Ena svetlejših izkušenj zadnjega leta, ki sem jih imel v Sloveniji, je sodelovanje strokovne javnosti in FURS-a pri pripravi zakona o davčnih blagajnah. Po 25 letih nezaupanja, zamud in posledično suboptimalnih programskih orodij smo končno vsi skupaj prišli do stopnje zrelosti, ko smo lahko sedeli za mizo in odkrito in predvsem ciljno usmerjeno razpravljali o problematiki. Pisci, davčni inšpektorji, FURSovi informatiki na eni ter ponudniki softvera ter nekaj velikih izdajateljev na drugi strani. Jasni in komunicirani cilji obeh strani so nas pripravili k sodelovanju in predvsem poslušanju en drugega. Prepričan sem, da bo zaradi upoštevanja komentarjev tako pri zakonu kot pri tehničnem pravilniku zmeda bistveno manjša, dikcija jasnejša in izvedljivejša ter s tem uvedba cenejša.
Ves čas priprave zakona nas je vodila zavest o stroških. In si prizadevali za trgovce čim cenejši prehod v sistem fiskalizacije. Izmed vseh sistemov ki jih poznam (npr posebni tiskalniki v RS,BA,MN,MK,BG,AL,KS) ter on-line sistemi (HR, prihajajoči CZ) je predlagani z programskim potrjevanjem preko interneta najcenejši. Večino trgovcev bo verjetno popravek dobilo brezplačno ali z minimalnimi stroški ob podpisani vzdrževalni pogodbi. Drugi bi morali menjati le programsko opremo, kar je najcenejši del blagajniškega sklopa. In se jasno priključiti na internet, kar pa je danes praktično nujno za posel ali pa vsekakor zelo pametno. Tekoči strošek bi bil minimalen. Ne bi bilo vzdrževanja strojne opreme, ni potreben poseben komunikacijski kanal in strošek zanj, celo strošek tiskanja računov se poveča minimalno za tiste štiri vrstice dodatnih podatkov. Strošek shranjevanja podatkov nosi FURS.
Do tu vse lepo in prav. Če operacija že mora biti, ker država upravičeno zahteva disciplino, potem jo naredimo čim bolj nebolečo, poceni in brez nadaljnjih posledic za življenje pacienta.
Pa se vmeša (baje) Ministrstvo za finance in doda zahtevo po označbi fiskaliziranega računa z QR kodo. Podatki, ki jih potrebujete za preverbo veljavnosti fiskaliziranega računa so namreč precej obilni (davčna številka, datum, 32 heksadecimalnih znakov EOR-a) in zoprni za vnašanje. FURS si želi pomoči državljanov pri iskanju kršiteljev tako, da bi državljan prejet račun preveril na spletnem portalu in verjetno sodeloval v loteriji. A kot rečeno: ročen postopek vnašanja podatkov zahteva ogromno motivacije prijavitelja in omogoča obilo napak. Zaradi česar je verjetnost obsežnega preverjanja (četudi le iz radovednosti) majhna. QR koda, ki vsebuje 128 znakov podatkov, bi težavo rešila. Prijavitelj bi s posebno aplikacijo na pametnem telefonu poslikal QR kodo na računu in FURS ima vse potrebne podatke (to rešitev sem pred leti na razmislekih na MF o reševanju te težave celo sam predlagal).
Računalničarji smo dalj časa a baje neuspešno opozarjali, da je ideja dobra a žal povzroči nesorazmerne stroške. Bolečina gospodarstva je neprimerno prevelika za vprašljiv izplen nekaterih davčnih kršiteljev, ujetih preko takega atipičnega inšpekcijskega pregleda.
Za dobršen del obstoječih tiskalnikov je QR koda izziv in lahko računamo na menjavo pri približno polovici od 120,000 maloprodajnih mest, kolikor naj bi jih bilo v Sloveniji. Strošek nakupa novih (pri povprečni ceni 200€ in razponu od 80-900€) lahko ocenimo na 12 mio € (pri 30% menjavi na 7 mio €) brez stroškov dostave in montaže.
Povprečni izdan račun vsebuje 4 pozicije in je skupaj s glavo in nogo dolg cca 10 cm. Rolica papirja 58mm najbolj prodajanega tiskalnika je dolga 19m, in zadostuje za 190 povprečnih računov. V primeru da je QR koda 2x2cm to je približno 20-25% večji strošek poraba papirja. Cena 19m rolice termo papirja stane cca 0,5€. Iz česar izračunamo, da je povprečna cena enega računa 0,0026€. S QR kodo bi z isto dolžino izdali 152 računov. Strošek na račun je torej 0,0033€ in je za ceno 0,0007€ dražji od računa brez QR kode. Najhitrejši tiskalniki za tisk QR kode potrebujejo 0,5 sekunde. Običajni termični tiskalnik jo bo tiskal dobre tri sekunde, starejša matrika med 10-20 sekund.
V Sloveniji izdamo 3-5 mio računov dnevno. Letno lahko računamo s cca tristo trgovskimi dni. Okvirno torej milijarda računov letno. Pri povečanem strošku to prinese v kumulativi približno 700,000€ dodatno na že približno 150-300,000€ kar porabijo številsko-črkovne dodatne oznake.
Verjetno je dolgoročno ekološki strošek porabe dodatnih 20,000 km večji od samega stroška papirja.
A je zanemarljiv z največjim stroškom – časom. Zavedajmo se, da je čas na blagajni najdragocenejši v celotni trgovini ter zaradi tega zahteve po produktivnosti najvišje. Tiskanje milijarde QR kod porabi v najboljšem primeru polsekundnega odtiska skoraj 139,000 delovnih ur (= 807 človek/mesecev), pri dvosekundnem odtisku pa že preko pol milijona delovnih ur (=3200 človek/mesecev) Dobršnemu delu teh izgubljenih ur blagajnika pa je potrebno dodati še enak izgubljen čas kupca.
Če se Petrol, Spar in Tuš odločijo tiskati metrske pole kuponov in akcij ob računih, ki nam jih izročajo, je to svobodna podjetniška presoja in kalkulacija rentabilnosti. Če pa država neuravnoteženo in prekomerno predpisuje porabo papirja in časa zaposlenih v gospodarstvu za doseganje svojih ciljev gre pa za nesorazmerno, prekomerno in nepotrebno obremenjevanje gospodarstva in pika.
Spoštovani na MF: prosim spremenite svojo odločitev in opustite zahtevo po izpisu QR kode. Le-ta poceni in enostaven zakon nepotrebno komplicira. Zahteva nezanemarljivo začetno investicijo in trajno povečuje obratovalne stroške slovenski maloprodaji. Učinkovitost takega načina detekcije kršiteljev pa je vprašljiva.
Andrej Mertelj je zagovornik uvedbe davčnih blagajn in je sodeloval pri pripravi Zakona in tehničnega pravilnika. Kot izvršni direktor Datalab-a pospešeno vlaga denar in ljudi v povečanje obsega poslovanja divizije maloprodajnih rešitev v sodelovanju z nacionalnimi telekom operaterji na vseh trgih, kjer je PANTHEON prisoten. Podjetje Datalab načrtuje, da mu bo uvedba davčnih blagajn v Sloveniji pri tem pomagala. V kolikor bo obveljala zahteva po QR kodi bi podjetje Datalab s prodajo tiskalnikov ustvarilo še precejšnje dodatne prihodke in dobiček.