Je otrok sploh moj?

To vprašanje me muči že dolgo časa. Danes bom razložil od kje moj dvom…

Eno leto je minilo  od modne revije v City Centru v Celju.  Jaz, dva tedna od operacije hrbtenice, nepokreten doma in okrevam. Karin jasno na pisti. Domov prihaja zvečer, večkrat pijana.  Materi Mateji , ki je zaradi alkoholizma Karininega očeta precej alergična na popivanje, je za Dan žena obljubila, da ne bo več pila – a ni zdržala niti dva tedna. Že to me spravlja v slabo voljo. Očitno ga z Dašo Podržaj ga očitno veselo žurata. Da prihaja domov zelo zbujena in pohotna – njen tipični znak kokainskega in alkoholnega ekscesa – ter da je vse dni “prehlajena” sicer opazim, a si ne mislim, da spet vlečeta črtice. V četrtek zjutraj tako zelo “bolana”, da me ne more niti peljati na rentgenski pregled, zato moram prositi sosedo, da me zapelje. Prepiri so pogosti.

V soboto, 13.4.2019 je na sporedu zaključna zabava. Karin mi kljub temu obljubi, da bo doma pred polnočjo. Obljube ne izpolni – celo več. Od 23:45 naprej se mi niti ne javi na klice in sporočila. Domov pride ob 03:45 in takoj zaspi*. Naslednje jutro spet hud prepir. Izgovarja se, da se je pogovarjala s prijateljicami, da ni videla kako pozno je, da ni pogledala na telefon. Smrdi. Edinokrat ko nima telefona v rokah je, kadar se ljubiva. Preide v protinapad in mi reče “da je stalno gospodinja in sedaj še bolniška strežnica” in da je morala naresti “nekaj za dušo”. Ne verjamem ji popolnoma.

Že pred mojo operacijo je stalno spraševala, kdaj bom dobil dovoljenje zdravnika za ljubljenje. In ko 11.4.2019 mine rok me vsak večer napada – kljub temu, da jo v skrbi za hrbet pogosto odklanjam.  Ker mi manjka motivacije, nekega večera okoli 20.4. pripelje tudi prijateljico TM in mi uprizorita zelo zanimiv šov. Sem preveč moškega, da bi ostal neprizadet in jasno sodelujem v igri, ki jo razumem kot praznovanje mojega “povratka” v svet spolnosti po skoraj enomesečni abstinenci …

Vztrajanje pripisujem njeni nepotešeni pohoti, danes pa mi je jasno, da se je nadvse trudila zanositi. Iz pogovorov kasneje s prijateljicami danes vem, da že od konca poročnega potovanja razmišlja, da bi me zapustila, a jasno da želi prej še otroka in z njim večen dostop do mojega denarja. Ali želi tudi prikriti svoj skok čez plot in je bil to tudi poizkus podtakniti mi kukavičjega otroka ne vem – a sem prepričan, da bom nekega dne že izvedel.

18.5.2019 me preseneti s pozitivnim ClearBlue testom.  Nisem preveč srečen, saj sem v postoperativnem obdobju na vseh mogočih zdravilih ter se bojim za zdravje otroka. Poleg tega me preseneti tudi zanositev sama – za razliko od preteklih mesecev sta bila marec in april precej sušna in najina ljubljenja redka. A v to, da sem oče otroka, ne podvomim še dolgo…

Prepiri so od tedaj vsakodnevni. Stalno me obtožuje da je ne razumem, nosečnost postane izgovor za vse. Njeno živčnost in prepriljivost pripišem nosečniškim hormonom in že od oktobra hitro razpadajoči volji za prilagajanje, nujno potrebno vsakršni zvezi.

Ko 7.7.2019 po mojem odkritju njenega drogiranja v času nosečnosti pobegne od doma, ji 10.7. ponudim sporazumno ločitev, v njej pa visoko preživnino (960€ mesečno), stanovanje in celo študijski sklad za otroka. Ponudba, ki jo nobena razumna ženska ne bi zavrnila. A ona hoče preživnino (1.800€ mesečno) zase in poravnavo odkloni.  Hkrati s tem vpelje popolno komunikacijsko blokado.

