Zakynthos. Konec jadranja s prijatelji. V slabem tednu smo prejadrali večino Ionskega morja. Vsak dan je bil super veter tako da nam je uspelo narediti več kot 300 milj. Heci, zezanje, polno smeha. In dobre hrane, saj nam je Kristjan vrhunsko kuhal. Teden, kot se šika in si ga lahko le želiš.
Zaključni večer začnemo v Madisonu – na najboljših steakih na otoku. Poznam lastnika, zato dobimo mizo tudi brez rezervacije. Nadaljujemo v klubu Barrage. Noro lep klub – stara vila, predelana v zunanje in notranje plesišče. Precej drugačen stil in vibe, pa tudi obiskovalci, kot klubi v Laganasu, polni pijane mladine. V naši ekipi smo štirje “plesalci”, vsi mojih let. Z Miho sva pred desetletji razturavala slovenske klube, lepi Rudi avstrijske, Simon se pa tudi zna premikati v “ritmu muzike za ples”. Smo anonimni, tule nas nihče ne pozna, ni se bati kakih paparazzi slik. Podžgani z DJ-jem ki vrti remiksano glasbo 90-ih se hitro se spravimo na stranski oder. Po kakih 15 minutah nas obiskovalci opazijo zato se naberejo skupinice, ki nas vzpodbujajo. Plešemo in muvamo kot da bi imeli pol manj let in vidiš kar nekaj mularije (<30), ki jim nič ni jasno, kaj ga ti starci tako žurajo. Publika vzklika, natakarica prinese rundo “On the house. You guys rock!”.
Posnamem video o klubu ter ga objavim na Instagramu objavim ob cca 2h ponoči. V lahkotnosti razpoloženja me prevzame ta občutek svobode in mogoče preveč iskreno zapišem še komentar o tem, kako vesel sem, da je Škufca odšla iz mojega življenja. Če ne bi, bi bilo moje življenje precej manj zabavno in precej bolj frustrirajoče. Napišem samo resnico – veselje ob prenehanju njenega stalnega teženja, financiranja njene lenobe s posojili za prispevke , prenašanja njene delomrznosti ter napadih njene družine name. Dodam še veselje ob prekinitvi vseh svojih stikov z (najino neuradno podnajemnico) Dašo, ki je nisem mogel spraviti iz hiše/zakona ter s tem končati slabega vpliva “consiglierke” (med drugim alkohol & domnevno tudi droge) na mojo bivšo ženo. Še to, da se je slednja zredila in postaja z leti vse bolj podobna svoji (hudo obilni) materi je čista resnica. Kaj češ, čas in staranje se nam nezadržno pozna vsem.
Res sem bil dobre volje ta večer in me je pač prešinilo, kako vsega tega ne bi bilo, če bi mi še vedno viseli za vratom vsi ti kamni. V objavi nisem tagal niti nje, niti koga od družine niti Daše. Objava zame, narejena v trenutku občutka, brez globljih premislekov ali namenov.
   |
Naslednji dan me prijateljica, ki Karin spremlja na Instagramu, opozori na odgovor, ki ga objavi na svojem profilu. Hollymolly – takole dolg odgovor v manj kot 6 urah po moji objavi. Prava stalkerka!
