Stvari so šle predaleč. Po ponovnem prepiru s Karin zahtevam, da skupaj prižgeva poročno svečo. In da je ne ugasneva, dokler se ne nesporazumi ne zgladijo.
Pred prižgano poročno svečo ji povem, kaj me moti: nered v hiši, njeno nespoštovanje obljub, vedno najprej misel nase. Karin mi očita da ne vidim njenega prispevka, da jo premalo pohvalim, da se samo derem nanjo. Rečem ji, da ni vedno tako, da selektivno navaja samo slabe primere. Ne moreva doseči kompromisa, Karin želi svečo upihniti. Jaz ne pustim, saj prepir ni zglajen.
Sama sva. ****M ni. Jaz grem pospravljat v garažo, Karin likat. Vmes se še nekajkrat prepirava, nato gre Karin spat. Jaz ostanem v garaži in premišljujem da je v najinem zakonu nekaj močno narobe. Prvič, to ni ženska ki sem jo poročil. Znaki egoizma, ki so se sicer kazali v predporočnem obdobju jo sedaj popolnoma prevzemajo in ne more ne misliti ne čustvovati nič drugega. Obnaša se napadalno. Do mene skoraj vsak dan, ampak vse pogosteje tudi do ****M[1].
Ni mi jasno, dosegla je vse, kariero, moža, poroko, večji del sanjsko poročno potovanje, … Kaj jo muči? Je res samo tako prekleto lena da se raje tri ure krega kot pa 5min dalj dela in naredi kot je treba?
Je zaljubljena v drugega?
Na detox oz možnost odvisnosti še vedno ne pomislim. Cepec.
Svečo upihnem zgodaj ponoči, ko grem spat. Karin je nanjo pozabila in spi že kar nekaj časa.
[1] Pritožuje se meni, ko ji ni všeč način, kako ***M odgovori. Rečem ji: »ji moraš povedati takoj« »ja pa jaz ne morem kar ***M govoriti«, »seveda moraš«; pogosto išče skrite pomene v *****M odgovorih ali načinu odgovarjanja in se boji, da je nima več rada.