Andrej Mertelj, ustanovitelj in izvršni direktor Datalaba
Petra Kancler, Intervju v koncertni reviji ob 28. Managerskem koncertu
Za Andreja Mertlja, ustanovitelja in izvršnega direktorja Datalaba, se zdi, da ima podjetništvo že v krvi. Njegov pradedek je bil ustanovitelj Gorenjke, oče pa je bil eden od ‘možganov’ v Elanu. Datalab, ki velja za domačega velikana na področju poslovne programske opreme, ki ga je ustanovil je postal mednarodna korporacija s sedežem v Sloveniji. Že več kot 20 let stremijo k temu, da podjetjem olajšajo in izboljšajo poslovanje. Doseganje poslovnih rezultatov in uspešna digitalizacija poslovanja pa je mogoče le ob podpori kakovostnega in zanesljivega informacijskega sistema.
Vaša podjetniška pot je že več kot tri desetletja povezana z informacijskimi tehnologijami. Kako se spominjate svojih začetkov v tej panogi?
V firmi zasedam položaj izvršnega direktorja, moje delovanje v branži pa se je začelo že pri rosnih štirunajstih letih – takrat sem dobil svoj prvi osebni računalnik! Pri petnajstih sem obiskoval šolo računalništva in na vegovem tekmovanju prejel za nagrado tečaj programiranje v IBM. Očitno sem se jim zdel bister, saj so mi ponudili dijaško delo na oddelku programiranja. To so bili po vsem svetu začetki osebnih računalnikov in programiranja.
Res je podjetniška žilica v genih naše družine že zadnjh 1000 let. Poleg dedka in očeta moram omeniti še pra-pra-pradedka, ki je bil upravitelj gradu in sponzor Linharta in se je poročil z Linhartovo mamo – ter je Tomaža na nek način izšolal. Prešeren pa je bil moj pra-prastric. No, mene je že od nekdaj bolj zanimala tehnika…
Kako bi IT nepoznavalcu pojasnili, kaj v Datalabu pravzaprav razvijate?
Enostavno povedano razvijamo specializirane programe za računovodstvo, ki podjetnikom omogočajo spreminjanje podatkov v dobiček. Torej preprečevanje bankrota. Datalab je zrasel iz precej velike osebne travme, iz mojega bankrota s podjetji PowerPlus / Gekko – takrat smo imeli prve verige računalniških trgovin po Sloveniji. V tej osebni krizi sem se spraševal, kaj bi počel in ugotovil, da lahko iz svoje slabe izkušnje potegnem nekaj dobrega in pomagam drugim podjetnikom. In prav to osnovno vodilo pomagati podjetnikom, da ne bankrotirajo, je še vedno vodilo v podjetju. Brez kakovostnega računalniškega zbiranja in obdelovanja podatkov se danes ne da več delati.
V paleti vaše ponudbe posebej izstopa programska oprema Pantheon, ki neumorno beleži strmo prodajno rast?
Prva prednost je v tem, da smo pri razvoju Pantheona izhajali iz potreb podjetnika, ne pa inšpektorja ali računovodje. Za razliko od kakšnih velikih nemških konkurentnih programov, je naš program fleksibilen. Seveda je vse odvisno od velikosti podjetja. Manjše je podjetje, bolj fleksibilno mora biti. Druga njegova prednost pa je, da smo želeli razviti celovito in globjo rešitev, kot jo ponujajo konkurenti.
Kakšna je vaša poslovna filozofija?
Če ponudiš stvari, ki ljudem ustvajajo dodano vrednost, jo bodo pripravljeni plačati. Tako enostavno je! Ne maram nakladanja, ne maram mreženja in pletenja ter podobnega. Najbolj sem ponosen na to, da je naše podjetje zraslo brez plačila ali prejema kakršnekoli podkupnine. Brez stricev iz ozadja. Popolnoma smo se posvetili podjetnikom, ki kupijo to, kar je na voljo na trgu in je dobro. Ne pa tistega, kjer dobijo provizijo. Nikoli se nismo vmešavali v velike sisteme ali v državo. Pobirali smo drobtinice in s tem zrasli. Našo filozofijo bi torej lahko povzeli s stalno rastjo in razvojem. Ob tem pa je treba biti produktiven in skromen.
Veljate za pionirja računalništva pri nas, zato me zanima kako vidite zadnja desetletja v panogi IT in njeno (digitalno) preobrazbo?
