Cenjenemu bralstvu se opravičujem, ker ga tako zanemarjam in ne objavim nobenega pametnega posta. Glej naslov. Zato le hiter update za vse fene in tiste ki to niso:
Okrevanje po operaciji gre dobro. Rana se je zacelila bolje kot prejšnjič a ker sem bistveno bolj razrezan trpijo križne mišice. V riti me pečejo narastišča, hrbtne mišice imam zabetonirane. Hodim normalno, sedeti ne smem več kot 15 min. Večino dneva sem v horizontali, z laptopom na kolenih. Danes sem bil na pregledu, kirurg je zadovoljen, bolečine so pričakovane. Pove mi, da je bil vijak dodobra razmajan in da je bila matica na drugi strani vretenca odvita. Ter da mi je vgradil sedaj debelejše vijake – da bo držalo. Ampak moram dati mir! Z nasmehom mu potrdim – sedaj se ne počutim kot bik osemenjevalec, ki ga redno pumpajo. All clear… še 2 meseca in 1 teden…
Ta teden ni ****M in posledično ni mojih staršev. ***M je vsak drugi teden pri meni, skrbi za muco in se izkoristi se igra “bolečinske sestre papačiju”. Papači sem jaz, bolečinske sestre so pa medicinske, ki bodisi lajšajo ali pa dajejo bolečino (npr. ko te špiknejo in vzamejo kri na pregledu. All clear? 🙂
In ko smo že pri iglah: najbolj super je pa bilo, da sem ji pustil da me špikne in vbrizga Fragmin. Da se ne bo igel bala! No bigi, v špeh na trebuhu. :-):-):-)
Na Instagramu sem videl sliko od tamale ***K in zgleda ogromna. Moja mala velika punčka… Še malo. Zadnji stik z njo sem imel 1.7.2021. Pred več kot 5 meseci, Karin pa svoje zahteve sodišču, da mi popolnoma odvzamejo vse stike, še zaostruje. Karin ***K noče pripeljati na stik in se niti več ne opravičuje. Ko berem pripravljalne vloge se resno vprašam o duševnem zdravju Škufce in na katerih medikamentih (za ta njen kronični prehlad) je Barbka. Reality distortion field je neverjeten.
Upam da ji sodišče KONČNO izreče kakšno kazen in da brezzakonje le še ni popolno.
Sem mislil da bo več časa za kaj napisati tule na blogu v tej rekonvalescenci. Konec koncev samo ležim, a ne? Nja… Pripravljam kazensko ovadbo proti “maternicama” et consortes, ki jo nameravam vložiti po Božiču (prej se ne spodobi, a ne?). Poleti in jeseni je bila žetev dokazov izvrstna in tako že dva tedna kopljem po več kot 2000 straneh dokumentacije. Zgodba se sestavlja kot puzzle in sedaj, ko samo še dopolnjujem manjkajoče delce, nastaja prav zanimiva in ostra slika.
V nedeljo sem v pričevanju Francija in Mateje na naroku zoper Tadejo Kokalj našel ključni košček. Kaj se je dogajalo od sobote 6.7.2019, ko mi Blaha pove o kokainu do nedeljo, zvečer 7.7.2019, ko je pobegnila. Roseta stone ki je odgovoril na kar nekaj vprašanj in pojasnjuje marsikatero ravnanje. Ko k temu dodaš še vse dokumente iz postopkov obeh in jih navzkrižno primerjaš… Kako po robu je šlo vse skupaj & kakšno neverjetno srečo sem imel!
Ob branju izjav in dokumentov obeh so podobnosti več kot očitne. Obe ne moreta preboleti, da sta imeli skoraj vse, kar sta želeli, a sta potem to zaradi svoje neumnosti izgubile. Pri obeh zunanji locus kontrole -> kriv sem jasno jaz. Obe sta prepričani, kako sem še vedno zaljubljen vanju. Obe sta še vedno zaljubljeni vame (Maja, primarno) ali v status/€/… ki ga prinesem (Karin, primarno). Pričakujeta me na kolenih s šopkom med zobmi, kako ju prosim da se vrneta. In obe sanjata svojo plemenitost, ko me sprejmeta in mi vse oprostita.
