Zaradi neustavljive želje po graditvi. Preprosto – tam je verjetnost uspeha večja. V 17 letih truda smo skupino Datalab doma uspeli razviti v regionalno podjetje. Tak razvoj pa je za visoko tehnologijo prepočasen – zaradi njene narave je inovacijsko prednost, ki jo imaš, potrebno izkoristiti znotraj okna priložnosti in če tega ne narediš, je priložnost zamujena. Analiza porabljenega časa je neizprosna: nekaj let smo potrebovali za prepričevanje investitorjev; desetletje vozili prepočasi zaradi rasti iz akumulacije in skopih bančnih kreditov (pred 2010); par mesecev za to, še nekaj mesecev za ono v poslovanju – pa se nabere. Ker smo na večini področij orali ledino in postavljali nove prakse smo prevečkrat »plavali v medu« – ogromno potrošene energije za malo premika.
Agro področju pa čakati ni mogoče. Šteje vsak mesec. Nismo edini, ki smo opazili ta trg in vedno pogosteje srečamo kak startup s podobno agendo. Tehnologija je kruta ljubica in s časom se naša prednost zmanjšuje. Če pa bomo hitri in spretni, tekli hitreje, potem nam ob kančku sreče mogoče uspe veliki met. Potrebno je bilo razmišljati o alternativah.
S švicarskim podjetjem Mattig Management Partners, delom grupacije Mattig-Sutter imamo že dve leti skupno podjetje v Albaniji in operacije, ki bodo vodile v ustanovitev skupnega podjetja v Romuniji. Na pogovoru o prihodnosti je vzniknilo povabilo, da z Agro oddelkom pridemo k njim.
Švica = finance
Prva stvar, ki jo je bilo potrebno urediti, je financiranje. Razvoj produkta si lahko privoščimo iz tekočih prihodkov. Zasedanje svetovnega trga pa ne.
Švica je hiperlikvidna, domač in tuj denar išče investicijske priložnosti. Banke so tam doma. Privatni in institucionalni vlagatelji z vsega sveta so domicilirani v našem kantonu. Skladi tveganega kapitala radi investirajo v podjetja s sedežem v Schwyzu saj poznajo pravni sistem, pravila igre – pravni in davčni okvir – pa se spreminjajo enkrat na desetletje. Faktorja country-riska praktično ni.
Razdelane in splošno uporabljane so tehnike naprednih finančnih instrumentov (konvertibilne obveznice vseh vrst, opcije ipd.) ki bistveno olajšajo poslovanje in nam omogočajo uporabo celotnega arzenala visokega bančništva. Pravni postopki so enostavni in poceni: za izdajo konvertibilne obveznice v Sloveniji potrebuješ dve delničarski skupščini in dvakratno objavo prevzemne ponudbe (ob izdaji in ob morebitni konverziji), kar dejansko pomeni, da investitor ne more predvideti, ali bo konverzijo lahko izvedel in koliko ga bo stala. Popoln showstopper. V Švici lahko skupščina da ustrezna pooblastila upravi, ta pa jih potem uporablja skladno z načrti poljubno mnogokrat.
Struktura, ki jo imamo sedaj v Datalab-u je zanimiv hibrid. Slovenska matična družba – Datalab d.d. – je »listed entity«, javna družba ki kotira na Ljubljanski borzi. Hčerka v Švici pa je zaprta delniška družba v lastništvu slovenske matere in švicarskih partnerjev. Skladi tveganega kapitala ne vlagajo v javne družbe, institucionalni vlagatelji ne v startupe. S kombinacijo, ki jo imamo, naslavljamo z eno ali drugo družbo oba segmenta kar nam omogoča optimirati lastniški in dolžniški kapital.
Švica = pragmatizem in razum
Pragmatizem je v zraku in se voha. Ko nekaj časa živiš tam, ga začneš opažati. Od referendumov, kjer presenetijo s stopnjo direktne demokracije, ureditve v stanovanjskem bloku, ravnanju z naravo in viri.
Zato ni presenetljivo, da je naslednji razlog, ki govori za Švico, poslovno okolje. Uradni jezik v Švici ni ne nemščina, ne francoščina ali italijanščina. Uradni jezik je denar in de-facto uradna religija/svetovni nazor je pragmatizem. To pa pomeni, da je vse usmerjeno v omogočanje rasti podjetjem.
Uradništvo pri tem zelo pomaga. Izredno sem bil presenečen, ko mi je uslužbenec na kantonalnem gospodarskem ministrstvu predlagal, da mi on uredi sestanke z sorodnimi podjetji in raziskovalnimi institucijami. Še bolj sem bil presenečen, ko naslednji dan na e-pošto prispe sporočilo s termini sestankov in predstavitvami sogovornikov. Večer pred sestanki me pokliče na GSM (takrat še slovenski!) in mi predlaga, da greva na sestanke skupaj in ko na sestanku naredi uvodno predstavljanje našega podjetja on (!!!) začudenju ni konca.