Ne opazim bistvenih presenečenj. Vsi, ki smo dlje časa v panogi, smo takšen razvoj prognosticirali. Ni pa pohvalno, da gre pri slabih vidikih digitalizacije razvoj veliko hitreje, kot smo lahko predvidevali. Tukaj mislim na uničevanje demokracije, trolanje, kar se pač dogaja v cyber-svetu. Večina ljudi, ki smo soustvarjali ta digitalni svet, je bila polna iluzij, kako gradimo dostopen in demokratičen svet. Današnji rezultat je daleč od tega, kar smo zastavili.
Po drugi strani pa sem presenečen, kako dolgo traja, da se nekaterih starih navad znebimo. Opuščanje papirja in tiskovin, na primer sprememba v elektronski dokument oz. račun je nekaj, za kar se trudimo že 22 let, pa nismo zabeležili velikega uspeha.
Podobna situacija je z delom na daljavo: današnja tehnologija je bila na voljo že pred petimi leti, pa se vse do korone delo od doma ni prijelo.
Odlična iztočnica za moje naslendje vprašanje – kako je na vaše poslovanje vplivala epidemija koronavirusa? Kako ste se prilagodili spremenjenim razmeram in kakšne bodo po vašem mnenju pisarne prihodnosti?
Izredno hitro smo se prilagodili. Podjetje smo zaprli in prešli na delo od doma že 25.2.2020, epidemija je bila razglašena šele sredi marca, zato so me pri tem vsi gledali, če se mi meša. Moje prepričanje glede prihodnosti je, da se nekateri delavci ne bodo nikoli povsem vrnili v pisarne. Sam bi rekel, da se tisti pametni ne bodo. Zanje je namreč jasno, da je hibridno delo najboljša opcija, ki je na voljo. Hibridno pomeni, da si dan ali dva v podjetju, ostale dneve pa delaš od doma. Pisarna prihodnosti ne bo obstajala. Potrebovali bomo le ad-hoc pisarne in konferenčne prostore.
Za naše podjetje lahko rečemo, da smo vojni dobičkar. To, kar smo razvijali 20, 30 let je danes postala nujnost – čez noč.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Temeljita digitalizacija vsakdanjika naših strank. Se pravi, še bolj pomagati podjetjem pri digitalizaciji poslovanja, še bolj odpraviti papir in natančno preverjati, kaj lahko še poenostavimo, pospešimo oz. digitaliziramo.
Imate stalen stik z novimi, tudi robnimi tehnologijami. Kakšen je vaš pogled na na rešitve s področja robotske avtomatizacije procesov (RPA) in umetne inteligence?
Sploh se ne zavedamo, kakšna globalna sprememba je, da človek več ni edino razmišljujoče, logično bitje na planetu. Sčasoma bo umetna inteligenca odpravila približno 350 milijonov služb. Edini način, kako bo človek lahko konkuriral stroju, bo z nižanjem lastne cene. V roku 15 let ne bo več knjigovodij in računovodij, morda še prej. Naslednja velika stvar bodo avtomatske novice, s čimer bo odveč poklic novinarja. Tudi pri odvetnikih bodo vidne spremembe. Na področju patentnega prava je digitaliziran arhiv prihodnost. Vprašanje je seveda zelo daljnosežno – država dandanes dobi večino davkov od dela. In če delavcev ne bo? Treba bo izvesti korenito davčno reformo, ki bo bolj ciljno usmerjena. Zakaj naprimer plačujemo iste davke in trošarine na gorivo tisti, ki vozimo terenski avto s porabo 15 l/km in tisti, ki vozijo avto s porabo 3 l/km? Zakaj stane privez za jadrnico enako kot privez za požrešno jahto?
Zaenkrat gledamo, koliko nam tehnologija olajša življenje. Ne govorimo pa o inherentnem strošku tehnologije. Koliko nas usmerja, zapira v balončke, ukinja komunikacijo. Vzorci obnašanja, ki jih pametne naprave zaznajo, nas delajo veliko bolj transparentne, kot bi smeli biti.
Kako pa ocenjujete stopnjo digitalizacije slovenskih podjetij
Glede na to, da sedim tudi v dveh strateških svetih Republike Slovenije – za digitalizacijo in za debirokratizacijo, imam kar dober vpogled. Menim, da so slovenska podjetja v zgornji tretjini svetovnih. Drugje so razmere še bistveno slabše, tudi v Nemčiji. Na nek način imamo prednost v tem, da smo živeli v hiperreguliranem socializmu z nepredvidljivim poslovnim okoljem. V Švici na primer za 10 let vnaprej veš, kakšni bodo davki, prispevki, pri nas pač ne in zato nismo konkurenčni, smo se pa navajeni hitro prilagajati – in zato je v Sloveniji digitalizacije vecč.