A hkrati nobena ni predelali zavrnitve. Izsiljujeta z otroci in zanemarjata hčerine interese, da bi zadostili svojim. Ljubezen in sovraštvo sta simetrična in kjer je bil prej #loveofmylife je sedaj samo še gora ljubezni-sovraštva (lovehate relationship je tipičen za mejne osebnostne motnje), ki varuje pred spoznanjem o lastni vlogi v popušu.
Obe sta v šoku, ker ne dobita zahtevanega in ker se ne uklonim, kot so se uklonili njuni starši, ko sta začeli cepetati. Ne razumeta, da je “najina zgodba” zaključena in da sva povezana samo še preko otrok. Da ne bo nikoli več paradiž ampak da so lahko samo še različne stopnje pekla in z veliko medsebojnega razumevanja in striktnega zasledovanja koristi otroka mogoče lahko napreduješ do vic.
Obe sta se ušteli in mislili, da je njuno sovraštvo do mene močnejše od moje ljubezni do hčerk. In ker za take pravila ne obstajajo, namen in upravičenost pa posvečujeta sredstvo, je prehojena pot posuta s kaznivimi dejanji.
In btw, kako to, da tako tesno sodelujeta v tem procesu mojega uničevanja, v katerem glavno nagrado (mene na kolenih) lahko dobi le ena???? Bosta zmogli potem, ko jaz padem, še borbo ena proti drugi? 🙂
Ko sta zadnji dve leti in pol leti pregledno zapisani, je iz aviona vidno, da je bilo tole preganjanje in izsiljevanje za obe full-time job. Skoraj vsak dan najmanj ena zadeva. CSD, policija, sodišče, provokacije, …. Skoraj že 1000 dni mučenja, psiholoških pritiskov, odtujevanja obeh hčera. V bistvu sem res iz titana, da sem vse tole zdržal :-). Sedaj mi bo lažje (in zrcalno pri onih). Pred nami pa je še 16 let. Ni mi jasno, kako si predstavljata zdržati to. Če sodimo, kako se je Škufca postarala od pobega, bo na maturancu od tamale zgledala kot precej slabo ohranjena egipčanska mumija. Baaaaaaaad judgement from begining and just continuing. Veeeeery baaaaaaaaaaad.
Z ovadbo smo že sedaj na 52 straneh (brez cca 300 strani izbranih(!) dokazov), verjetno jih bo še najmanj 10. Polnih datumov in sosledij. Nobenega bulshita. Z dokazi in citati v opombah pod črto. Nar’jen t’ko k’je treba! Sedaj vem večino tega, kar so hoteli prikriti.
Jbg, 2.5 let detektivskega dela + “Mertlov možgan” + dobri dovetniki + €€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€€ pač da rezultate 🙂 Ok, pa seveda Božja roka (iskreno hvala Veliki Programer!), ki mi je odkrivala neverjetna naključja ter dejstvo, da je taista očitno precej šparala, ko je pamet nad Šmarco talala :-):-):-) Bere se pa kot huuuuuuuuuuuda kriminalka – pravijo. In spet se kaže, da je življenje bolj inventivno kot knjiga.
Kar nekaj objav še čaka da bodo bodisi napisane ali pa da jih spoliram. Verjamem da vse zanima dogajanje na sodišču s Tadejo (hillarious, I promise), že nekaj dni v glavi pišem članek o tem, da kako bodo “maternice” naslednja epidemija, … Napol napisanih imam nekaj člankov o Društvu za nasilno komunikacijo: o čudnih praksah delovanja, nadaljevanju Znamenj, nenamenskemu trošenju proračunskih sredstev in na splošno o mind-setu, ki kot nasilnike vidi izključno moške. Glede na potekajoče bakanalije ob decembrskem dnevu nasilja nad ženskami bom z objavami verjetno počakal na njihov iztek saj v kakofoniji medijskih pranj možganov kakršenkoli razmislek odpove.
Aja, pa jasno … tale weblog bom moral popraviti glede na zadnje informacije. Lot’s to do.
Anyhow, upam da se čimprej prebijem čez tole goro listin in da se spet beremo.
So long!