Celotna informatika in z njim medmrežje temelji na ideji, intelektu. Bodisi da je ta zapisana v kodi, besedi, sliki, zvoku ali videu. Z Berners-Leejevim izumom (ali bolje nepatentiranim(!) sestavljanjem koščkov) spleta je eksplodirala kultura izmenjave informacij, med sprva omejenim številom, a hitro rastočim omrežjem sodelujočih. Nastal je ločen svet, ki si je začel oblikovati pravila, ki jih (tudi) zaradi akademskega pedigreja utemelji na vrednotah: svoboda, deljenje, so-pomoč, meritokracija, … Na tem konec koncev temelji tudi Anonymous, spletno gibanje za samozaščito medmrežja in teh njegovih vrednot.
Medmrežje najkasneje od konca devetdesetih let ni več svet zase, ločen od realnosti, ampak se realnost in medmrežje prepletata, dopolnjujeta in so-vplivata. In zato se od takrat postavljajo vprašanja glede lastnine v kiberprostoru – torej intelektualne lastnine. S konvergenco medijev postane možno po medmrežju deliti tudi obsežne datoteke, kot so filmi, glasba, … In tu, zaradi astronomskih zneskov v igri eskalira spopad med svetom vrednot in svetom avtorskih pravic. Spopad, ki se v sedanji iteraciji kaže kot Acta. Težava, ki jo imamo, pa je, da imata v tem spopadu obe strani izredno močne argumente.
Znanje se de facto najbolje plemeniti, če se lahko prosto ovir razširja in vsak posameznik prispeva v njegov korpus. Od pojava vikipedije naprej tega ni treba posebej dokazovati. A premaknimo se iz znanstvene sfere na družbeno. Internet omogoča popolnoma nove načine seznanjanja, odločanja in aktivnosti ljudi. Akcija Očistimo Slovenijo ne bi dosegla takšne širine brez podpore socialnih omrežij. Kažejo se zametki neposredne demokracije. Moč reševanja problemov z uporabo hive mind – distribuiranih procesnih enot (=človek), ki v medsebojni komunikaciji izdelajo mnenje – je presenetljiva in veliko dobrih primerov najdemo v knjigi Crowdsourcing. Kreativnost/avtorstvo/
Osnovna podmena avtorske zakonodaje je, da je za državo/skupnost/človeštvo koristno, če se avtorju nečesa novega (orodje, izum, knjige, …) prizna začasni monopol nad izkoriščanjem njegove ideje z namenom nagraditve. Nagrada naj bi tudi druge spodbudila k ustvarjanju. V temelju torej meritokracija, izražena s časovno omejenim finančnim dobičkom, preden delo postane javno dobro (public domain). Zatorej ne moremo zanikati legitimnosti denarne kompenzacije avtorja in ščitenje njegovih pravic.
Acta, Sopa, evropska direktiva o softverskih patentih in podobni dokumenti osnovne kolizije ne rešujejo in na žalost ne prinašajo rešitev, ki bi odgovorile na temeljna vprašanja intelektualne lastnine danes. Kako doseči ravnotežje med pravicami avtorjev ter potrebami njihovih uporabnikov? Se je z medmrežjem mogoče spremenil kontekst in je kumulativna vrednost prostih vsebin presegla vrednost kreacije formaliziranih avtorjev? Ali open source morda razvija boljše produkte kot zaprte skupnosti razvijalcev?
Ko poleg novih načinov ustvarjanja upoštevamo še nove poslovne modele, je problematika še bolj zapletena. DJ Umek, za Avseniki verjetno najbolje poznan in plačan slovenski glasbenik, svoje skladbe in nastope večinoma prosto deli med feni na spletu, a verjetno ustvarja simpatične prihodke z nastopi v živo. Piano media poskuša z uvedbo enovite krovne naročnine za več medijev te nagraditi za vsebine. Za več do pojava spleta popolnoma neznanih (celo nemogočih) načinov, kako delo intelekta monetizirati, priporočam Wikinomics.
Premisliti je torej treba celoten sistem intelektualne lastnine.
Acto pa je treba zavrniti že iz same spodobnosti:
Kot prvo – veleposlanica, ki jo je podpisala, se je opravičila zaradi državljanske malomarnosti. Če diplomat poseže po tako skrajni gesti, je pazljivost več kot utemeljena. Edina možna rešitev za trezno in samospoštujočo državo je odlog in poglobljen premislek.
Drugo – ekipa ki je na gospodarskem(!) ministrstvu v tajnosti pripravljala stališče slovenske vlade, ni izvedla nobene analize kaj prinaša ta trgovinski(!) sporazum slovenskemu gospodarstvu. V času globoke recesije ne vemo, koliko delovnih mest bomo bodisi pridobili ali izgubili ter ali bo zaradi tega naša zunanjetrgovinska bilanca boljša ali slabša. Ne vemo niti tega, kaj bo izvajanje (kakšno?) Acte prineslo ponudnikom interneta ter koliko počasnejši in dražji bo zaradi tega dostop do interneta.
Tretjič – taista ekipa je aktivno ignorirala zahteve informacijske pooblaščenke, ki je večkrat zahtevala dokumentacijo, a je ni dobila in zaradi tega sploh ne more presojati morebitnih kolizij s slovensko ustavo, ki je glede varstva zasebnosti med najnaprednejšimi na svetu. Zaradi nje smo Slovenci kar dobro zaščiteni pred informacijskimi zlorabami. In ko smo že pri pravu – ne vemo niti to, kako bi Acta vplivala na naš pravni red in sodno prakso.
Vsaka od teh treh točk zadošča za dostojanstven umik. Kombinacija vseh treh pa ratifikacije v tem trenutku preprosto ne dopušča.
Kogar zanimajo še dodatni argumenti, pa je tule na Slo-Techu dobra analiza.
In zaradi vsega tega se lahko zgodi, da me bo ponovno kje zeblo, če ta zima še ne bo odnehala. Upam, da se mi pridruži kdo od bralcev …