 Karin se moti: za srečo se je potrebno in nujno boriti. Predvsem pa za srečo ki jo doživljaš da si oče otroku. |
Star sem 50 let. Na svetu razsaja COVID-19. Mediji ignorirajo mojo zgodbo. Jutri me lahko ni več in moji hčeri ne bosta nikoli poznali resnice! Vodita jo laž in predvsem pohlep. Za dosego njenega cilja ji ni sveto nič: ne dobrobit mojih hčera, ne njena družina (izpostavljanje medijem, bistven prispevek pri razpadu bratove veze, …), ne prijatelji (z nagovarjanjem na krivo izpovedbo jih kazensko in karierno ogroža), ne znanci. Do sedaj je zagotovo uničila ali bistveno poslabšala življenje vsaj 20 ljudem. V želji dobiti 1800€ mesečne preživnine zase, poleg policije, sodstva, sorodnikov in znancev vešče uporablja javno mnenje. V svojih Instagram postih, povzetih v slovenskih medijih označila za nasilneža, insinuirala nehumana dejanja, lažno ovadila marsičesa in proti meni sprožila kar nekaj sodnih postopkov. Nagovorila je mati moje starejše hčere naj mi vzame polovično skrbništvo, bistveno okrni stike z njo ter zahteva 900€ preživnine nakaovane njej. Preživno za starejšo hčer že pet let krepko presegam s plačevanjem stroškov za hčerine aktivnosti in omogočanje sanjskih ekskurzij in dopustov. Na socialnih medijih je s svojo družino in prijatelji ter s svojimi somišljeniki proti meni sprožila pravo gonjo, blatenje in opravljanje.Kot sem obljubil Karin, sem kljub njenim neprestanim napadom do rojstva mlajše hčere (26.1.20) in še mesec za tem molčal. Tudi v najtežjih trenutkih božičnega razpoloženja, 50-ega rojstnega dne, ki sem ga praznoval sam in ogoržanju dobrobiti starejše hčere. Upal sem na spremembe, na razsvetljenje – ki ga zaradi ekstremnega egoizma, njene laži in pohlepa ni bilo in ga še vedno ni.Ob njenih objavah so me novinarke prosile za komentiranje, a sem jim povedal za mojo obljubo in da v tem trenutku ne bom komentiral. Ko sem konec februarja poslal elektronsko sporočilo Slovenskim novicam in Žurnalu, ki sta oba vodila z objavami o naju, da sem sedaj pripravljen razkriti svojo zgodbo, nisem bil vreden niti odgovora. Edino, kar mi je preostalo za oprati moje ime sta bila torej moj profil na Instagramu in tale blog, kjer sem odprl dve novi področji: Karin Škufca ter Projekt “maternice”. |
Mnoge forumovke in komentatorke mi očitajo, da perem umazano perilo v javnosti. Da ne mislim na to, kako bo objavljeno vplivalo na življenje mojih hčera. Verjemite, nisem srečen takole zvlečen pod žaromete in v javnost. Trideset let sem povsod, a vedno v ozadju. O meni se nikoli ni pisalo nič drugega kot o mojem profesionalnem delu. Precej od preko 200 (ocena) intervjujev, javnih nastopov in mojih člankov je zbrano na tem blogu.
Sedaj sem bil pa kar naenkrat prikazan kot družinska pošast, nasilnež, vršilec nehumanih dejanj… Nekdo, ki 11 tednov nosečo ženo pripravi do tega, da zbeži od doma k staršem. Da bi bil verodostojen pri dokazovanju druge zgodbe sem moral iti v detajle, objaviti natančno kaj se je dogajalo in objavljeno podpreti tudi z “listinskimi dokazi” kot so prepisi pogovorov, izmenjana pisma in drugo.
Kaj me vodi pri mojem objavljanju?
Najprej sta tu moji hčeri!
Odkar mi je Karinina odvetnica zagrozila s “pomislite na svoj ugled v javnosti”, Karin pa se je namesto pogovora z mano raje odločila za laganje prijateljem, objavljanje izjav svoje nove ljubezni podprte s slikami brez prstana mi je jasno, da je njena strategija javni pritisk “da bi skašljal denar”, ki ga po pravni poti ne more dobiti. Laž in pohlep je bilo edino vodilo – ne pa dobrobit najine hčere, mir in ščitenje vpletenih (obeh družin, prijateljev, …).
Ta zgodba se je širila in v januarju dosegla vrh s časopisnimi članki. Najkasneje takrat sta postali vpleteni tudi moji hčeri. Predmet možne stigme okolja, obrekovovanja otrok in njihovih staršev. Od takrat sta oni, jaz in moja družina tema pogovorov. V kolikor bi molčal, bi v družbi krožila le Karinina verzija. Kdor molči, pritrjuje. Moj molk bi bil še dodatna potrditev moje podobe, ki jo je slikala.
A to nisem jaz…Starejša hčer ve, kako dober oče sem.Tu sploh ne bi izgubljal besed. In ve tudi, da sem precej dober partner/mož. Štiri leta in pol smo živeli skupaj z njeno materjo. Leto in pol je živela z nama s Karin. Ve, da sem z obema ravnal odlično. Ju razvajal, jima omogočil vse. Redko povzdignil glas in nikoli roke! Razen doslednosti, spoštovanja dogovorov in zmerno urejenega gospodinjstva (pri čemer sem kolikor se je le dalo pomagal) sem zahteval le malo. A jima nudil prelepe počitnice in vsakovrstna doživetja, finančno in čustveno varnost ter stabilnost. A dobrota je očitna sirota in želeli sta vedno več – na koncu nemogoče. Mati starejše selitev iz Švice nazaj v Slovenijo, Karin pa neomejena finančna sredstva in nebrzdano življenje.
