Ob 1300 ko to pišem udari nekaj ob okno. Kosji mladič. Stoji na okenski polici in me gleda. Obrnem se in napišem tole, ko spet pogledam ga ni ga več. Zgleda da je odletel in mi pustil posrano polico. Poizkušam poklicati Karin in jo preprosto vprašati, kaj želi ko predlaga »mirno in pošteno« ločitev. Izplačati jo z neko razumno vsoto se mi v tem trenutku zdi precej optimalna opcija. Samo da imam mir in da jo ne vidim več. Telefonska številka je izključena. Kasneje izvem, da je spremenila številko in jo dobim od prijateljice, ki jo je obvestila. Mogoče še bolje.
13:56 dobim mail od Karin s katerim odpove pregled nuhalne svetline. Možni vzroki: ne želi me imeti zraven na pregledu; pregled so ji prestavili ali pa je pregled ona odpovedala. Ali pa noče, da karkoli vem o otroku.
Razmišljam o svojem odnosu do bodočega otroka. Spomnim se vseh od nemoči prejokanih noči zaradi MajeK in njenega zanemarjanja ***M, vseenosti, nagajanja, prepovedi klicanja, ….
Ne vem če zmorem ponovno skozi ta kaos, kjer karkoli narediš, ne moreš poskrbeti za otroka, kjer ti mati kontrira samo zato, ker je to pač edini način, da te prizadane. Deja-vu!
Najprej ji napišem email s katerim jo vprašam po njenih razlogih za beg, nato še enega, v katerem se zahvalim za njeno skrb za ***M
Spim že dolgo nič.