6 mesecev…

V Portorožu na Hagazussi, 26.7.2020

Draga mlajša hči,

danes si dopolnila prvega pol leta svojega življenja. Pa te še nisem mogel vzeti v roke, te poljubiti – še videti te ne smem! Nihče mi ne sme povedati kako si… Če si zdrava, ti že raste kak zobek? Ne vem kakšne so tvoje učke, ne kako se nasmehneš ali zajokaš. Verjetno že veselo čebljaš, a jaz tvojega glasu ne smem slišati. Ne vem kako sladko zaspiš, ne kako dišiš. Ne morem te vzeti v roke in te pomiriti ko jokaš. Ne morem te uspavati, še manj skopati – kot sem tvojo starejšo polsestrico, katere višek dneva so bila najina ure dolga kopanja in čofotanja vsak zvečer. Ne morem ti zapeti uspavanke, te poujčkati ali te poljubiti. Te pomiriti s svojim glasom pripovedujoč ti pravljice – kot sem jih tvoji polsestrici. Ne morem se spakovati in zganjati neumnosti, da bi ti v očke zmamil iskrice in na usteca nasmeh. Ne morem ti brisati ritke, te previjati in preoblačiti. Ne morem s teboj na sprehod in ti kazati & razlagati svet okoli tebe.

Žal mi je za vse stvari, ki  sem jih lahko dal tvoji starejši sestrici, da je postala tak čudovit, razgledan, pameten in dobro vzgojen otrok kot je – a jih tebi ne morem dati. A. Še veliko boš izpustila, draga hči. Zamudila bova še veliko lepih trenutkov. Ogromno stvari bi te lahko naučil, pa te verjetno ne bom mogel. Dela se nama nepopravljiva krivica, ki jo sodišča in Center za socialno delo še potencirajo – saj so tvoji interesi in potrebe zadnji po pomembnosti in nujnosti. Vzeli so nama prve pol leta tvojega življenja, vzeli nama bodo verjetno še nekaj let.

A verjemi in vztrajaj! Tako kot v dnevih najbolj črnega obupa vztrajam in verjamem jaz. Tako kot verjame in vztraja tvoja polsestrica, katere mater je tvoja mati prepričala (uklela?) , da me  v želji odvzeti mi otroke skupaj napadata in si tako večata možnost zmage (beri dobiti denar). Kaj se pri tem se dogaja z nami – vama in vajinim očetom ter vsemi kolateralnimi žrtvami) – ju pri tem ne zanima. “Kaj dobim jaz?” je edino vprašanje, ki si ga maternici zastavljata. A mi trije bomo prej ali slej skupaj, kajti še tako vztrajno zlo je (relativno) kratkotrajno in dobro vedno zmaga.

Draga hči, lahko bi imela najboljšega očeta, pa si ob moji omembi deležna le strupa in pljuvanja. Tvoja mati me mrzi iz dna duše, saj nisem brezpogojno izpolnjeval njenih kapric in pričakovanj. Babica in dedek bi me utopila v žlici vode zaradi sramote, ki jo povzročam družini – s tem ko javno govorim resnico o njih. Ne verjemi jim! Moja dejanja in besede govorijo zame – prepričan sem, da jih boš čez kako desetletje razumela.

****** CENZURA ******

A draga hči, to je tradicija družine tvojega očeta – skoraj tisočletje smo že spoštovani stebri družbe, vidve s sestro sta dedinji tega mogočnega drevesa. Ne glede na plesen in gnilogo, ki nas obdaja, rastemo kot hrasti visoko in ponosno. Preživimo najhujše viharje  in se pnemo še bolj mogočno.

Ne daj se, verjemi vase. Ne pusti, da ti nalepijo nalepko krivde. Tako kot se ne pustim jaz. Zgleduj se po svoji starejši sestri, ki mirno prenaša zlobo svoje matere, ki ji – prvič v življenju – ne pusti niti več kot 14-dni jadrati z mano. Žal mi je, da sem vama izbral taki milenijski materi, katerih svet se žal vrti le okoli njiju dveh. Sram me je in nikoli se vama ne bom dovolj opravičil.

Ljuba hčer, vedi da boš pri meni vedno dobrodošla! Da bom vedno tvoj oče, tvoj zaščitnik, provider in učitelj – veliko več kot prijatelj.

Jadranje… Drugo leto, mogoče leto kasneje, če svet ne pade s tečajev in če bom dobro & spretno branil napade vajinih mater, bomo skupaj tu na jadrnici. Ti boš čebljala in se pogovarjala s sestro, ki te bo ljubila bolj kot kdorkoli od nas odraslih, žal prenašajočih svojo bolečino in strahove.
V tistem tednu, ki nam ga bo odmerilo sodišče bomo družina. S sestro ti bova pokazala, kako lepo je morje. Povedala ti bo o Maui-ju, ki se razjezi in dela valove. Pa o Moani, ki je vrnila zeleno srce morja  nazaj Tetidi. skupaj bomo iskali delfine in ko jih najdemo, občudovali njihovo igrivost pod premcem.
Kot sestra boš tudi ti spoznala eleganco drsenja in kako čutiš veter na koži. Kako ga zajezdiš in te odnese. Svobodo! Odgovornost za posadko, plovilo in zase. Odgovornost ki te polni in krepi, samozavedanje in s tem samozavest.
Počasi boš spoznala tudi  moč morja in neomajnost. Ugotovila, da so določene stvari absolutne in dokončne in jih še takšna interpretacija ne prepriča, zanika ali odpravi njihove posledice. Morje in jadra ti bodo v življenju dalo gotovosti vase in spretnost krmarjenja skozi viharje življenja.
Morje vzgaja: videla boš, da objava z malo lajki ni najhujša stvar na svetu.

Zato, vse najboljše za 6 majhnih svečk, draga hči!
S tvojo sestro te neskončno težko pričakujeva…