Ko sestankuješ je jasno kje so interesi ene in druge strani. Pogovarjaš se v pisarni, posedanja po kafičih ni (aleluja!). Po minuti formalnih vljudnosti se preide na temo brez razpravljanja o politiki, fuzbalu ali sorodnikih.
Še nekaj je diametralno drugačno: zaupanje. Iz statistike je jasno, da je v družbi delež goljufov manjši od deleža poštenjakov. Dana beseda velja in ta alpski narod je na poštenje in resnico zelo ponosen. Zato država ljudem načeloma zaupa in ne preverja na vsakem koraku, kje bi jo lahko prinesli okoli. In jo v večini primerov ne. Zakaj bi goljufal in trošil energijo, če so obveznosti primerne in znosne?
Švica = prijazni davki in predvidljivi pravni postopki
Korporativno upravljanje in računovodenje je precej enostavno. Obračune DDV se običajno oddaja polletno, bilanco tam nekje do julija, če pa zamujaš te prijazno opomnijo in imaš časa do septembra. Za sklenitev delovnega razmerja zadošča stisk roke, dokumente za npr. delovno vizo se se lahko podpiše, poskenira in pošlje kot priponko v PDF formatu na urad brez digitalnih potrdil in časovnih žigov.
Davki so pregledni in prijazni. Neto plača je obremenjena s približno 18% davkov in prispevkov obeh – delodajalca in zaposlenega (bruto II). Visoke plače neto plače (tajnica cca 4,500 CHF) se tako prevedejo v še vedno znosen strošek za podjetje.
Najbolj zanimivo je pa s pravniki. Vprašaš in pogost odgovor, ki ga dobiš, je »zato ker je tako delal že moj dedek«. Pravni okvir se le redko spreminja tako da je ta tradicionalnost razumljiva. In posledično, pravna praksa je znana: ve se s čim na sodišču pravdo dobiš ali izgubiš. Zakoni s področja intelektualne lastnine so jasni, mednarodno priznani in dobro ščiteni. Blagovne znamke so prepoznane in vrednotene, kršitve sankcionirane.
Švica = sedež za nas zanimivih podjetij in združenj
V Švici imajo sedež mnoge multinacionalke in združenja, delujoča na področju kmetijstva. Meteoblue je firma iz Basla, ki ponuja vremenske podatke za cel svet. Tam je tudi sedež Syngente. V Švici najdemo še TetraLaval, Novartis, Salesforce, General Mills, Nestle, Chiquita, … in podobne.
GFRAS s sedežem v Neuchatelu je svetovna organizacija kmetijskih svetovalcev, ki si prizadeva za napredek v kmetijstvu in združuje nacionalne organizacije kmetijskih svetovalcev kot so npr. slovenski kmetijsko gozdarski zavodi. YPARD je svetovna mreža mladih v kmetijstvu. Swissconnect in Swiss Development Agency sta med bolj aktivnimi donatorji na področju kmetijstva v vzhodni Evropi, Aziji in Afriki.
Biti blizu odpira vrata in nam omogoča poglobljeno sodelovanje z njimi.
Švica = dobra konotacija
Biti v Švici pomeni delati po njihovih pravilih. In to pomeni, da je zaupanje v podjetje iz teh krajev precejšnje. Hkrati lahko izkoriščamo prepoznavnost znamke »made in Switzerland« in implicitne pozitivne atribute (npr. preciznost, zanesljivost, verodostojnost, …).
To dobro konotacijo želimo še dopolniti. Moj cilj je »designed in Switzerland, engineered in Slovenia«. Razvoj bomo skupaj z obstoječimi operacijami (Datalab d.d.) ohranili v Sloveniji, prodaja in korporativni sedež Datalab Agra pa je v Švici. S tako strukturo menim, da bomo najhitreje napredovali in izkoristili dobre danosti obeh domicilov.
In zakaj sem se moral preseliti jaz?
Ko smo se pogovarjali o financiranju, je bil odgovor Švicarjev zelo direkten: »g. Mertelj, lahko vas financiramo kolikor želite. Ampak če gre kaj narobe, vas ne bomo lovili po Balkanu«. Če hočeš igrati tam, potem je potrebno spokati kovčke in se preseliti. Tudi zaradi drobne švicarske podrobnosti, da ne moreš biti podpisnik v podjetju, če nisi rezident.
In od kar sem to naredil, sem vsak dan bolj prepričan, da je bilo potrebno. Kot dodani bonus pa je še, da lažje delam brez radiacije političnih tem, s katerimi si bombardiran v Sloveniji in samo uničujejo motivacijo za delo.
Andrej Mertelj
P.S.: med svetovnim prvenstvom je bilo v slovenskem tisku zaslediti kar nekaj člankov, ki so se norčevali množici Albancev in »–ić«-ev v Švicarski nogometni reprezentanci. A vprašajmo se, na koga bi v resnici moral iti posmeh: na Švico, ki talentom daje priložnost ali na okolja, iz katerih morajo le-ti pobegniti?