Mlajša hčer je bila stigmatizirana že pred porodom in me – če bo prevladala Karinina želja – ne bo poznala nikoli.
Kako naj torej privatne izkušnje uskladita z diametralno drugačno javno podobo, ki jo slikata obe “maternici” v javnosti in pravnih postopkih? Soočeni bosta z njo ne glede na moje aktivnosti. Če molčim, bo krožila le ena zgodba. Če pa povem, potem lahko sami in javnost ocenijo dogajanja in moja ravnanja.Vedno sem bil pristaš Resnice, ne glede na to, kako neprijetna je. Z mojimi objavami, ki bodo ostale (v primeru moje smrti je za naslednjih 20 let določen skrbnik in alocirana sredstva za ohranjanje tega bloga), bosta obe imeli možnost spoznati očetovo verzijo in našo zgodbo iz druge perspektive. Podprto z dejstvi, ne govoricami.
Nato je tu verodostojnost v službi, …
Sem vodja preko 200 sodelavcev. Njihovo zaupanje je imperativ za uresničevanje ciljev družbe, ki jo vodim. Bi vi sledili nekomu, ki je družinski nasilnež? Bi vložili včasih zadnji drobec energije pri uresničevanju njegovih idej? Bi mu verjeli, da si prizadeva narediti svet lepši z rešitvami, ki malim in srednjim podjetjem omogočajo konkurirati največjim? Bi verjeli v njegove vizije digitalizacije, ki naj olajša vsakdanja opravila?
…moj ugled v družbi…
Celo življenje si prizadevam za bolj humano družbo. Kjer je resnica cenjena, korupcija zavržno dejanje, samoodločanje/humanizem/razsvetljenstvo pa vodilna merila človekovega življenja? Kako pojasniti mojo filantropijo do otrok /sofinanciranje prvega materinskega doma v Bosni/… v luči pobega noseče žene iz nevzdržnih družinskih razmer? Bi bil še kdajkoli kredibilen pri mojih prizadevanjih? V mojih bodočih javnih nastopih?Kot je dobro napisala lucidna komentatorka “če ne bi objavil tega, bi ga na kol nabila polovica Slovenije”
…odnos modernih deklet in žensk…
Naša družba je pretirano individualistična in egoistična. Preveva jo “self-entitlement” saj je občutek “pripada mi” globoko usidran v zavest. Iniciative kot so vseprisoten #selflove privedejo celo do člankov “Ljubezen svojega življenja…sem jaz”. Kar pa vse zmanjšuje toleranco do neizbežnih napak, ki jih v medsebojnih odnosih delamo ljudje. Ko spremljam instagram imam vse bolj občutek, da gledam Jerry Springer show. Mnenjske voditeljice nekritično širijo določene dogme, ustvarjajo nerealne sanje o tem, kakšrno bi moralo biti žensko telo, potovanje ali odnos z otroci ali partnerjem. Namesto strpnosti promovirajo maščevanje, toženje, izsiljevanje. Namesto materinskosti, odpuščanja in dela za druge – kar v pretirani meri “odlikuje” cankarjanski arhetip matere – so samozaljubljene, postavljajo v ospredje svoje interese brez kakršnega koli ozira na druge, zaradi neuresničevanja svojih fantazij rušijo družine. V vsem vidijo nasilje.
. Niso “influencerke” ampak “bad-fluencerke” in kot take delujejo v interesu kapitala: enako kot kozmetična industrija. Bolj ko so sledilke nesrečne, lažje jim je prodati novo kremico, fitnes trenerko, psihološkega coach-a ali storitve nevladne organizacije, ki se bori proti nasilju nad ženskami. Če kot družba in rasa želimo preživeti, se je potrebno vrniti k koreninam.
Najina zgodba s Karin je bila pravljica, ki se je spremenila v moro. Če bo pripravila do razmisleka samo eno partnerko, samo eno mater, da bo v nasprotju z modernimi trendi pomislila dolgoročno in pretehtala pluse in minuse, je moje pisanje doseglo svoj cilj.
… in nenazadnje – podpora Projektu “maternice”
Če želim biti verodostojen zagovornik spreminjanja obstoječe prakse, kjer je “še tako slaba mati boljši starš/skrbnik otroka kot dober oče” potem ne gre brez poznavanja dejstev. Zgodb o pristranosti CSD-ja in sodišč je precej. Na katere pa prevečkrat odmahnemo z roko in s pripombo “verjetno si je zaslužil”.
A takega ravnanja si očetje ne zaslužimo. Dobrih 20 let se učim, kako je zavedanje (awarness) in razširjanje informacij (dissemination) nujna komponenta vsakega projekta. Kar velja za subvencije EU v poslu, verjetno velja tudi drugje. Naj torej trpljenje v tej zgodbi služi vsaj nečemu dobremu.
Trideset let trdega dela, aktivnega sodelovanja v družbi, desetletje zglednega očetovstva in ljubezni do svojih in tujih otrok dano v nič zaradi hotenj dveh “maternic”?
Nisem tip, ki nič ne vidi, nič ne sliši, nič ne misli in nič ne reče. Če sem prisiljen v novo normalnost take javne podobe je to pač nova igra, ki se jo moram naučiti. Lahko da sem nespreten in nevešč. Lahko da včasih povem ali napišem preveč.
A kot je spesnil pra,pra,…stric: “…manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnjev dnovi…”.