Se tudi vam zdi, da smo postali sužnji tehnologije ali je zgolj ne znamo uporabljati?
Še pred nekaj leti sem bil velik nasprotnik socialnih omrežij. Danes sem na enem, za kar obstaja zelo dober razlog. Naš odnos do ekranov je šel predaleč, zlasti pri otrocih. To je droga. Težko rečem, če smo sužnji. Mislim, da ne moreš biti suženj tehnologije. Lahko si samo suženj samega sebe ali drugega človeka.
Kakšen je vaš delovni dan?
V pisarno pridem na sestanek ali če se želim s kom pogovoriti. Sicer delam na daljavo. Podjetje sem ustanovil z mislijo na direktorja, ki podjetje vodi z jadrnice.
Bistveno sem zmanjšal obseg svojega dela. Nekoč sem delal okoli 100 ur na teden. Danes ne zgubljam več časa na poti. Sestanki so zvečine po videokonferencah, fizično grem na sestanek le še redko,. Danes je delo tudi bistveno manj hektično, bolj predvidljivo. S korono se je ritem upočasnil. Kar se ni spremenilo pa je moje orodje dela – še vedno je to računalnik.
Za upeh v poznejšem življenju se temelji postavljajo že v otroštvu. Pri vas je bila improvizacija družinski hobi, ste povedali nekoč. Kako iz omejenega nabora ustvariti nekaj več: bodisi v kuhinji, delavnici, za maškare ali pa v garderobni omari…, kar vaju je s sestro naučilo skrbnosti in dela.
Prva lekcija je bila: če si nekaj res želiš, boš za to pripravljen nekaj narediti. Če ne moreš kupiti, si lahko izdelaš. Za velik blagoslov štejem to, da sem inovativni otrok socializma. Dovolj brihten sem bil, da sem se v življenju znašel. Cela generacija nas je, ki smo znanje iz socializma uspešno prelevili v poslovni svet.
Kot enajstletnik ste začeli poleti delati na golfu kot caddy in s tem služiti svoj prvi denar, ki je šel skoraj izključno za letalsko modelarstvo, vaš takrat prevladujoč hobi. Po prvem računalniku pa je za služenje denarja postalo programiranje bistveno bolj donosno in manj fizično naporno, srce pa ste podarili morju.
Kot otrok sem želel postati vojaški pilot, a te sanje so se razblinile, ko sem dobil očala. Zato sem se posvetil modelarstvu. Sem tip človeka, ki ima svoje interese želi izpiliti do konca. Nikoli v življenju nisem imel občutka, da mi zmanjkuje časa. Če me je nekaj zanimalo, sem se temu posvetil. Pa naj je bilo to surfanje, bordanje, kajtanje, jadranje… Karkoli je povezano z vetrom in morjem me od nekdaj privlači.
Računalničarji oziroma programerji veljajo za nekoliko samosvoje, celo odmaknjene ljudi. Bi se s tem strinjali?
V marsikaterem pogledu sem skrajen in netipičen. Tudi pri zabavah. V nekem trenutku sem tako spoznal, da sem alkoholik in da ne zmorem programirati, če nisem pijan. Takrat sem se odločil, da se umaknem in sem šel za šest mesecev na morje.
Doživeli in preživeli ste osebni bankrot, a se niste dali in ustanovili novo podjetje Datalab. Kako ste preživeli ta udarec?
Zelo težko. Prvi šok je, ko najprej imaš, čez noč pa nimaš – ko vse izgubiš. Srečo imam, da potrebujem zelo malo. Težko je tudi, ko začneš dvomiti vase. Najtežje pa je prenašati odziv okolice; tako bližnje kot poslovne.
In kje ste zbrali moč za ponoven začetek?
Ne vem, verjetno sem malce nor, vsekakor pa zelo atipičen. Malo je verjetno pripomogla tudi moja vzgoja, delovna etika. Doma smo živeli skromno, z miselnostjo, da je treba delati. Druga stvar, na katero sem pomislil v tej osebnostni krizi je bil, kaj vse sem že preživel – recimo orkan na barki. Jadranje je šport življenja. Kot ne moreš vedno vplivati na okoliščine življenja, te tudi jadranje lahko preseneti. Dejstvo pa je, da si večina želi doživeti le lepe trenutke.
