Pet 26.11.2021: #SamoJa razen če ne…

Potem ko sem objavil, da me je Karin posiljevala, odziv jasno ni izostal. Takole mi je napisala neznanka…

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako izzvan se iskreno vprašam in odgovorim:

Posiljevalka? Ja gospa, žal. Serijska. Mesec in pol posiljevanja rekonvalescenta po operaciji hrbtenice. Z enim samim ciljem – zanositi.

Če se bi želeli, se niste mogli izogniti intimi? Kako, naj bi bežal pred njo? Večinoma sem ležal in se komaj premikal. Kako naj bi se izognil njenemu stalnemu draženju? Moja opozorila o tem, da lahko ostanem invalid niso bila slišana. Njene zahteve konstantne.

Vas je vklenila? Lahko bi se reklo. Če ležiš na hrbtu in se ženska okobali nate potem si precej vklenjen. Predvsem pa sem čutil prisilo. Stalno in nenehno pričakovanje, kaj moram narediti. Jezo ob uplahnitvah.

Vas je omamila? Prve tri tedne po operaciji, torej prvih 12 dni njenih “akrobacij”, sem bil precej omamljen, ja. Prvi teden itak na ampulah analgina in večinoma spal. Naslednjih 14 dni če se prav spomnim: arcoxia, 3xdoreta / 8h, 3x2xanalgin /8h zraven pa še jointi. Vsekakor s temi zdravili nisem smel (tudi če bi lahko) voziti. Odgovor tudi na to vprašanje – saj ne boste verjeli – je torej tudi ja.

Ste bili po odnosu psihično/čustveno hudo prizadeti? Hm. Poglejva, kaj je bilo po odnosu. Običajno sem nehal napenjati hrbtne mišice in spodmaknil roke, s katerimi sem podpiral boke ker mi je cel čas šlo po glavi le “da se ja za božjo voljo kaj ne premakne”. Potem sem pomigal s prsti na nogah in bil precej srečen, ker so še migali.

Glede na precej fleksibilne, predvsem pa od spola odvisne, definicije psihičnega nasilja mi povejte vi, kako bi se počutili v moji koži. Bi bilo uro dolgo (nizek libido ni presenečenje, Karinina vztrajnost in volja do “utrjevanja” pa vsekakor je) razmišljanje o tem, kaj gre vse lahko narobe; ali bom mogoče še hodil ko se spravi z mene; kako nogo najprimerneje zasidrati pod naslon kavča da bo gibanja čim manj; … Ali po vaše to kvalificira med psihično prizadetost?

O čustveni prizadetosti, draga komentatorka, pa samo tole: žrtve običajno zaradi travme zavračajo spolnost. In tudi pri meni ni bilo nič drugače. Ko me je nekaj dni pred odhodom spet napadla sem ji rekel, da se mi gnusi. To mojo izjavo, iztrgano iz konteksta, Karin  uporabi za dokazovanje “psihičnega nasilja” nad njo v svojih kazenskih, ZPND in drugih ovadbah.

A vse gornje je lažje preživeti kot fizične posledice. Prva posledica je bila, da se mi je rana odpirala. Drugo so bile polečine po teh akrobacijah. Poleg običajnih postoperativnih so se mišice še dodatno napenjale ter povzročale bolečine. Tretja, najhujša posledica pa so bile ciste – nastale tam, kjer se je kletka drgnila ob vretence –  ki so preprečevale zaraščanje kosti. Posledično sem sedaj moral na novo operacijo 🙁

Ko takole debatirava in premišljujeva, naj izpostavim še nekaj.:Karinini napadi name so bili skoncentrirani v dveh plodnih ciklih, tistem okoli 1.4. ter tistem okoli konca aprila. Ko je 18.5. 19 na testu ugotovila , da je noseča, so se napadi precej umirili.

Ali ste tudi sami imeli interes? Draga moja, vi očitno ne veste kaj pomenijo bolečine v hrbtenici… Ste imeli kdaj kako operacijo? Povejte, so bile teden po razrezanju vaše misli polne spolnih fantazij? Ali ste nasprotno stokali ob vsakem premiku?

