Deset dni sva že doma, hiša pa še vedno kot bi treščila bomba. Več kot mesec dni sva bila na potovanjih in vsa oblačila, ki čakajo na pranje so do vrat napolnila utility. V resnici je še slabše kot prvi dan, ko sva prišla z dopusta, saj je v vmesnem času prinesla spet nekaj vreč iz Šmarce. Spi do pol dvanajstih, potem se privleče v kuhinjo. Spet toži kako je prehlajena in kako jo boli glava. Kako bi pa ne more pa eno pa drugo in tretje. Zadnje dva meseca se zelo rado prevprašuje moj prispevek k temu njenemu stanju. Ima strašen občutek, da jo želim preprogramirati v gospodinjo.
Končava spet s samozavestjo. Ko Karin reče »Sedaj se bom postavila zase« odgovorim, da izkazovanje samozavesti ni v tem, da meni spušča kontre in se prepira, ampak da bo največ samozavesti zgradila tako, da bo naredila svoje naloge in ker jih bo opravila, bo nase ponosna, bo vedela da njena beseda drži in samozavest bo rastla avtomatsko. Ko delaš nekaj dobreg, si samozavesten, te polni z veseljem. Pogled na nekaj, kar si sam naredil te navdaja s ponosom. Samozavest pride na podlagi dejanj, ne po naročilu.
Poizkušam ji razložiti, da je v življenju potrebno imeti konkretne cilje, tudi če so ti še tako majhni. »Glej Karin, daj si za cilj da boš do naslednjega petka imela oprano in zlikano iz poročnega. In to potem tudi res naredi do takrat«. Ko se bo naučila in navadila, da dosega zmage na malih ciljih, pa pojdi naprej in jih večaj. Če ciljev nimaš, potem je celo tvoje življenje samo sosledje naključij in reka življenja te premetava ne ozirajoč se na tvoje želje, potrebe in hotenja.”
Toliko jo hočem naučiti. Razmišljati. Načrtovati. Vse te stvari, o katerih sva manj kot leto nazaj toliko govorila.
A ona bi se samo pogovarjala in pogovarjala in nič spremenila. »Karin, hudiča s pogovarjanjem ne bomo rešili nič. Treba je to začeti delati in živeti! Ponotranjiti!«.