastnosti imajo ti delavci in koliko izkušenj imajo…itd.
En primer “lobiranja” iz prakse, ki kaže na pragmatičen pristop ekonomije, ki razmišlja le za danes in gleda na trenutni dobiček…Gensko spremenjena hrana…
http://24ur.com/novice/svet/ce…..cujmo.html
@mertl
po mojem je najbolj pomembno, da negativne eksternalije vračamo tja, kjer nastajajo, skozi recimo dodatne dajatve, rezervacije, enako pa seveda tudi pri pozitivnih, kot spodbude ali olajšave. del tega (in to pomemben) je prav drugačno vrednotenje delovanja podjetij.
sam nisem kakšen poseben ljubitelj ogljikovega odtisa, od vseh mogočih mer za ekološko (ne)škodljivost posameznih produktov se mi zdi ena slabših. zanimivo pa je pri tem, da ni več nemogoče za vsak posamezni produkt izračunat porabe energije in potrebnih naravnih bogastev skozi celotno proizvodno in transportno verigo. kar pa konec koncev tudi omogoča, da se eksternalizacijo ekoloških stroškov obravnava kot neupravičeno subvencijo, kot posebno vrsto dumpinga in zato lahko podleže posebnim (in to celo kazenskim!) dajatvam.
kar pa se socialnih koristi in stroškov tiče, pa nimam pojma, kako dobro jih znamo ovrednotit.
@bp
ja, tudi meni je vedno bolj jasno, da je potrebna monetizacija vektorja. Na koncu je potrebno spraviti stvari v denar, ki je tako dejanska univerzalna mera (pa verjetno tudi najbolj boleča).
Socialna komponenta bo predvidevam tista, na kateri se bo kresalo največ nasprotnih interesov. Kolikšna je socialna vrednost VC-ja proti socialni vrednosti karitas pomočnice? Ampak rešljivo: meriti se da, sporne bodo verjetno uteži…
Btw: če je kdo zgrešil super članek, ki ga je Vojko priporočal na teh straneh: http://www.frontporchrepublic……-on-money/