Moj primarni interes je bil pozdraviti hrbet. Moj interes je bil ne ogrožati okrevanja. Moj interes je bil hoditi, plesati, jadrati, se ljubiti…

Njen interes naj bi bila skrb za zdravje moža. Nekako naj bi to obljubila pred Bogom in ljudmi 5 mesecev prej. Ne bi škodilo tudi spoštovanje zakonov – npr. tistega o spolnem nasilju in skrbi za bolnika (oba iz njej in DNK-jevcem tako ljubega ZPND-ja),

Zato lahko le rečem: kako izprijene so vaše insinuacije. V odpustek vam štejem razumevanje, da ko enkrat človek zapade v zoženo optiko, ki si trudi prikazati sliko skladno s prepričanjem, se mu tako zavržno razmišljanje zdi normalno ter vsaka, še tako nelogična justifikacija slamica utapljajočemu.

#SamoJaPomeniJa

Verjetno ste aprila navdušeno podpirala kampanjo #SamoJaPomeniJa, ki je spremenila slovensko zakonodajo na področju spolnega nasilja. Se spomnite gesel? Deklariranih ciljev?

Model prisile od žrtve zahteva, da se storilcu upre in poskuša preprečiti neželeno spolno občevanje, čeprav švedska raziskava jasno kaže, da 70 % žrtev ob spolnem napadu otrpne in se zato ne more upreti.

Model “ja pomeni ja” žrtve razbremeni občutkov krivde, ki jih nalaga trenutna pravna ureditev spolnega nasilja in posilstva. V tej ureditvi morajo žrtve dokazovati, da so se upirale, saj se dvomi, ali so se upirale dovolj. S predlaganim modelom se žrtvi neposredno odvzema občutek krivde za preživeto nasilje. Uvedba modela “ja pomeni ja” predstavlja velik korak za splošno družbeno občutljivost in razumevanje spolnega nasilja, saj jasno in enoznačno sporoča, da je telo vsake osebe brez njene svobodne privolitve absolutno nedotakljivo.

Privolitev v modelu “ja pomeni ja” razumemo kot svobodno aktivno sodelovanje in/ali izrecno prostovoljno in svobodno podano soglasje (affirmative consent). Lahko je dano z besedami ali dejanji, dokler te besede in dejanja jasno kažejo dovoljenje in željo sodelovanja v spolni aktivnosti. Obstoj privolitve ne sme šteti kot avtomatičen zgolj zato, ker oseba ne izraža nasprotovanja. Samo zato, ker nekdo molči ali ne reče ne, s tem privolitve še ne daje. Privolitev v spolni odnos mora trajati skozi celoten spolni akt in v vseh oblikah njegove izvedbe. Ob tem pa mora biti privolitev dana prostovoljno kot rezultat svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin, kar pomeni, da mora ocena okoliščin v vsakem posamičnem primeru prepoznati široko paleto možnih vedenjskih odzivov žrtev na spolno nasilje in ne sme temeljiti na predvidevanjih na podlagi tipičnih odzivov v takih situacijah, spolnih stereotipov in mitov o moški in ženski spolnosti.

Preberite si še enkrat vaša vprašanja, gospa. Mar niso prav to, kar opisujeta citat iz Inštituta 8. marec ter IG post? Bi to isto spraševali, če bi bila spola obrnjena? Kako bi se odzvali, če bi slišali taka vprašanja?  Raztrgan sicer po tem posiljevanju sicer nisem bil (če pod to ne štejemo odpiranj rane), nezmožen hoditi zaradi bolečin precejkrat. Še hujše so dolgoročne posledice.

Za konec pa tole…

Zanimivo pa je, kako spolno predeterminirana in polna dvojnih meril so razmišljanja družbe, še posebno žensk, ki “branijo svoje”. Za isti delikt se moškega najstrožje kazensko preganja, medtem ko se ženski vnaprej oprošča oziroma v najslabšem primeru prekvalificira zgolj v “gentelmanski delikt”. Pa naj si bo to pri posilstvu, odtujevanju otrok ali omogočanju stikov.

Je feminizem res še borba za enakopravnost ali priročno orodje za oproščanje kateregakoli  ženskega dejanja ter zatiranje navidezno močnejšega spola, ki pa to, sankcioniran ter kastriran v vzgoji in zakonodaji, dejansko že dolgo ni več.

Kaj pravite, draga komentatorka?