Zbogom in hvala za vse ribe

Redek je iz moje generacije, ki ni bral Štoparskega vodnika. In  v tej knjigi je en najboljših pozdravov, kdajkoli zapisan v svetovni prozi. Delfini, ki kot inteligentnejša vrsta stalno poizkušajo opozoriti ljudi na uničenje zemlje, kolektivno izginejo in za seboj pustijo sporočilo »Zbogom in hvala za vse ribe«. Če veš da bodo za vesoljsko obvoznico vogonski birokrati zradirali planet, ljudje ki jih nagovarjaš pa so gluhi, potem lahko rečeš le zbogom. Ne nasvidenje – tega ne bo, saj se le težko spet snideš z nekom, ki so ga razstrelili. Drugi del stavka pa  tako tipično angleški, da reže. Najprej izredno vljuden – ob koncu obiska se zahvalijo se za nudeno, hkrati pa tako prekleto realistično/ciničen: planet in civilizacija bosta uničena, a od vsega bodo verjetno pogrešali najbolj prav taiste ribe*.

Tole je dvanajsta kolumna za finance. Dvanajsti mesec, ko se vikend začne z rahlim razmišljanjem o tem kaj pisati ter se stopnjuje proti nedeljski goveji župci, ko je panika in rok za oddajo. Nedeljska goveja juhca je tudi pri meni tak cenjen ritual. Tak »fletn«, topel in domač. Nekaj kar ni dobro mešati z reminisciranjem o domači ali geo-politiki, v kar ni dobro špricati žolča trenutnih razmer ali destilata duševnega stanja nacije. V župco spadajo nudeljci ne pa globoke misli, drugače apetit mine. Od naslednjega meseca dalje bodo moja nedeljska kosila spet neobremenjena. Vloga rednega kolumnista postaja ob vse večjih službenih zahtevah zaradi rasti posla pretežka obveza, zato se moram posloviti.

Če pogledam nazaj na to leto, kako lahko samoocenim tale moj kolumnistični podvig? Težo diktata roka za oddajo sem poznal že davno. Na začetku se ti zdi mesec ogromno časa, na koncu vedno loviš ideje. Prvih nekaj mesecev inspiracijo dobivaš iz materiala, ki se je nabiral. Potem skupaj z bralstvom rasteš, veš na kaj se odziva in kaj takorekoč zahteva in poizkušaš material ki se nabira selekcionirati glede na bralstvo in ga tudi spraviti v formo, ki jo pričakuje.

Vsekakor imaš kot kolumnist v Sloveniji najlažje delo, če kritiziraš vlado in upravo. Najprej je tu neizčrpen vir materiala (neumnosti, slaboumnosti in maloumnosti še dolgo ne bo zmanjkalo) hkrati pa je jadikovanje brez pričakovanja izboljšanja velik del avtohtone in hkrati tudi večinske priseljeniške kulture (»jojmene, kaj pa čmo zdej. Sam da nau slabš.« = »ulele, kuku meni siromaku / I tebe sam sit kafano«). Tako hkrati nagovarjaš tako noričane kot tudi opankarje (zamenjaj s svojo priljubljeno delitvijo), jih združiš v trpljenju tako da se lahko vsi skupaj počutimo tako zelo nategnjene a prijetno enake. E-Z. Ampak plehko.

Problem je če hočeš ven iz te tematike. Saj je potrebno vsake toliko časa kaj pojamrati, ampak mar ne bi bilo vseeno bolje, če …? Bi kolumne bile vozilo za posredovanje drugačnih misli. Razčiščenje idej. Močna platforma za zagon ideje v javno diskusijo. Ali pa samo kot svetlobni žarek, ki temo razsvetli in nam za trenutek oprijetni bivanje. Verjamem, da kdorkoli piše, v svojem bistvu stremi k takemu pisanju.

A kako to meriti? Kako se kot kolumnist usmeriti v teme ter preveriti, ali si jih obdelal na primeren in razumljiv način? Kje in kako izvedeti, ali so vikend noči, namenjen pisanju, bolje investiran kot pa če se ga npr. napiješ s prijatelji?