Konec avgusta pa me prešine logična misel “kaj pa če to sploh ni tvoj otrok?”. Datum zanositve naj bi bil 21.4.2019, 8 dni po nepojasnjeni odsotnosti ponoči.
Če je Karin dejansko varala lahko da ne ve, čigav je otrok. To bi pojasnilo tesnobo in živčnost pred pobegom. Lahko da celo misli, da že v tem obdobju sumim da otrok ni moj – kar bi pojasnilo njen strah ob pobegu. Navedbe da sem “imel morilski pogled in da se me je smrtno bala”, ki jih je razlagala poleti komurkoli, ki jo je želel poslušati, bi s tem dobile svojo podlago – čeprav je bilo daleč od resnice.  Pojasnilo bi tudi, da je vedela, da ni s tujim otrokom v sebi ni poti nazaj ter da je v nepremišljeni noči zakockala najin zakon in svojo pravljično prihodnost. Pojasnilo bi, zakaj odkloni moj ločitveni predlog – če bo imel otrok npr. sivomodre oči potem bo to nemogoče pojasniti – in jasno odpadejo vsa finančna upravičenja, ona in otrok pa “ostaneta na suhem”. Pojasni tudi razmišljanja in oklevanja glede splava. Jaz te opcije (ali celo da je to moja želja) nikoli ne pomislim ali izrečem, saj še vedno upam da pride k pameti in se vrne. Baje se dokončno odloči obdržati otroka  šele konec avgusta/začetek septembra ter zato do 21.9. nikjer ne objavi svoje nosečnosti in tudi nikomur ne pove.

Še bolj pa postaja njeno ravnanje vprašljivo po septembru. Zakaj taka komunikacijska bariera? Vsaka normalna nosečnica ne bi dodatno zaostrovala odnosov z bodočim očetom. Ne le, da otrok potrebuje oba starša – sploh tako dokazano dobrega očeta kot sem jaz – s kolikor toliko normalnim ravnanjem bi otroku zagotovila večjo preživnino kot jo lahko izsili preko sodišča, večji delež pri dedovanju, … A vse kar počne, je prav nasprotno od tega. Vztraja ter z vsemi sredstvi poizkuša izsiliti denar zase.

Kake dva meseca pred porodom ponovno poizkušam pomiriti zadeve in ji ponudim takojšnje plačevanje preživnine ter celo sodelovanje pri nakupu opreme za dojenčka, vendar to, že precej v dvomih, pogojujem s svojim očetovstvom. Karin tudi ta predlog zavrne.

3.11.2019 ko me preseneti in nenapovedano pride s starši po preostanek svojih stvari k meni na dom, želi da se otroku odpovem. Ko jo povprašam, kako je z otrokom mi zabrusi “kaj te pa briga…”.

14.12.2019 mi tašča Mateja zabrusi “…da jaz tudi ne bom vzgajal otroka”.

27.12.2019 me preseneti pogovor z njeno prijateljico Tadejo, ko rečem da “si želim da otrok ni moj” in dobim odgovor, da si isto želi tudi Karin.

Od njene druge prijateljice, s katero se srečava takoj po novem letu, slišim da v ožjem krogu izjavlja, da “se bom pa še precej trudil da bi izvedel ali sem oče jaz”.

Za rojstvo otroka 26.1.20 mi ne pove, niti me ne vpiše ob porodu kot očeta. Slednje naredi šele na podlagi poziva mojih odvetnikov CSD-ju v Kamniku 7.2.20.  Blokira moje prošnje za test očetovstva, tako da čakam na razsodbo v tožbi na ugotovitev. Ko jo na podlagi priporočila CSD Kamnik, naj se z njo pogovorim, pridem povprašati na dom, me na vratih odpravi njena 90-letna babica, ki jo Karin pošlje medtem ko se sama skriva doma. In me takoj nato prijavi na policijo zaradi kršenja javnega reda in miru.

Upal sem, da jo bo spametovalo rojstvo. Čakal na razsvetlitev za božič, moj rojstni dan ali veliko noč. Zaman!

Od jutri ne čakam več. Do sedaj sem se branil njenih napadov. Od jutri naprej se igra spreminja. Sedaj tožim jaz.
***K si zasluži nekoga, ki jo bo imel rad in ji bo odgovoren starš, ne za katerega bo (propadle) investicija in možnost promocije. Prva hčer ***M si zasluži vedeti ali ima pol-sestrico. Jaz si zaslužim vedeti, ali imam hčer. Psihično nasilje, ki ga vrši nad menoj že 9 mesecev se mora nehati.
In nenazadnje,  na podlagi vsega doživetega in pretrpljenega želim da mi ona in njena so-storilska družina povrne preko 60.000€  z obrambo do sedaj pozvročenih stroškov. Da o upravičenih odškodninah za psihične bolečine, okvarjeno hrbtenico, omajan javni ugled in blatenje – ter skoraj polletno nezmožnost dela – sploh ne govorimo.

Skratka – upam, da bo tale karantena čimprej mimo in da dobim razsodbo sodišča, s katero ji bo naložena ugotovitev očetovstva.