Iz bolnice sem odpuščen že naslednji dan. Ob 1000 začnemo pripravljati papirje in pokličem Karin. Ker se mi ne javi, ji pošljem sporočilo, da naj pride pome. Spi do 1200 in pride pome ob 1300. Ker ne najde ključev od Mercedesa me pride iskat s svojo alfo, ki ima športno podvozje. Precej boleča vožnja domov saj spotoma povoziva skoraj vsak jašek in luknjo na cestišču. Karin je pri vožnji precej nezbrana in zato ob hujših pretresih pri Iliriji siknem, da bi lahko bolj pazila.
Napad na lik in delo. Kako nič ne cenim. Kako ni nikoli nič dovolj dobro kar naredi. Dobro da sem še čisto omotičen in se mi ne da reagirati, pogovor zamre. Doma se zvlečem v spalnico in zaspim.
Ko se zbudim je precej drugačno vreme. Karin je dobre volje in se šali, skuha in prinese mi kosilo. Kupila si je nekaj izzivalnih oprav in se ufura v film seksi medicinske sestre, ki me streže. Med šalami pobrklja po mojem mednožju, a odziva ni nobenega.
“Hej, kaj si pa pričakovala? Tam zadaj na hrbtu vse razrezane mišice, pa še toliko opiatov v meni?” se ji nasmehnem. “Na Mauritiusu po zlomu je rabil kak teden…”. Njen pregled parasimpatičnega živčevja tako postane del dnevne rutine.