Da bi se na podlagi kake moje kolumne spremenila kaka politika ali zakon – takoj ne. Mogoče bo kakšen odziv kasneje, mogoče pride kaj čez stranska vrata. Vsekakor pa sem na dve kolumni dobil zanimiv odziv iz tujine – mogoče nam pa uspe premakniti zunaj in potem »uvoziti« dobro prakso v lokalno okolje.

Odzivi na forumih so slika kolektivne zavesti internetne subkulture. In internetna subkultura je običajno samo do konca raz-uzdana in brez-zavorna medsebojna komunikacija v družbi –  navidezno varni destilat v navidezni anonimnosti. Ter kot tak neuporaben. V nekaj kolumnah sem pozival k drugačni uporabi. Rezultat – precejati moraš precej gnojnice, da dobiš kak biser. Ni problem, da se ljudje ne strinjajo s tvojimi mnenji. Problem je v tem, da ne znajo utemeljiti zakaj se ne strinjajo. Ker so forumski komentarji ne kontra-teze ampak enostavno postavljanje neke (absolutne) resnice in potem samo še cepetanje. Ergo, če bi se slovenski avtorji ozirali na Forume bi bila verjetno stopnja samomorov v SLO še višja, kajti pri določenih komentarjih te mine volja do življenja samega (podoben efekt ima sodelovanje v zakonodajnem procesu ko naletiš na vogonsko skalo).

Direktni odzivi so najbolj zanimivi. Bralci najdejo tvoj elektronski naslov in ti pišejo direktno. To je pa zanimiva izkušnja. Najprej opaziš povečan priliv prošenj za pomoč in sponzorstva. Naslednja velika skupina so prošnje za nasvet ali soinvestiranja: Imam podjetje in sledeč problem…. Tole bo megaekstrabiznis samo milijon je potrebno vložiti pa bo … Prošnje iskalcev zaposlitve… Razumeš pošiljatelja, zakaj ti pošilja tako sporočilo. Pogosto gre grabljenje za slamice zadnjih priložnosti. A karkoli pametnega lahko odgovoriš mogoče vsakemu stotemu, zato počasi prenehaš brati in se le vljudno zahvališ in pismo preusmeriš.

In na koncu pridemo do nekaj odzivov, ki te bodisi nasmejijo (od krepkobesedne podpore do vabila na zmenek) ali pa te pustijo v občutku »aleluja, vsaj en ki kapira«. Zaradi takih se splača pisati. »Ti Mertl, maš prav, se čisto strinjam s tabo, točko 3 je še mal za spolirat ampak privat te čist podpiram«. »Ok stari, bi bilo fino če bi to tudi javno podprl. Vsekakor pa hvala za idejo glede 3.«

Ko kot kolumnist porineš glavo iz tišine povprečja in lansiraš neko idejo (kar ni vselej brez posledic) potem bi se spodobilo dobiti nazaj material za premišljevanje. Mogoče je to formula za uspešne digitalne medije prihodnosti – da bralci ne podpirajo medij samo finančno ampak da v njem prepoznajo tudi platformo za vplivanje na družbo.

Mogoče so mediji kjer bodo Forumi takšni kot so v Slo sedaj končali na cyber-pokopališču, medtem ko bodo mediji z Anti-Forumi (torej tesno prepleteno in sodelujočo skupnostjo bralstva) preživeli. Mogoče je zato potreben le rahel mentalni premik in sprememba ravnanja. Recimo administriranje forumov kjer se pljuvaču bodisi pomaga da artikulira svoja stališča ali pa se ga enostavno ignorira. A o tem mogoče kdaj drugič. Pod črto, meni je bil bistven del motivacije za pisanje prav ta povratna zanka in možnost preveriti ideje v širšem prostoru.

Zahvaljujem za dano priložnost Petru ter za ves babysitting in potrpežljivost z oddajnimi roki Roku. Hvala za res fino izkušnjo in prostor, da sem delil svoje misli s slovensko javnostjo.

Največja hvala pa bralstvu Financ. Da sem vam smel pisati celo leto mi pomeni veliko čast.

Andrej Mertelj

*Hm, je mar kaj sorodnosti s turisti, ki ob odhodu iz Slovenije ne morejo prehvaliti lepe narave? Je to najlažji izhod, da ne govoriš o ljudeh in jih s tem posredno sodiš? Mogoče ena od uporabnih veščin, ki se jih lahko naučimo od Otočanov.

Leave a Comment