Glede na to, kako danes mladi reagirajo na krize in težave, nisem prepričan, če bodo preživeli naslednjh 20 let. Danes je razmerje pri zaposlovanju 100:1 – opraviti moramo 100 intervjujev, da najdemo človeka, ki je zaposlijv. Zanimivo je tudi, da večinoma več ne zaposlujemo več ljudi iz urbanih okolij.
Kaj je vaša osebna motivacija za vaše delo? Biti največji regionalni, svetovni igralec na svojem področju?
Motivacija je delo samo. Neumno je kupiti drag avto zato, da ga uporabljaš kot statusni simbol. V hitrem avtu je treba uživati – v hitrosti, njegovi moči. Bistvo je, da rezultati pridejo z delom. In mene zanima, koliko delaš, koliko ustvarjaš. Rad delam dobre stvari.
Imate celo izkušnje z gledališčem, nastopali ste v Improligi v Šentjakobskem gledališču in ob poznejših igralskim legendah bili celo nominiran za debitanta leta. Leta 2013 ste dobili priložnost zaigrati v filmu Razredni sovražnik, filmu, ki je dobil beneškega leva in je nominiran za tujejezičnega oskarja.
Vlogo v filmu sem dobil bolj po spletu okoliščin, iskali so najbolj »zajebanega« človeka. A moram prinzati, da so mi igralske izkušnje še kako prav prišle pozneje v poslovnem svetu in kot predavatelju – v smilsu znati nastopati, zavzeti oder, se postaviti, premagati tremo.
Kaj je vaš največji luksuz?
Čas za moji hčerki. Čas zame. Podjetje, ki me lahko financira. Dejstvo, da dajemo kruh dvesto ljudem in njihovim družinam. Luksuz je, da ko se mi porodi ideja in jo povem svojim v podjetju, jo kmalu vidim uresničeno.
Kako pa premagujete stres?
Tukaj sem zelo rigorozen in rad rečem, da ne hodi v kuhinjo, če ne preneseš vročine. Kdor ne zna prenašati stresa, pač ni primeren za managerja.
V družbi smo pričeli mešati osnovne temelje v družbi. Trud ni enako rezultat. Želja ni enako pravica. Obveznost ni enako nasilje. Vsi bi vse imeli, hkrati pa naj bomo eden do drugega prijazni.
Ste zelo strogi do sebe?
Ne. Privoščim si tudi stvari, ki niso dobre zame. Vem, kaj hočem. Dovolj sem discipliniran, da zjutraj vstanem in naredim nekaj, kar je težko, saj vem, da sledi rezultat. Tudi do drugih nisem zelo strog. Želim pa imeti stvari narejene, tako kot je treba. Baje sem zelo neprijeten, ko koga karam. Če se mi zdi, da mi nekdo laže v obraz, skriva napake, pa ni popuščanja. Trdno namreč verjamem, da vsak lahko greši. Napake so prisotne in 20% napak je nujno narediti. Vendar je treba priznati napako, brez izgovarjanja!
Kakšen pa je vaš odnos do glasbe? V osnovni šoli ste se šest* let učili igrati na kljunasto flavto.
Čeprav em želel igrati klavir, pa ni bilo denarja zanj. V prvi vrsti sem prepričan, da glasba vpliva na možgane. Tako sem recimo starejši hčeri predvajal veliko klasike, ko je bila še dojenček in danes nima težav z matematiko. Mislim, da ta korelacija obstaja. Po drugi strani se zdi glasba čisto nepotrebna, brezvezna človeška aktivnost, hkrati pa je to eden od njenih vrhuncev. Če bi me torej nekdo vprašal, zakaj človeške rase ne gre enačiti s škodljivimi ščurki in jih izbrisati s pročelja Zemlje, bi verjetno rekel, da je prav umetnost in z njo klasična glasba tisto, kar daje enega od argumentov za nadaljni obstoj. Kdor je sposoben slišati, bo slišal. A imam rad tudi druge glasbene zvrsti, nenazadnje sem včasih organiziral legendarne tehnozabave v Ambasadi Gavioli.
Veliko vam pomeni tudi filantropija: razdajate se dobrodelno, eden takšnih projektov je Pomežik soncu, v okviru katerega otroke peljete na počitnice.
Rad imam projekte, kjer pomagam otrokom in to mi res veliko pomeni.
Filantropija je ena od pogodb, ki jih skleneš z bogom. Do vašega prašanja se nikoli nisem vprašal, ali se ob dajanju tudi dobro počutim. Vprašam se ali to lahko naredimo in ali bomo naredili, ker je dobro in prav. Ne pa zaradi lastnega zadovoljstva.
*v originalnem intervjuju sem napačno navedel 8 let. Pravilno je 6.