Od bralke tega bloga dobil izvrsten link, ki pojasnjuje marsikaj, kar se dogaja vsem, ki smo v stiku z milenijci.
Večino krivde nosijo pravzaprav njihovi starši in okolje, v katerem so odraščali. A alokacija krivde nam, ostali družbi, le malo pomaga. Kajti kot g. Sinek pravilno ugotavlja, smo edini, ki jim lahko pomagamo. S tem da jih naučimo potrpežljivosti, odvadimo “pripada mi” pričakovanj ter jih naučimo graditi lastno vrednost. Misel na vpliv njihovih dejanj na drugega namesto egoizma jaz-generacije, ki jim onemogoča tako kariere kot zdrave medčloveške odnose.
Žal pa ne pove, kako rešiti dva najtrša oreha: najprej, kako milenijce motivirati, da prenesejo padce kot nujno pot do izboljšanja, do lastne sreče – kako prenesti trdo pot vzpona na goro, ki je nujno povezana z odrekanjem in bolečino. In drugo: tako kot alkoholik seže po pijači, ki naj otopi percepcijo, se milenijci ob porazu ali soočenju z realnostjo vse prehitro zatečejo v varno okolje staršev, kjer so deležni lažne zaščite, razumevanja in ponovne doze fiksa – kako pomembni in unikatni so. Ter s tem praktično takojšen relaps v privzgojene vzorce.
Bodo njihovi starši zares začeli spreminjati svoje vzorce, “the bad hand they’ve dealt to their children” in jim v resnici pomagati šele takrat, ko bodo soočeni s travmo propada milenijcev (kot opisuje – samomor, depresije, …) ali z lastno bolečino, ko milenijci ne bodo prevzeli medgeneracijske skrbi zanje? Če je temu tako, nas čakajo še desetletja nepovratnega drsenja v temo te generacije, ki bi se/se bo morala soočati z nekaterimi najtežjimi izzivi, ki jih prinaša sodobnost (globalno segrevanje, prenaseljenost, odgovorna kohabitacija s tehnologijo, …).
Ogled močno priporočam!
Kakšne nebuloze. A so vsa drevesa v gozdu enaka?
Sicer pa problemi, ki jih naštevate so plod preteklih generacij in vrednot.
Youtube videi pa niso relevanten vir informacij. Veste, doktorski raziskovalci stremijo k objavam v akademskih revijah in ne na socialnih medijih.
Sem si vzela čas in zelo dobro prebrala vašo spletno stran (tudi vaše socialne medije). Zelo radi imate pavšalne ocene in kot predstavnik vaše generacije in spola tudi menite, da je vaše mnenje najboljše in povsod zaželjeno.
Vse dobro, predvsem pa več duševnega miru.
Niso. A neumen je kdor zaradi dreves ne vidi gozda. Vzorci so jasno razvidni.
Moje mnenje pa je pogosto zelo utemeljeno, daleč od pavšalnih (kakršna je vaša obtožba na generacijo in spol).
Pozdravljeni,
Spadam pod oznako milenijka letnik 1991. Ravno v četrtek 2.7. bom praznovala 29 let in rada bi podala svoje gledišče na to oznako, ki mi je bila pripisana. Se z njo strinjam? Vseeno mi je, če obstaja ali ne. Zame ta oznaka pomeni le skrivanje svoje nesposobnosti biti boljši kot sem zdaj. Izgovor, da lahko svojo lenobo, neuspeh trenutno nezadovoljstvo preložimo na nekaj. V tem primeru to, da sem milenijka in da drugače ne morem, ker sem bila tako vzgojena s strani staršev v tistem obdobju. Uboga jaz žrtev milenijstva in svojih staršev. Dokler je mišljenje posameznika, da je vedno nekdo drug kriv zato, da je tukaj kjer je, ne oni sami potem žal stagniramo na mestu. Takšno mišljenje pa jaz vidim tudi v drugih generacijah. Npr. Pri moji babici je vedno za vse krivo vreme. Pred 5 leti sem se odločila, da bom postala milijonarka, da prav ste prebrali. Takrat nisem imela pojma kaj bo to za seboj potegnilo. 5 let vzrajnosti, borbe sama s seboj predvsem pa kontroliranje svojih misli in čustev. Večinoma časa je bilo v mojem življenju oblačno z malo sonca, da sem vztrajala. Mi je uspelo DA. Zdaj pa si predstavljajte, da napišem knjigo kako v 5 letih plus priti do prvih milijonov. Mislite, da bo koga to zanimalo? Ne, ker imamo ljudje radi instantne rešitve. Samo poglejmo vse naslove vsepovsod. Kako v 5 min, 20 min ali nekaj tednih zmanifestirati boljše življenje. To imajo radi vsi ne samo milenijci. Od tukaj do jutri uspeti. Priznam tudi sama sem bila od začetka naivna danes se samo vsemu nasmehnim in si mislim svoje. Da sem danes tukaj kjer sem, sem nehala igrati žrtev svojega življenja in kljub uspehu se še vedno udeležujem vseh seminarjev ljudi, ki so še bolj uspešni od mene, ker osebna rast se nikoli ne neha.
Čestitke Gabrijela!!!!!!
Kar bi pa res rad vedel (pa verjetno tudi bralci), kako vam je uspelo v petih letih priti do milijona. Na katerem področju?
In ja, 10.000 ur potrebuješ za vsako stvar v kateri hočeš biti dober. 5-20 minut je slaba šala 🙂
…born app. 1984 and after…
ja, definicije se razlikujejo. Za naslov vzel tisto iz Wikipedie.
In kot vedno pri ljudeh: ima takvih i drugačijih 🙂 Je pa vzorec takih žal dovolj velik, da predstavlja reprezentativnost. Vidim tudi sam v privatnem in poslovnem življenju.