Očitno težko prebavlja, da imam življenje tudi po tem, ko nje več ni. Da ga uživam, sem spet vesel in se smejim, plešem, jadram dva meseca po Grčiji in se zabavam. Celo objavljam nefiltrirane slike. Medtem ko ona, v pavzi med oglaševanjem, fotografira oljke na nekajdnevnem dopustu v Istri. Hej pupa – si imela vse možnosti za tako življenje, pa ti je bilo pretežko in si se raje – kot pravi celo njen stric – “iz belega kruha norca delala”. Najbolj pa boli, da mi očitno ne pade na pamet, da bi jo prosil, da pride nazaj. Kakšna zamera!!! Tudi sicer je težko razbrati, kaj je s tem tekstom dejansko mislila. Razen predstaviti sebe kot žrtev. Slednje ne preseneča. Narcisti so v realnosti zlobneži/nasilneži/…, ki sebe vidijo kot žrtve. Poznan psihološki simptom. Da Karin trpi za hujšo obliko te motnje pa je eden boljših dokazov prav njen Instagram. Vsebinsko prazen a povsod le njene slike. Celo na jedilni podlogi najine hčere. Uvod je precej kontradiktoren. A kot vedno je potrebno njene tekste brati točno tako – kot dvojnost, kot tisto kar si želi da bi bila/projecirala in je diametralno nasprotno od resnice. Cela poduhovljena – a spet brez repa in glave. “Iskanje bivanjskosti v vsakdanjih pogledih in trenutkih, v naravi” – wtf? Da “izraža kruta dogajanja, stališča in dejstva tam kjer je za to primeren prostor in čas“?????? Kako, z reklamiranjem očal, belih nasmehov ali narcističnih slik v šestkotnih okvirih, polnih njenih slik, ki jih lepi in premika po steni? Ali morebiti s prepisanimi mislimi iz knjig instant filozofije s katerimi se tolaži? Pa spet projekcija žrtve strašnega šikaniranja… Daj, ne seri Škufca: ti si povzročitelj, ne žrtev šikaniranja. Zaradi ranjenega ega, ker si zaj****la tako najin zakon, kot tudi svoje življenje? Ker nisi sposobna biti mati in misliti na še koga drugega kot samo nase ter se maščuješ preko edinega vzvoda, ki ga še imaš – najine hčere? Ker se ti podira vse, kar si napletla in obstaja zelo realna možnost, da na koncu zaradi vseh svojih dejanj, obilno asistiranih od tvoje družine (hvala Mateja in Franci, vajin prispevek je neprecenljiv), ostaneš celo brez skrbništva? Česar se očitno dobro zavedate a o tem prihodnjič… Ti šikanirana??? Samo preštej, koliko življenj si uničila s tvojim psihopatskim narcizmom? Šikanirani smo mi, ki smo v stiku s tvojo toksičnostjo! Veseli me, da imaš še vedno vero v ljudi. A verjetno zelo selektivno – v tiste, ki ti pritrjujejo in kimajo, ki jih lahko uporabljaš in izrabljaš. Uporabi in odvrzi – če že ne tvoj moto pa vsekakor dejanski način življenja. Slednje lahko potrdijo mnogi nesrečniki, ki jih je življenje zaneslo v tvojo orbito. Neotesanost lahko najdeš zelo blizu – poglej si samo kaj delata tvoja starša (recimo tule in tule). Zlo ustvarjaš sama, ker se ne zmoreš priznati svojih napak. Kakšen mir te preveva v duši pa se vidi iz tvojega obraza, ki je ogledalo le-te. Še nikoli nisem videl ženske, ki bi se tako hitro starala*. O avtentičnosti pričajo narejeni nasmehi, ki jih je tvoj profil poln. Tako kot samoprevare in wanna-be-jevstva. In ko smo že pri temi: prerisovanje slik brez navedbe vira je plagiatorstvo, ne kak poseben slikarski talent. Tvoje objave so zlagane podobe zlaganega življenja. Karin tudi konča primerno saj me primerja z ranjenim psom, ki renči. Za Dašo in njenega takratnega sponzorja sem bil, kot pričajo emaili, “relevanten kot pasji drek“. Očitno se je ta primerjava prijela tudi pri Karin. Je torej najina hči volkodlak? |
   |
Jasno objava ne ostane brez komentarjev. Podobno kot v trenutno aktualni aferi Smodej jo njen krog (Ana Tavčar, Daša Podržaj, Diana Bečirović, Zala Strnad, Brigita Potočki, Jana Koteska, Eva Ahačevič Pakiz, Nina Despotović,… – birds of feather?) še spodbuja, lajka in ji celo ploska. Naša narcisa pa vsaki posebaj odgovarja in se ji zahvaljuje. Klinična slika je popolna.
Pa situacija ni tako brez paralel: posilstvo, nasilje nad šibkejšimi, predvsem mladoletnimi otroci, ZLO v svoji najbolj pokvarjeni obliki, … Na koncu bo pa (spet paralela s FotoPub-om): nismo vedele, joj groza, … Malo morgen, drage dame! Vse ste vedele! Brale tale moj blog in se zgražale nad tem kaj pišem! Sapient sat!
* ravno danes na obisku pri prijateljih rečem, da jih kažeš 42 namesto 36, pa me prijateljeva žena hitro popravi da izgleda bolj 45. “Pa tako lušna je bila ko sta se poročila, sedaj pa tako strašilo”. |