Na Hagazussi III urejamo še zadnje zadeve pred odhodom. Čiščenje in nalaganje barke, drobna popravila. Zvečer dobimo na barko paket Igorjevih prijateljic ter še mojo sosedo. Prijateljice se ob kakih 0300 zjutraj, ko nas preženejo iz Piranskega carinskega pomola poslovijo, soseda se pa pametno odloči in odpluje z nami do Bar-a. Z Markotom se bosta vrnila z letalom v sredo.
Medtem ko jaz v polsnu delam kot robot Karin blesti na modni reviji na Vrbskem jezeru. Z Dašo spet nastopata za DalioCuture, lokalnega modnega oblikovalca. 150€ na roke ni na odmet. Je pa zanimivo, da tri dni prej zaradi slabega psihofizičnega stanja ne more na podpis ločitvenega sporazuma.
Jadranje od Portoroža do Bara mine v polzavesti. Gledam v morje in premišljujem ali je še sploh vredno živeti. Na pol v snu spremljam Mareta, ki mi razlaga specifike barke. Kolikor toliko priseben sem le za krmilom. Tam sem vsaj malo živ. Z vetrom v laseh in morjem pod sabo nekako funkcioniram. Večina posadke se me izogiba. Moje trpljenje je preveč za njih. Niso me navajeni takega. Poznajo me kot nezlomljivega, akciji zavezanega. Sedaj pa me gledajo cmeročega in v točko zročega. Spregovorim komaj kaj, govorim samo o Karin in o najinem odnosu. Razen Igorja se ne želi nihče pogovarjati z mano. Mare – kake dve leti po ločitvi noče odpirati svojih ran. Nina, ki je tudi sveže izgubila partnerico je v podobnem zosu. Ladja duhov. Edina sreča nam je potovanje. Jahanje valov. Razpenjanje špinakerja in priganjanje jadrnice. Srečanja delfinov, ki 4 ure plavajo z nami. V slabih tri-in-pol dnevih prejadramo skoraj cel Jadran.