Nedelja zvečer in jutri moram na pregled v bolnico. Karin vprašam, če je našla ključe od Mercedesa, ki jih je založila kakih 14 dni nazaj. Ne. Jih ni. Zgleda da se bom spet mučil v trdi športni alfi, kjer čutim vsak kamen in luknjo, namesto mojega zračnoblazinskega Mercedesa.
“To pa je skrb za bolnika” ji rečem. Za njo je cel vikend prekladanja po kavčih, instagramanja, zvečer pa obiski saj je kar nekaj prijateljev, ki so me prišli pogledat in mi želeti čimprejšnje okrevanje. Ob obiskih takoj najde izgovor za pitje in stalno krši mamino prepoved s kozarci penine. “Cele večere žuraš, čez dan si pa vsa boga in nič od tebe. A nisi mami obljubila, da ne boš več pila?” Odgovor me preseneti “Saj ne pijem več toliko, gre za generalno usmeritev ne dobesedno” ???!!!???? Nič mi ni jasno…
Rečem ji »Videla si me kako trpim ob vožnji iz bolnice domov z alfo nekaj dni nazaj, pa kljub temu ni dovolj motivacije, da bi se potrudila za še enkrat daljše in težjo pot v ponedeljek. Se ti ne zdi ogromna nekonsistentnost med tem kar govoriš o tvoji ljubezni do mene in kar delaš? Namesto da si cel vikend prežurala in prespala bi lahko preiskala hišo«.
Pove mi da ni res, da spi ful malo ker samo dela. Ne razumem. Ali živimo v različnih realnostih? Saj te ja vidim kdaj vstaneš zjutraj?
Nočem spet ponavljati enih in istih tisočkrat premletih debat, ki ne vodijo nikamor. Nočem se prepirati. Mi pa ni prav in ji to dam vedeti.
Poleg tega so mogoče moje percepcije preveč subjektivne, lahko da sem zoprn ker po operaciji samo ležim, … Lahko pa tudi, da sedaj ko sem stalno doma tudi več vidim.
Zato začnem naslednje dni zapisovati, kaj Karin čez dan počne. A teh zapiskov do Karininega odhoda in pisma njeni materi o tem kaj se dogaja ne pregledam