Dan po prvi obletnici poroke.
Čas je, da sklenem razmišljanje o tem, kje je moja krivda pri tem. Dovolj sem star in zrel da vem, da je vedno nekje vmes in da se moram naučiti kakšno lekcijo iz vsega tega trpljenja ki je tu in bo verjetno z nami štirimi še dolgo časa. Jutri upam da z župnikom dogovoriva termin za (long due) spoved in dobro je, da povzamem vsa razmišljanja.
Kesam se (urejeno približno kronološko, ne po pomembnosti):
- ker sem imel kariero in čudovito hčerko a kljub temu hlepel po še več: družino in še otrok;
- ker nisem poslušal očeta in sestre, ki sta mi vezo s Karin in poroko odsvetovala;
- ker sem se tako brezglavo prepustil čustvom;
- ker sem se pogosto obnašal oholo in superiorno;
- ker sem hitel uresničevati sanje in bil nepreviden, spregledoval znake, ki mi niso bili povšeči;
- svojega napuha, ker sem mislil, da zmorem vse in da lahko Karin spremenim in naredim iz nje boljšega človeka;
- da ji nisem znal pomagati dokončati preobrazbo iz prelepe gosenice supermodela v čudovitega metulja spoštovane žene in matere;
- da nisem bil dovolj spreten in moja ljubezen ni bila dovolj popolna, saj ni mogla spregledati vseh njenih prelomljenih obljub, čeprav ji je opravičila skoraj vse.
- ker nisem dvakrat preveril in premislil, koga spuščam v svoj dom in s tem v ****M bližino. Ker nisem razmišljal o tem, kakšna težava bo po navezovanju na očijevo novo ženo potem trpljenje ob odvezovanju. Kakšne posledice ima to na njo in konec koncev tudi na njeno videnje mene in pridobivanje vzorcev moški/ženska. Hotel sem ji dati najbližji približek tega, kar sem imel jaz – osnovno celico z dvema odraslima, dal pa še dodatno konfuzijo in trpljenje;
- ker sem dopuščal (droge, alkohol), včasih omogočal in/ali spodbujal Karinine odvisnosti (spolnost) ter v njih pogosto enako uživajoč sodeloval;
- ker sem dovolil, da greva predaleč v spolnosti in da je le-ta postala center najinega zakona;
- ker jo nisem takoj po odpovedi v Erudiu bolj spodbujal pri iskanju dela/zaposlitve;
- ker sem dopuščal Dašo, jo gostil in ji pomagal – namesto da bi jasno postavil črte od začetka;
- ker se do tasta in tašče nisem obnašal vedno kot do njenih strašev ampak nekajkrat kot do vrstnikov (kar glede na razliko v letih dejansko sta);
- ker sem preveč hlepel po poznanem vzorcu, kjer mati skrbi za red v hiši in svoje najdražje in imel verjetno previsoke kriterije;
- ker sem Karin premalokrat pohvalil;
- ker sem pripombe/očitke preveč direktno in premalo diplomatsko povedal;
- ker sem bil včasih ob Karininih napakah bolj šef/manager/trener kot mož;
- ker sem zanemaril Klemenovo opozorilo v garaži, da je Karin lahko odvisna od kokaina;
- ker ves ta čas nisem videl očitnih znakov odvisnosti ampak sem to pripisoval ležernosti in spremenjenim razmeram;
- ter ker sem na to odreagiral namesto s premislekom s primarnim vzorcem moje družine – disciplino;
- ker sem bil zaradi vsega, kar se je dogajalo pogosto naveličan in tečen. Vzkipljiv, čeprav umirjeno, na Karinine napake;
- ker nisem takrat raziskal in se pogovoril o vzroku, zakaj je vedno brez denarja. Ker nisem definiral pričakovanj glede izdatkov ter uredil temu namenjene družinske kreditne kartice;
- ker sem zaplodil tega otroka, postoperativen in počasi spoznavajoč Karinin drugi obraz. Ker sem tvegal namesto da bi poskrbel za ustrezno zaščito;
- ker se otroka zaradi strahov, ki sem jih imel (vpliv zdravil in drog na otroka, Karinino obnašanje in dvom v njeno sposobnost materinstva) nisem preveč veselil;
- ker po prvem pregledu nisem vidno in jasno spremenil svojega odnosa in na Karin bolj gledal kot na mater najinega otroka;
- ker nisem pokazal več zanimanja za otrokov razvoj in teste. Tudi to, da sem »nuhalno svetlino« poimenoval »nuhalno sivino«;
- ker nisem upošteval vpliva tašče in ga poizkušal nevtralizirati, ne pa prepričan v svoj evidentni prav prilivati olja na ogenj;
- ker sem na Karinina laganja reagiral užaljeno namesto da bi jih videl kot vzorec izhoda v stiski, ki ga je potrebno spremeniti;
- ker sem, utrujen od operacije in prodaje podjetja, premalo pozornosti namenjal najinim pogovorom ter bil nepotrpežljiv ob poslušanju ponavljajočih se očitkov;
- ker nisem zmogel premika še za dodatnih 5% da bi mogoče dosegel premik še pri njej;
- ker nisem prepoznal njenih opozoril, da me bo zapustila;
- ker nisem pravilno reagiral in z odpuščanjem in mirnostjo Karin povedal, da sem izvedel da vleče in se takoj pogovoril z njo;
- ker sem v prizadetosti po njenem odhodu takoj poizkušal dolgoročno reševati probleme namesto da bi bil potrpežljiv in čakal da ona pride do mene;
- ker nisem mogel sprejeti njenega sporočila preko prijateljic, da »do poroda želi samo mir« in ga v celoti živeti;
- da sem ji v – z željo da se vrne – napisanih sporočil in pojasnjevanjih verjetno dodatno drgnil rane, povečeval njen strah (predvsem pred razkritjem) ter ji dajal razloge za njeno sovraštvo do mene;
- ker sem z apelom, da naj prepreči Karinino drogiranje iz tašče naredil prepričanega nasprotnika
- ker sem, zgrožen nad njegovimi grožnjami invalidu, tastu poslal žaljiv, čeprav resničen SMS.
- ker sem pretresen sproti odgovarjal na Karinine napade s protinapadi (CSD, objave na IG) namesto da bi bil potrpežljiv in počakal;
- ker sem hlepel po informacijah in angažiral vse mogoče vire, da karkoli izvem, čeprav je Karin očitno želela vse skupaj vsaj začasno zatajiti;
- ker sem pri tem v svoji bolečini nekaj ljudem povedal skrivnost – da je Karin noseča vlekla kokain, kako se sedaj obnaša in kaj mi piše njena odvetnica;
- ker sem prevečkrat od začetka gledal na tega otroka kot na mojega otroka ne pa kot najinega otroka;